Zlata lisica bo letos potekala že 55-ič, prvo so organizirali 29. februarja 1964, ko si še niso mislili, da bo iz tekme na Pohorju nastalo najpomembnejše žensko smučarsko tekmovanje v svetovnem pokalu.

Takrat so imeli idejo, željo in voljo, da pripeljejo najboljše smučarke sveta v Maribor. In očitno je bila drzna ideja dovolj, da je tekmovanje sedaj takšno kot je. Res je, velikokrat jim je zagodlo vreme, in so jo bili primorani seliti, a duh Zlate lisice nobeno leto ni zamrl. Zmeraj so bili v tekmovanje vključeni občani, večinoma Pohorci, ki so že od nekdaj skrbeli za progo vse do končnega izdelka.

Proge za Zlato lisico so urejali pohorski kmetje

Začetkov se spominja tudi vodja proge Andrej Rečnik, ki je z Zlato lisico tako in drugače povezan že vse od 70ih let. “Začel sem kot pionirček, ko sem treniral pri Filipu Gartnerju,” se spominja Rečnik ter hiti razlagati kako drugače je bilo vse takrat. Zlata lisica je takrat potekala na “zgornjem stadionu”, start je bil na Bellevuju, tekmovalke pa so se nato spustile po stari Fiski in slalom končale na prvi ravnini, veleslalom pa nekoliko kasneje na zdajšnji Jonatanki.

“Proge za lisico so urejali sami Pohorci, vse do končnega izdelka, to so bili predvsem pohorski kmetje, ki čez zimo niso imeli toliko delali ter so si tako zaslužili dodaten denar,” je dejal Rečnik ter nadaljeval, da jih velika večina ni smučala, obuti so bili v slabe čevlje, nekateri tudi z luknjami na podplatih, a za Zlato lisico ni bilo nobenemu nič težko narediti. Določeni Pohorci so imeli ure in ure da so sploh prišli na delo, večina jih je bila iz Reke pod Pohorjem, ni bilo enostavno ali lahko. “Iz gozda so vlačili s prti in platnom, nato pa so jim čez čas naredili žlebe, da je bilo vse lažje.”

“Pionirčki smo bili tam kot prva pomoč za hitro ukrepanje, skladišče je bilo na lokaciji današnje koče Koče, tam so bila razna orodja in vse kar niso mogli nositi po terenu sami. Takrat je delala vlečnica Bolfenk, s katero smo si omogočali, da smo prišli do vrha hitro, saj smo vsi trenirali smučanje,” pove Rečnik ter še doda, da so vse to počeli za cockto in enolončnico. A to ni bila najboljša nagrada, mladi smučarski pionirčki so v zameno za pomoč lahko sodelovali na večerni predstavitvi tekmovalk, ki je takrat potekala na Grajskem trgu. “Tam smo nosili table z zastavami udeleženk, kar naj je bilo kot otrokom v velik ponos. Vedno je bila borba kdo bo nosil ameriško zastavo,” se živo spominja Rečnik.

‘Abručanje’ in ‘abručanje’ ni enako

Proge so bile takrat zelo ozke za današnje razmere, takrat so merile v širino 3 do 4 metre, medtem ko je današnji normativ 40 metrov. “Debelina je bila takrat dovolj 10-15 centimetrov, da so jo lahko Pohorci z lopatami zatolkli, mi smo pa nato ‘poabručali’ linijo.”

Tudi dandanes so na tekmah zmeraj prisotni ‘abručerji’, ki jih je v ekipi tudi do sto. Zadolženi so, da na progi ne nastanejo prevelike jame, zato je pomembno, da znajo dobro smučati ter so seznanjeni z delom in jim ni težko stati na mrazu. “Sem perfekcionist, v času tekme ni časa za telefon, moramo biti fokusirani,” pove Rečnik ter doda, da veliko ljudi pri Zlati lisici sodeluje že vrsto let in se je med njimi spletla prav posebna prijateljska vez, a pravi, da pogrešajo mlade, takšne, ki primejo za vsako delo.

A kot pravi Rečnik, je danes ‘abručanje’ oz. bočno drsenje popolnoma drugače, kot je bilo nekoč. Sedaj za to povabijo Branikovo smučarsko šolo ter smučarke iz drugih klubov. “To ne delajo otroci, ampak vaditelji smučanja ter demonstratorji.”  Pomembna pa je še vedno natančnost, saj po besedah Rečnika ‘abručanje’ in ‘abručanje’ ni enako. “Ko se nardijo smučine je potrebno rob odrezati, zato bočno drsimo, da ga odrežemo, nato tisti sneg spravimo ven iz proge in ne na druga vratca.”

Sedaj je tudi veliko več ljudi vpletenih v samo pripravo in izvedbo proge, a Pohorci imajo v sami pripravi še vedno veliko vlogo.