Z več kot štirimi leti izkušenj v oblikovanju mask, je Mihael Kos ustvarjalec, ki nam je razkril svojo strast do tega umetniškega izraza. Njegovi začetki ustvarjanja segajo v otroštvo, ko je že kot mladenič občudoval krampuse na televiziji, s čimer se je prebudila želja po rezbarjenju mask teh mističnih likov.

Čeprav je bil že v zgodnjih letih strasten do rezbarjenja, so se mu postavili izzivi, ki so mu preprečevali takojšen vstop v ta svet. Oviral ga je primanjkljaj priložnosti in sredstev za pridobitev prave rezbarske opreme, še posebej tiste, ki jo uporabljajo v Švici in Avstriji. Po ustanovitvi družine in urejanju najnujnejših zadev v življenju je končno našel čas, da sledi svojemu otroškemu hobiju rezbarjenja.

Njegova dela si lahko ogledate na facebook profilu Lesene maske by Mihael Kos ali na tej povezavi.

S vztrajnostjo in predanostjo je skoraj vsak dan, celo leto, namenil treningu in pridobivanju izkušenj v svetu rezbarjenja. S pomočjo interneta je samostojno osvojil osnovne veščine, pri čemer je spoznal, da tako kot pri slikarstvu tudi pri rezbarjenju ni mogoče zanemariti temeljnih principov, še posebej anatomije obraza, ki je ključna za doseganje realističnih in pravilnih proporcij.

Od Haloških parklov do Žetalskih krampusov

Navdih za rezbarjenje mask krampusov izvira iz preprostega običaja – Miklavževega večera. Ko je s prijateljem prvič zaigral v vlogi Miklavža in parklja za svoje nečake, je dojel moč tega dogodka pri ustvarjanju nepozabnih spominov za otroke. Njegove prve korake je naredil v družbi Kungoških parkljev, s katerimi je sodeloval eno sezono v Avstriji na Krampus laufih. Ta izkušnja je bila ključna pri oblikovanju temeljev njegovega ustvarjalnega potovanja. Sčasoma so on in prijatelji iz Žetal ustanovili skupino Haloških parklov leta 2019, ki so jo kasneje preimenovali v Žetalske krampuse.

Kljub različnim imenom gre v bistvu za enak lik, ki ga označujeta različni besedi – krampus in parkelj. V njihovi skupini zdaj združujejo več kot 26 članov, med katerimi so tudi otroci in ženske. To raznoliko članstvo dodaja čar njihovemu ustvarjanju, saj skupaj gradijo in ohranjajo tradicijo krampusov na njihovem območju.

Več o Žetalskih krampusih lahko najdete na njihovem facebook profilu ali na tej povezavi.

Dobro narejena maska zahteva svoj čas

Postopek rezbarjenja mask krampusov zahteva natančnost in spretnost. Ta tradicija izvira iz Alp, kjer so pastirji v gorskem okolju začeli rezbariti maske. Rezbarjenje je postalo način preživljanja, še posebej pozimi, ko niso imeli drugih virov zaslužka.

Začenši s surovim materialom, Kos najprej izbere svež les, zeleni bor, ki ga sam pridobi in prereže na približno višino glave. Delo poteka v njegovi delavnici, kjer že načrtuje razširitev prostora za ustvarjanje v prihodnosti. Vrezan kos lesa nato prepolovi in ga vpne v napravo za obračanje lesa, kar mu olajša rezbarjenje. Medtem, ko si zarisuje osnovne mere, začne izdelovati masko, pri čemer sledi svoji viziji.

Ko oblikuje osnovni del obraza, mora masko od zadaj še izdolbiti. Po končanem rezbarjenju je maska postavljena na sušenje, kar traja od dva do tri tedne, odvisno od pogojev ogrevanja. Izogiba se sušenju nad pečjo, saj bi prehitro sušenje lahko povzročilo razpoke. Nato dodaja zadnji del maske, tilnik, in ko sta oba dela dobro osušena, ju zlepi skupaj. Po tem koraku sledi brušenje. Do tega trenutka je že minilo nekaj tednov, saj dobro narejena maska zahteva čas. Maska je pripravljena za preizkus in morebitne popravke na notranji strani, da se dobro prilega obrazu nosilca.

Montiranje rogov je naslednji korak, pri čemer so ti rogovi naravnega izvora. Ko so rogovi pritrjeni, pride na vrsto barvanje. Običajno nanese dve plasti barve ročno s čopičem, pri tem pa upošteva vpijanje lesa. Sledi dodaten sloj matiranega laka, razen če je želja po sijaju maske. Nato se vgradijo oči narejene iz epoksija in potrebna elektronika, da se lahko svetijo. Na masko se nato pritrdi trak ali pas, ki jo drži na glavi, ter se dodajo blazine za večje udobje na obrazu nosilca. Na koncu se dodajo še prava, naravna krzna, ki dopolnijo videz in občutek avtentičnosti.

Postopek ustvarjanja mask krampusov je vedno isti, vendar se razlikujejo proporcije glede na karakter, ki ga oblikuje. Poleg krampusov ustvarja tudi druge maske, kot na primer čarovnice, pri katerih poudarja večji nos, ali like z brado in velikimi špičastimi ušesi. Kljub enakemu postopku se vsaka maska oblikuje po občutku, kar pomeni, da je vsaka unikatna in nima dvojnika.

Negovanje tradicije Miklavževega obdarovanja

Pri Mihaelu Kosu je največji poudarek na ohranjanju tradicije, še posebej v kontekstu skupine, v kateri deluje. Skupina si prizadeva ustvariti nepozaben dogodek za otroke, ko Miklavž potrka na njihova vrata. Celoten postopek je natančno načrtovan, starši jih predhodno pokličejo in pripravijo darila zunaj. Ko skupina prispe, starši odprejo vrata, Miklavž nagovori otroke in vpraša, ali parkelj lahko prinese darila, ki so jih pred tem dali v njegov koš.

“Pomembno je, da smo absolutno nenasilni in prijazni do otrok,” poudarja Kos. Njihov izgled je sicer strašljiv, vendar se trudijo ohranjati prijazno vzdušje. V nekaterih primerih starši izrazijo željo, da pride samo Miklavž, kar spoštujejo. Kljub strašnemu videzu pa so nekateri otroci navdušeni nad parkljem in se z veseljem fotografirajo z njimi. “Za nas je ključno, da bi se otroci tega dogodka spominjali na lep način in bi nato čez leta to izkušnjo delili s svojimi otroki. Čeprav naš nastop morda deluje strašljivo, namenoma ne želimo nikogar prestrašiti,” izpostavi Kos in doda: “Glavni cilj je, da otrokom pričaramo nepozaben dogodek in destigmatiziramo ta strah.”

Pred začetkom sezone obdarovanja otrok pa je treba pridobiti tudi šibe, ki so namenjene “porednim” otrokom. Te se pobarvajo in okrasijo s pentljo, kar dodaja praznični pridih.

Priložnost, da se ljudje bolj vživijo v lik, pa so za to namenjeni Krampus laufi, kot so znani v Avstriji in ponekod tudi v Sloveniji. Čeprav je vživljanje v lik dovoljeno, pa morajo udeleženci spoštovati določena pravila. Krampusi lahko “pretepajo” obiskovalce, vendar le nežno in zgolj za prikaz, ne višje od kolen.

Umetnik razvija svoj edinstven stil skozi svoje delo

Mihael Kos je v rezbarjenju krampus mask eden izmed prvih v Sloveniji. Možnost, da se pojavi nova konkurenca, ni izključena, vendar ustvarjalec v njej vidi spodbudo. Prepoznava, da vsak umetnik razvija svoj edinstven stil skozi svoje delo. Naročila za njegove krampus maske prihajajo iz celotne države. Čeprav je sam v tej dejavnosti, je to za ustvarjalca predvsem hobi in ne glavni vir zaslužka. Kljub temu pa mu prinaša veliko zadovoljstva, saj je to njegova strast in veselje. Večinoma izdeluje maske za svojo skupino, vendar sprejema tudi naročila po meri.

Glede na njegovo vizijo bi lahko prihodnost prinesla razširitev repertoarja mask, vključno z bolj prijaznimi liki: “Ne vem kakšna bo prihodnost, si pa želim, da bi se te svari v Sloveniji malo drugače prikazale in to v dobri, lepi luči kot praznik, v smuslu decemberskega obdarovanja treh mož, Miklavža, Božička in Dedeka Mraza.”

Poleg tega izraža željo po natančnejši zakonski ureditvi, podobni tisti za kurente, ki so bili vpisani v Register nesnovne kulturne dediščine. Vpisan je seveda tudi Miklavž, a z bolj površnim določilom za parklje. Kljub omenjanju morebitne konkurence s kurenti, Kos razloži: “Kurenti so naš ponos, so naša pustna maska, ki ima svoj običaj. So nekaj posebnega. S krampusom ne moreš izpodriniti kurenta, še posebej zato ne, ker parkelj ne spada v pust. Nista si konkurenca, sta lika, ki se pojavljata vsak v svojem času.”

Poleg tega izpostavlja odgovornost vseh, ki nosijo maske, zlasti do otrok in tistih, ki se jih morda bojijo. Poudarja, da je spoštovanje tradicije ključno. Kljub strašljivemu videzu parkljev pa se njihov pristop osredotoča na pozitivno doživetje, kot je deljenje bombonov namesto pretepanja s šibo.