Na sceni

Alo! Mačka Murija še za sosede!

Jaša Lorenčič, 05.03.21 ob 09:52

Alo!Stari je pravi mariborski band za pravi mariborski mali petek. S pravo priredbo, pravim »gasom«, in pravo koncertno šus dozo. V Narodnem domu so pubeci celo v teh časih, ko še kar polivamo pivo in špricer po kavču, prišli nevarno blizu tisti pravi kot-da-si-tam izkušnji. Za mlade, stare in sosede.

Alo! Mačka Murija še za sosede!

Gasa, pa gremo. Taki šus, da so bili še prej fertig. Ja, tako fejst so ž(a)gali Alo!Stari v Narodnem domu. Najbrž ne zato, ker bi se jim tako zelo mudilo. Sploh ne. Samo pač hitro špilajo. Na četrtek, 4. marca. Ali po naše: na mali petek. Taki, skoraj, res skoraj pravi mali petek. Pa čeprav na kavču. Tole je bilo pa že res nevarno blizu tisti pravi izkušnji.

Alo!Stari je namreč band, idealen za mali petek. Ko prehitiš vikend, ko ti ga nastavijo že prej, ti pa samo gasa in gremo, kakor se reče. Koronavirus gor ali dol. To je bil definitivno najbolj glasen koncert ciklusa awwwditorij, ki že lep čas ponuja tudi lokalne presežke. Od Emkeja do Luke Šulića. Ampak to je bil špil, ko je šlo na glas čez deset. Do vsaj enajst. Z Mačkom Murijem. Še za sosede.

 Skoraj kot-da-si-tam koncert

»Saj bo šlo to, pubeci!« je dobro razpoloženi pevec Tine Matjašič, ki je vedno na in za finte, zadihal po uvodnih dveh komadih. »Če že ne moremo igrati v živo pred vami, bomo pa preko spleta igrali… Em…« In nato ga je tehtni basist Matej Kosmačin dopolnil: »Bomo pa igrali za vami«.

 Saj takšni so. Nekje skoraj s hrbta so prileteli od prvega komada in še vedno, vsake toliko, skočijo z novim refrenom, novim opažanjem, novim mariborskim eskapističnim realizmom. To so komadi, ko se pove, tak’ ko je. Alo!Stari morda še nima »celovečernega« albuma, saj za ušesa nalezljive komade dodaja postopoma. Skoaj previdno. Štofa še očitno ni za tričetrt ure, kolikor ponuja cikel awwwditorij, ampak tudi za le pet minut manj je tole bil skoraj-kot-da-si-tam koncert.

Že zato, ker so ojačevalci še med komadi tako brneli. Zujili, po muzičarsko. Da, bilo je na glas. Alo!Stari je zvenel kot tak band mora zveneti. Nič sicer ne bi bilo narobe, če bi bil razkavi glas Matjašiča namesto na deset nastavljen na enajst. Ker ima kaj za (do)povedati.

Beli smo ko zobne paste

»Poslušamo, kak’ trava raste / beli smo ko zobne paste« je denimo šla skozi v aktualni uvodni Ti nimaš niti sebe rad (vsaj mi smo jo tako naslovili). Z refrenom: »Gle’am te potem na fejsu / stari fak kje jaz živim / gleam zamujene face, ki se jim drugačen zdim / nea se mi da več vsega tega sranja brat / nisi smrad, ti niaš niti sebe rad.«

Foto: Janez Klenovšek

Alo!Stari ponuja realizem in eskapizem skozi mariborsko špraho. Štajerski argo na premetene, klasične in tople akorde, v katere band zakleneta kitarista Jernej Metež in Matic Mlakar. Band, katerega člani so bili del različnih zasedb, sam zase pravi, da se je vrnil na začetek, razlika je le, da zdaj zna špilat. O, ja. Tomaž Medvar na bobnih daje ravno prav ostre poudarke, da lahko zaživi bistvena dinamika med Matjašičem in skritim adutom banda Kosmačinom.

Maček Muri za soseda

Alo!Stari je v celovitem, celo e-koncertnem paketu band, ki bolj zaživi v himničnih štiklih tipa Star, Vse bi dal in Nea vem kam. Kar pa ne pomeni, da so preostali komadi balast. Eh. Niti slučajno. Četudi jim bolj pristojijo odprti durovski akordi, so Kaj naj zaj naredim, Nea mi govori, Valovi in Poljubi me ravno pravšnji kontrast. Se vidi, kaj, kje in kako so poprej igrali. Zvesti so svojim koreninam. Skejti, kasete, cedeji.

Predvsem pa je malopetkovski koncert uspel, ker so na pravo mesto, v pravem trenutku in s pravim aranžmajem postavili pravo priredbo. Maček Muri je tako ali tako že ponarodela skladba. V taki verziji starejše nasmeji, malim pa lahko daje prvo dozo šusa. In navodilo za starše: »Upam, da ste se priklopili malo prej, ampak če ste zdaj vleteli, je to zdaj moment, da malega, ko še ni hotel it spat, pa bi moral, povabite pred ekran. Ta pesem je za njih, dobra za vse generacije, vsi jo poznate, pojte skupaj z nami. Odprite okna, naj sosed trpi, hoho.«

Zašuštral besedilo

Tik pred koncem, ki je prišel, kakor vedno, prehitro, je Matjašič rekel, naj za zadnji komad zvočnike navijemo na enajst, če se le malo potrudimo. Pa si je, v teh karantenskih časih, raje skoraj premislil. Ne zaradi sosedov. Eh. Zaradi opreme. »Ne, ne dat’, ker potem bom jaz kriv, da ste pokvarili ozvočenje. Otroke spat, razen tiste, ki so bili pridni. Mi pa gremo Nea vem kam.«

Špilali so
Ti nimaš niti sebe rad
Star
Kaj naj zaj naredim
Kak sn se zalubo
Valovi
Jaz bom hin
Maček Muri
Nea mi govori
Vse bi dal
Poljubi me
Nea vem kam

In nato zašuštral najbolj znano besedilo takoj v prvi kitici, kar je dalo komadu in koncertu toliko večjo pristnost. Že zaradi šegavih nasmehov preostalih v bandu, ki so se režali, če je Medvar kak prehod pohitril ali če je Metežu pobegnila solaža v Mačku Muriju. To je bistvo koncertov. To. Da je na glas, da so napake, da so nagovori in tisti štos, ko sta Matjašič in Kosmačin komično opisala: »In potem se odpre / okno v svet, kjer lahko reši se / samo en podpis moram dobit / gospod, to bote pa mogli v drugo vrsto it!« Komad o stanju v vrsti, kjer slišiš dovtip tipa: »En mi za ovratnik stopo je preblizu / kaj se boš vmakno al bi me rad zalizo?!«

Legitimni mb prvoligaši

Alo!Stari je nekje vmes začel postajati tisti mariborski band, ki ga lahko omenite, če vas kdo vpraša po mlajših mariborskih bandih. Pa se ne španajo, kakor se reče. Nezaletavo raje spontano čakajo, da jih zagrabi kreativnost. Dovolj dolgo so naokoli, da vedo, kdaj, kako in zakaj.

Koncertirali so na Valu 202, kjer so bili izglasovani za popevko tedna. Za Vse bi dal so dobili toliko selfijev iz gori, doli, naokoli, da niso mogli vseh spraviti v že tako s selfiji poln videospot. S koncertom iz resda praznega Narodnega doma, kjer tovrstnih rock razpaljotk ni ravno v izobilju, pa so pokazali, da so legitimni mariborski prvoligaši. Da se izkušnje lahko vnovči in nadgradi. Predvsem pa so spomnili, kaj je dober, glasen, zabaven koncert. Kratko, pa sladko. Še bolj pa so naredili lušte. Da bi se spet našli na kakem koncetu. Ali kot je sklenil Matjašič: »Upam, da ste vsaj malo razbremeili ta debilen, ta neumen čas. Ampak po vsakem dežju posije sonce. Pa tudi zdaj bo tak. Lahko noč, pa se vidimo na odrih. Ko se odprejo.«