Današnji izgled železničarske kolonije ima malo skupnega z ureditvenim načrtom iz leta 1989.

Železničarska kolonija je začela nastajati leta 1863, ko je zasebna družba Južnih železnic zgradila 12 hiš. Ta predel se danes imenuje stara kolonija. Leta 1868 so nadaljevali z gradnjo 28-ih enakih hiš ti. »novo kolonijo« s po štirimi stanovanji v pritličjih in štirimi v nadstropjih. Ob koncu so razpolagali s 304 stanovanji. Zunanja podoba vseh je bila enaka, vsako stanovanje je imelo svoj del vrta. V koloniji so nekoč lahko stanovali le delavci Južnih železnic.  
Danes so ustreznega videza še vedno vse hiše, ki so prvotne in ohranjajo avtentično, originalno podobo, torej predvsem vse tiste, ki še »propadajo« oziroma niso prenovljene in tiste, ki so pravilno obnovljene. Nekaj je takšnih, ki so obnovljene povsem nepravilno.
Današnji izgled kolonije ima malo skupnega z ureditvenim načrtom iz leta 1989.
Železničarska kolonija je danes zaščitena kot kulturni spomenik in ima svoj ureditveni načrt, v okviru katerega je izdelana projektna dokumentacija za obnovo vzorčne hiše. »Režim v okviru 5. člena Odloka o Ureditvenem načrtu S 16/2 določa, da je treba ohraniti del stare in nove kolonije z infrastrukturnimi objekti, ulični raster z drevoredi, vrtovi in zunanjo obliko stavb,« pojasni  dr. Eva Sapač konservatorska svetovalka iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije – OE Maribor. Skozi leta so se v koloniji izvedli številni posegi in hiše imajo le malo skupnega s predvidenim izgledom.

»Kvaliteta naselja je njegova starinskost in enovitost«
Današnje stanje iz vidika spomeniškega varstva je blizu »katastrofi«, razlogov je, kot je pojasnila Eva Sapač, več. Med drugim je zagotovo nesistematično sofinanciranje obnove spomeniških objektov, odsotnost pomoči prebivalcem, neučinkovitost pravne države in lokalne skupnosti pri izobraževanju o dediščini na eni in nesankcioniranju prekrškov po drugi strani. Dejstvo je, da se bodo krajani, v kolikor nimajo sredstev za drago vzorčno obnovo, znašli po »svoje«. Kar pa na žalost po besedah Sapačeve pomeni: »Prenovil bom tako, da bo videti čim bolj novo, različno in kričeče od soseda, ne glede na to, da je kvaliteta naselja prav njegova starinskost in enovitost.«.
Potreben je ureditveni načrt po dogovoru s tamkajšnjimi prebivalci
Zavod za varstvo kulturne dediščine je na zboru krajanov kolonije leta 2014 zahteval izdelavo načrta za prenovo. Takrat so dejali: »V ureditvenem načrtu, ki se pripravlja, je predvideno, da bo tisti, ki bo izdelal podroben načrt pri nastajanju tega sodeloval z ljudmi, ki jih ta načrt zadeva (prebivalci).«. Ker je od tega že dve leti, nas je zanimalo kako je z realizacijo.
Sredstva za postopek planirana v roku dveh let
Na MO Maribor so nam dejali, da je potrebna revizija in sprememba veljavnega prostorskega akta. Na Sektorju za urejanje prostora MO Maribor bi postopek izpeljali tako, da bi se najprej izdelal konservatorski načrt prenove, nato pa na njegovih izsledkih še občinski podrobni prostorski načrt. »Sredstva za postopek bomo poskušali zagotavljati v proračunih naslednjih dveh let,« so nam še povedali na mariborski občini.
Kot kaže tako do obnove hiš, ki bi ustrezale vzročnim, v naslednjih nekaj letih še ne bo prišlo. »Kvalitetnejše enote dediščine so praviloma razglašene za spomenik lokalnega ali državnega pomena. Za Železničarsko kolonijo si prizadevamo, da bi bila razglašena za spomenik državnega pomena, zato pripravljamo gradivo za postopek,« še nam ob koncu pove Sapačeva.