24-letna Nadja Kananović iz Maribora je za naš portal spregovorila o težkem otroštvu, zlorabi in življenju po njej. Da javno predstavi svojo zgodbo se je odločila zato, ker meni, da je čas, da začnemo razbijati tabuje in si nehamo zatiskati oči: »To ni nekaj kar se v vaši družini ne dogaja, ali pa so takšni le tri primeri iz Amerike. To se dogaja pri nas, v Sloveniji, pri sorodnikih, sosedih, povsod okrog nas.«.
Njeno otroštvo je zaznamovala babica, ki jo je imela Nadja zelo rada in ji zaupala. Skupaj s svojim partnerjem sta spolne potrebe izživljala nad njo.
Mariborčanka se zaveda dejstva, da so žrtve pogosto psihično tako uničene, da ne upajo spregovoriti o težkih trenutkih, ki so jih zaradi zlorabe preživele. Velikokrat nimajo nikogar, ki bi jih podprl in stal ob strani. Največji problem vidi v tem, da žrtve ne upajo spregovoriti zaradi groženj storilca in strahu, da jim nihče ne bi verjel. Pogosto napako storijo starši, saj ne verjamejo lastnim otrokom in jih ne zaščitijo.
 Po vsakem padcu močnejša
 
V zadnjem letu je bila hospitalizirana na psihiatriji, večkrat je že padla, a zbrala moč in se ponovno pobrala: »Zdaj se več ne dam, ne dovolim si, da me to sesuje. Okrevanje po spolni zlorabi je dolgotrajen in težak proces, v katerem potrebuješ podporo in razumevanje. Meni je uspelo, ne počutim se več kot žrtev, ampak si raje reče,  da sem »preživela«.«.
Zelo pomembno je, da žrtev dobi kvalitetno psihoterapevtsko pomoč, storilci pa strožje kazni.
Po Nadjinih besedah je v Sloveniji narobe to, da tudi kadar žrtev zbere pogum da poda prijavo in se sooči s krutimi dejstvi, od države ne dobi pomoči: »Kvečjemu obratno, posiljevalci so bolj zaščiteni od žrtev. Kazni za spolne zlorabe so tako bizarno nizke.«. S strožjim kaznovanjem bi se družba začela zavedati, kako resni zločini so to, česar se sedaj premalo ljudi zaveda. Prav tako je veliko zadoščenje za žrtev, če ve, da je njen napadalec primerno kaznovan: »Jaz tega zadoščenja nisem dobila.«.
Moški, ki jo je zlorabil je dobil le dve leti zapora, babica je vpletenost zanikala.
Nadjine psihične poškodbe so tako močne, da bo ostala zaznamovana do konca življenja. Poleg tega se ji je nabralo veliko sodnih stroškov, čeprav je na sodišču zmagala ona. »Čas je, da se stvari končno premaknejo naprej in da država naredi nekaj več, da zaščiti žrtve. Sicer je zaščita v zadnjih letih vse boljša, a menim, da lahko kot družba storimo dosti več.«.
 
Če bi se danes ponovno odločala za prijavo, bi to vsekakor ponovno storila. Ne bi pa se spuščala v odškodninsko tožbo, saj je od dogodka zlorabe do konca odškodninske tožbe in dneva, ko je dobila izplačanih pet odstotkov dosojene odškodnine, minilo neverjetnih 16 let: »Ne glede na višino zneska, ki bi ga lahko dobila, nič ne odtehta teh hudih travm,  ki mi jih je pustilo vse skupaj – zloraba in sodni proces.«.
Dan za katerega je mislila, da bo najlepši v njenem življenju je postal najhujši. Ob porodu je podoživela spolno zlorabo.
Z leti je poskusila travmo potisniti v ozadje in se trudila živeti dokaj normalno življenje. Spoznala je partnerja, s katerim si je ustvarila družino: »Kazalo je dobro, vse do poroda. Ker pa sem imela zelo težek porod in zelo agresivno babico, ki je vodila porod, sem ob tem podoživela spolno zlorabo z otroštva in se spet počutila tako nemočno in zlorabljeno kot takrat, ko sem to doživela kot 7-letna deklica.«.
Pekel poporodne depresije
 
Najprej se ni niti zavedala od kod prihajajo ti občutki. V tistem trenutku je imela občutek kot da ne bi bila v stiku s svojim telesom. »To je zelo težko opisati nekomu, ki tega ni doživel. Sigurno pa te občutke zelo dobro poznajo ženske s podobno preteklostjo kot je moja, saj velika večina žensk s takšnimi izkušnjami potem med porodom podoživi vse travme,« opisuje.
 Nočne more in napadi panike
 
Po porodu so se začeli napadi panike, hude stiske, histerija, jok, kričanje sredi noči, nočne more in kaj je najhujše, ni imela nobenih občutkov do svojega otroka, bila je brez volje do življenja. Pred letom dni se je začela zdraviti pri psihiatru. Vsak dan jemlje kup zdravil in se zaveda, da bo zdravljenje dolgotrajen proces. »S pomočjo psihiatrične obravnave sem začela predelovati travme iz otroštva in osebnostno zelo napredovala, tako, da lahko rečem, da sem končno normalno zaživela. Še vedno pridejo dnevi, ko sem čisto sesuta, a to veliko bolje obvladujem kot nekoč.«.
 Pripravljena pomagati vsem, ki jih je doletela enaka usoda
 
»Vsi, s katerimi delimo enako usodo, se morajo najprej zavedati, da nikakor niso sami krivi za to kar se jim je zgodilo ali se jim še vedno dogaja. Svetovala bi jim, da naj ne ostanejo tiho in naj zlorabo prijavijo policiji. To je sicer zelo težko, če ob sebi nimajo nobene podporne osebe, ki bi jim stala ob strani. Zato sem tudi sama pripravljena pomagati vsakomur, ki se sam ne upa soočiti s tem. Obstaja tudi nekaj društev in organizacij, ki pomagajo žrtvam kaznivih dejanj.«