Dogodek, ki mu pri BMW-ju pravijo ‘xDrive experience’ ali doživetje štirikolesnega pogona, so poleg uveljavljene lokacije na Kranjski Gori letos prvič organizirali tudi na Mariborskem Pohorju. Prvenstveno je dogodek sicer namenjen prikazovanju delovanja aktivnega štirikolesnega pogona, a hkrati s testnimi vožnjami skoraj celotne palete xDrive (žal vožnja z novim X2 ni bila mogoča, saj je bil zgolj na ogled) služi privabljanju novih strank z demonstracijo delovanja štirikolesnega pogona xDrive na zasneženi podlagi, ki ob večji varnosti omogoča tudi bolj dinamično vožnjo.
Pri BMW-ju pravijo, da je njihov sistem štirikolesnega pogona (večploščna računalniško krmiljena sklopka, ki porazdeljuje navor med prednjo in zadnjo osjo) proaktiven, kar pomeni, da osrednja krmilna enota že pred voznikom zaznava morebiten zdrs, bodisi prekrmarjenje ali podkrmarjenje ter hipno prense pogona na os (in kolo) z več oprijema. Računalnik nato na podlagi informacij kot so hitrost, odklon volanskega obroča, rotacija koles s pomočjo sistema za nadzor oprijema DSC (Dynamic Stability Control) prične samodejno pošiljati zavorne impulze na določna kolesa in tako preprečuje zdrs kolesa in izgubo oprijema.
Neprestan nadzor nad hitrostjo koles
V osnovi je xDrive speljan tako, da porazdeljuje moč med prednjo in zadnjo osjo v razmerju 40:60 v korist zadnje osi, ob predpostavki optimalnih razmer oprijema. Lahko pa se zgodi, da je zaradi različne podlage potrebna prerazporeditev oprijema med prednjo in zadnjo osjo in med levim ali desnim kolesom. Vse to se dogaja izjemno hitro (potrebnih je le nekaj milisekund) in za voznika bolj ali manj neopazno. Sistem xDrive namreč neprestano nadzoruje hitrost koles in vozno podlago ter po potrebi razporeja navor na kolo z največ oprijema, kar vseskozi zagotavlja kar najboljši oprijem, še posebej na zasneženi in poledeneli podlagi ob pomoči sistema za nadzor oprijema DTC (Dynamic Traction Control).
Ta sistem sicer dopušča več spodrsavanja koles oziroma preprečuje prekomerno vrtenje koles v ‘prazno’, vendar le toliko, kolikor je nujno potrebno za zagotavljanje najboljšega možnega oprijema. Delovanje elektronike je postalo še posebej očitno, če sem pri izstopu iz zavoja poskušal pretiravati z dodajanjem plina, saj je elektronika kar občutno preprečevala nepotreben zdrs koles, da je lahko X6 pospeševal z najboljšim možnim izkoristkom. Ob obeh že omenjenih sistemih nadzora vožnje je potrebno omenit še sistem HDC (Hill Descent Control), ali sistem, ki je v pomoč voznikom na zahtevnih podlagah (sneg, blato, makadam) pri izvajanju najzahtevnejšega manevra vožnje po brezpotjih, spuščanju iz klanca. Sistem namreč na meji oprijema povsem avtonomno zavira vozilo z zavornimi impulzi vseh koles do hitrosti 32 kilometrov na uro.
Vendar je pri vožnji v takšnih izjemnih razmerah potrebno biti še bolj zbran kot običajno in se vseskozi zavedati, da fizikalni zakoni pač delujejo – ne glede na število elektronskih varnostnih sistemov.
