Aljaž Farasin je vrhunski operni pevec, ki je svojo glasbeno in pevsko pot začel v Benediktu, v rodnem kraju, kamor se, kolikor mu čas dopušča, zelo rad vrača. Nikoli ne bo pozabil obdobja, ko je z očetom Marjanom nastopal v duu Arkada, nato pa je z vztrajnostjo, delom in trmo uresničil svoje sanje. Zdaj nastopa kot solist v SNG Opera in balet ter sodeluje s priznanimi solisti in dirigenti. Redno gostuje v HNK Ivana pl. Zajca na Reki, HNK Zagreb, HNK Split in v Narodnem gledališču v Pragi. Trenutno pripravlja obnovitveno predstavo Madama Butterfly, vlogo Pinkertona, ki jo bo pel v začetku maja v Ljubljani in julija v puljski areni. Istočasno tečejo vaje in priprave za novo premiero opere La Boheme, ki bo 11. aprila v Ljubljani, ko utegne, pa vmes ponavlja še za predstavo Werther, katere ponovitev je pel 9. marca v Ljubljani.

Pri devetih letih si začel obiskovati nižjo glasbeno šolo v Lenartu, učil si se igranja na trobento. Nato si tik pred koncem opustil študij ekonomije, se vpisal v Srednjo glasbeno in baletno šolo Maribor, smer solo petje, nato pa študij nadaljeval v Ljubljani. Zakaj si izbral takšno pot?

Odločitev za trobento je bila praktične narave. Takrat sem izbral instrument, ki je imel najmanj gumbov, tipk oz. ventilov, predvideval sem, da se ga bom zato naučil igrati najhitreje in najlažje. Seveda sem se uštel in preden sem iz trobente spravil približno lep zvok, je trajalo kar nekaj let. Sem pa zaradi vadenja trobente postavil dobre temelje preponskega dihanja, ki mi je še kako prišlo prav kasneje, saj sta pravilna uporaba prepone in nadzorovanega dihanja najpomembnejša za dobro in pravilno (operno) petje. V času študija ekonomije sem se bolj iz radovednosti kot želje po napredku prijavil na sprejemni izpit solo petja. Ko sem bil pred vrati učilnice, je malo manjkalo, da se nisem obrnil in odšel. Imel sem veliko tremo, ki me je skoraj premagala. Že kmalu na začetku sta me zagrabila velika vnema in želja po napredovanju, tako da sem šolanje na glasbeni šoli v Mariboru namesto predvidenih osem let zaključil v štirih.

Postal sem velik entuziast, skoraj obseden s petjem. Vpisal sem se na Akademijo za glasbo v Ljubljani in končal štiriletni dodiplomski študij, diplomiral z odliko in nadaljeval še tri leta podiplomski študij. Zaključek študija sem imel s koncertno izvedbo Mozartove opere Čarobna piščal v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma in za to prejel priznanje rektorja za izjemne umetniške dosežke. Kmalu po tem sem začel profesionalno pevsko pot. Moj prvi solistični debut je bil v vlogi Don Josea v operi Carmen v dvorani Vatroslav Lisinski v Zagrebu.

Kdo te je navdušil za glasbo, posebej za solo petje?

Z glasbo in s petjem sem takorekoč odraščal. Starša sta oba pela v zborih in takrat se mi je zdelo naravno, da to počnem tudi jaz. V tretjem razredu osnovne šole sem pri pouku glasbene vzgoje prvič pred razredom zapel pesem Po Koroškem po Kranjskem. Dobil sem oceno vzorno (takrat so bile se opisne ocene) in še danes se spomnim vznemirjena, veselja, treme, vseh možnih občutkov, ki nikoli niso zbledeli in se pojavijo kadarkoli stopim na oder. Težko je to opisati z besedami. Verjetno se podobno počutijo smučarski skakalci na odskočni mizi. Ko začnejo leteti, čas dobi popolnoma drugo dimenzijo, in uživajo v letu.

Vrhunski šport in vrhunsko petje imata veliko skupnega. Predpogoj je zagotovo talent, naravne danosti. Da pa vse to uspeš spraviti iz sebe v najboljši verziji, pa so potrebni ogromna disciplina, natančen trening/vaje, vztrajnost, doslednost, predanost in predvsem odgovornost ter ljubezen do tega, kar ti je mati narava ponudila. Navdušenje nad petjem me enostavno poganja naprej in je del mene. Raziskovanje in odkrivanje ter vzdrževanje ravnovesja različnih fizikalnih pojavov v telesu, da vse optimalno deluje in je učinkovito zame kot pevca in da prebuja čustva poslušalcev, mi je v večni navdih.

V obdobju zadnjih nekaj let podrobneje proučujem življenje in delo po mojem mnenju najboljšega tenorista, recimo pevskega vzornika, Franca Corellija. On je bil virtuoz in je do potankosti obvladoval svoj instrument. Stremim k temu, da se približam njegovemu nivoju.

Pevčevo celo telo je inštrument in že najmanjša sprememba v telesu na katerikoli ravni, fizični ali psihični, nepredstavljivo vpliva na kvaliteto glasu. Ta postavitev ravnovesja v različnih okoliščinah me vedno znova motivira in navdušuje.

Kakšna je bila pot z odra mariborske do odra ljubljanske Opere?

Prvič sem stopil na oder mariborske Opere kot član dodatnega zbora v predstavi Turandot. Po prvi predstavi sem počakal, da so vsi odšli iz dvorane, da sem ostal sam s kolegom iz zbora, lučkar je nekje v bližini pospravljal opremo. Takrat sem se postavil na sredino odra, prosil lučkarja naj vame usmeri žaromet in pred prazno dvorano na vso moč pel, bolje rečeno takrat še kričal, znamenito arijo Nessundorma. Mislim, da niti nisem uspel cele arije odpeti do konca, le zaprl sem oči in zakričal, da bom enkrat še prvak ljubljanske Opere.

Takrat sem tvegal kar veliko, a očitno sreča spremlja pogumne. Jaz sem živi primer.

Dobro, da je bila dvorana v mariborski Operi prazna, in sta moje besede slišala le dva. Če bi bile takrat kje v bližini takrat Viole, lahko da tega članka zdaj ne bi brali.

[[image_1_article_64846]]

Zelo pogumna je bila tudi odločitev, da si takrat zaradi petja ekonomijo tik pred koncem obesil na klin.

Tik pred koncem študija na ekonomski fakulteti smo s prijatelji imeli band. Igrali smo na študentskih zabavah. Na eni izmed zabav me je zborovodja opernega zbora nagovarjal za avdicijo za dodatnega zborista. V tistih letih je bila opera zadnja stvar, ki bi me zanimala, in nikdar nisem slišal opere, niti ne poslušal klasične glasbe. Najbližje temu je bilo igranje trobente v godbi na pihala. Dolgo časa me je nagovarjal in klical, dokler mu nisem zabičal, da pridem na avdicijo, če obljubi, da me neha nadlegovati. Še danes se živo spominjam, ko sem na dan avdicije stopil skozi službeni vhod mariborske Opere. Šel sem pogledat oder, scenske elemente, rekvizite, kostume.

Ko sem stopil na oder, se je pred menoj odprl pogled na tisoč praznih sedežev v dvorani in takrat se je v meni nekaj premaknilo. Z gotovostjo sem sprejel besede: ”To bom počel do konca življenja!”

Veliko prijateljev je takrat končalo študij, diplomiralo, sam pa sem pa dva izpita pred koncem obesil ekonomijo na klin in se odločil za študij solo petja. Nisem bil deležen prav velike podpore, dvomili so in govorili, da bom čez trideset, pa ne bom imel niti službe. Medtem ko so kolegi in prijatelji začeli ustvarjati, dobivati službe in plače, sem sam vse vlagal v študij petja. Enostavno sem verjel, da mi bo uspelo. In po sedmih letih študija sem začel živeti in delati, kar sem si najbolj želel. To se sliši lepo, a za tem je nepredstavljivo veliko odrekanj, treniranja, vaj, študija, učenja jezikov, igre, glasbene materije, vztrajnosti.

Kakšni spomini te vežejo na duo Arkada, ki sta ga oblikovala z očetom?

Na najin duo me vežejo zelo lepi spomini. Vesel sem bil, da sva veliko vikendov preživela skupaj, se družila, igrala na raznih zabavah, srečevala različne vrste ljudi, ustvarjala lepe trenutke. Takrat sem nevede začel ustvarjati temelje za dober glasbeni spomin. Vse pesmi sem igral na pamet, učil sem se po posnetkih, saj takrat stvari niso bile dostopne na dotik.

Potrebnega je bilo veliko truda in vaj, za razliko od danes, ko se samo dotakneš ekrana in že te spremlja cel band ali orkester. Danes je vse usmerjeno k hipnemu zadovoljstvu, instant rešitvam. V času mojih začetkov se je bilo potrebno veliko bolj posvetiti stvarem, se potruditi za nek končni rezultat. Gotovo je to z današnje perspektive težji način. Ampak trud, potrpežljivost in vztrajnost so se zasidrali vame in tudi zaradi teh kvalitet se lahko danes naučim na pamet opero, ki obsega več kot tristo strani glasbe, besedila, režije in petja.

Kot pevec si med drugim sodeloval s Komornim zborom RTV Slovenija, z opernim zborom SNG Ljubljana, opernim zborom SNG Maribor, z Mariborskim oktetom, s Ptujskim nonetom in Komornim zborom AVE. Veliko si nastopal tudi v tujini. Kaj sem še pozabil?

Sodeloval sem v različnih zasedbah in pevskih sestavih. Na mojem repertoarju je 35 velikih tenorskih opernih vlog, odpel sem že 370 predstav in vse imam zabeleženo. Na vse to sem zelo ponosen in hvaležen, da se lahko izražam s petjem. Po dolgem in počez sem prepotoval Evropo, Japonsko, Kanado, Azerbajdžan in pel v najlepših opernih hišah in koncertnih odrih. Vsak nastop je unikaten in pusti nek pečat. Na Japonskem so mi bile fascinantne kolone oboževalcev, ki so čakali na avtogram. Zgodilo se je, da je fotografiranje in dajanje avtogramov trajalo dlje kot sama predstava. Omeniti moram še nešteta gostovanja in potovanja na Finskem, v Franciji, v Italiji, na Ceškem, v Nemčiji, v Španiji, Belgiji, na Nizozemskem in v Angliji.

[[image_2_article_64846]]

Zgodilo se je na primer, da sem v sredo pel v predstavi Jevgenij Onjegin na Reki, v četrtek v Iolanti v Pragi, v petek Traviato v Splitu in v soboto v Rigolettu v Ljubljani. Imam nekaj najljubših oper, ki so mi zelo pri srcu in jih najraje uprizarjam. Na prvem mestu je vloga Rodolfa v operi La Boheme, pa Werther, Romeo v Romeo et Juliette, Edgardo v Lucia di Lammermoor in Duca v Rigolettu. Te najraje pojem in se najlažje povežem z likom. Posnel sem tudi tri opere za glasbeno založbo Naxos in si delil oder z največjimi opernimi zvezdniki današnjega časa. Kjerkoli sem nastopil in s komerkoli sem kdaj sodeloval, s ponosom povem, od kod sem doma. Najprej razložim in pokažem na zemljevidu Slovenijo, nato pa še Benedikt. Vse našteto so zame dosežki, na katere sem lahko ponosen. Prva stvar, ki mi pade na misel, ko se vprašam, na kaj sem ponosen na glasbenem področju, pa je zagotovo diploma in zaključen podiplomski študij.

Leta 2007 je začel delovati trio Eroika, v katerem si pel drugi tenor. Uspešna zgodba je trajala polnih deset let, vse do prazničnega koncerta v Unionski dvorani. Žanr pop opere so Slovenci sprejeli z navdušenjem, bili ste nepogrešljivi na slovenski in še kakšni glasbeni sceni. Kaj ti je osebno prinesla Eroika in ali bi kakšno stvar iz tistega obdobja spremenil, naredil drugače?

Z Eroiko smo naredili nekaj zares težko ponovljivega v današnjem času. Obdobje Eroike je bilo zelo intenzivno v smislu ustvarjanja, števila koncertov in nastopov, snemanj, intervjujev, obveznosti, ki jih prinese prepoznavnost in recimo temu slava. Kot pubertetnik sem sanjal o tem, da bi me ljudje prepoznali. Tudi te sanje sem uresničil s pomočjo Eroike in na srečo postal prepoznaven po svojem delu in petju in ne zaradi kakšnega škandala ali reality showa. Za dosego vsega tega je veliko bolj zdravo uporabiti talente predanosti in volje kot talente marketinških gurujev ali posege lepotnega kirurga na svojem telesu.

Eroika mi je dala tudi predragocene izkušnje obvladovanja in gibanja na odru, komunikacije z občinstvom, odrske prezence. Vse te izkušnje še danes pridejo kako prav, ko stojim sam pred polno dvorano ljudi, s petdesetčlanskim orkestrom in osemdesetčlanskim zborom za sabo in moram začeti peti. Marsikomu se v takih situacijah pošteno tresejo hlače.

Potrebne je res veliko mentalne in fizične moči, da suvereno in brez kančka dvoma stojiš in poješ. Ni jih malo, ki tega pritiska niso zdržali, zato je tudi skrb za mentalno moč izjemnega pomena.

V Eroiki sem neizmerno užival v podajanju petja med Matjažem in Metodom. Glasovno smo se ujeli in bili tako zelo povezani, da se je zgodilo, da sami nismo kdaj prepoznali, kdo kdaj kaj na posnetku poje. Res smo uživali in se neskončno zabavali na in za odrom. Vedno sem rad spoznaval nove ljudi in tudi teh dogodkov je bilo v času Eroike nešteto. Z nekaterimi so se stkale prijateljske vezi, z nekaterimi poslovne, gotovo so se pa nabrale zgodbe, ki so se vtisnile globoko v spomin. Po naravi sem človek, ki vedno hodi za nosom in se ne ozira preveč nazaj. Vse kar sem doživel, so bile izkušnje, ki so me oblikovale v moža, očeta, pevca, sina, človeka, kot sem danes. Ne bi spreminjal ničesar, verjetno bi kak zavoj odpeljal počasneje, zagotovo bi pa šel po isti poti in sprejemal iste odločitve.

Marsikdo je takrat ugibal, ali ste se v triu sporekli. Kaj je bil glavni razlog, da ste z Matjažem in Metodom šli vsak svojo pot?

Pravzaprav ni bilo niti glavnega ali pa enega razloga. V tistem času se mi je odpirala pot v tujino, Matjaž je začel intenzivneje delovati kot profesor na akademiji, Metod pa je začenjal z literarnim raziskovanjem. Mislim, da ni kulturnega doma ali športne dvorane, gradu, kjer nismo nastopili, tudi večkrat v istem kraju. Spoznali smo res vsak kotiček naše lepe dežele.

Bili smo sklepčni, da se poslovimo na vrhuncu slave. Bi rekel, da se je življenjski cikel zaključil in šli smo vsak svojo pot.

Posneli smo tri albume, dvd, izdali še razne kompilacije, večkrat zapored prejeli gong popularnosti. V Sloveniji smo v desetih letih dosegli ogromno. Za preboj v tujino nismo imeli močne želje, čeprav smo tudi nastopili v Kanadi, ZDA, Azerbajdžanu in imeli pogodbo z založbo Warner, s katero je takrat sodelovala tudi Madona. Lahko, da smo potrebovali odmik od vsega cirkusa, ki je bil v pogonu neprekinjeno deset let.

Časa za redni termin nogometa ali partijo tenisa na primer nimam, je pa zato petje tudi moj športni hobi. Med predstavo spijem tudi do tri litre vode in lahko izgubim prav toliko kilogramov. Tako, da petje deluje tudi kot dieta, čeprav z leti tudi ta deluje vse bolj z zamikom.

Smo pa še danes v stikih, z Matjažem sva nadaljevala skupaj čez nekaj let v Triu Vivere. Manjkala nama je ta izraznost, ki jo prinese malo drugačen stil petja. Navsezadnje je operna predstava znotraj pričakovanih okvirjev in norm, medtem ko je petje za zabavo bolj trenutek navdiha, nikakor pa ni enostavnejše.

Konec leta 2017 si prvič nastopil v novi zasedbi na Klicu dobrote v Celju skupaj z Matjažem in Gregorjem (Trio Vivere). Gregor Ravnik se je sicer zdaj od skupine poslovil, nadomestil ga je Rok Ferenčak. Kako in zakaj je nastala za zasedba?

Poleg naštetega sta bili močna zelja in radovednost, kam lahko vse to pripelje. Brez pričakovanj in želje po nekdanji slavi smo se lotili Vivere. Mislim, da je pomembno ljudem ponuditi kvalitetno petje v poplavi vseh možnih glasbenih kombinacij, ki jih danes glasbeni svet ponuja. Ljudje vedno izberejo, kar jim je všeč, ali pa jih določeni marketinški prijemi pripeljejo do točno določenih ciljev, za katere potem mislijo, da jim je to všeč. Želimo si čim večjemu številu ljudi omogočiti in ponuditi najkvalitetnejše pevske dosežke. Če nam to uspeva, odlično. Nikoli ne moreš ustreči vsem, tako da nam je najpomembnejše iskreno podajanje glasbe in kvaliteta. Za to lahko vedno jamčimo, vse okrog tega pa so le nianse in show business.

[[image_3_article_64846]]

V čem se, po repertoarju, Trio Vivere razlikuje od Eroike?

Generalno je popolnoma enak pristop. Mogoče v Vivere bogatimo glasbeni repertoar bolj z avtorskimi skladbami in manj s priredbami. Za nami je umetniška ekipa, ki ima izkušnje in dosežke, ki jih ne premore veliko ljudi v Sloveniji. Dobro se razumemo in sinergija vseh je ustvarjanje prijetnega vzdušja in kakovostne glasbe. Imamo tudi izkušeno podporno ekipo, ki skrbi za koledar, obveznosti, koordinacijo in včasih tudi kakšno brco v ta zadnjo, da so stvari narejene pravočasno, kot dogovorjeno. Poleg Vivere ima še vsak svoje primarne obveznosti, tako da je usklajevanje včasih velik izziv.

Kakšno je življenje v Ljubljani. Ali kdaj pogrešaš podeželje?

Veliko prestolnic sem videl in doživel. Živeti v Ljubljani ali pa imeti le službo v prestolnici je velika razlika. Če potuješ vsak dan v in iz mesta, puščaš veliko časa za volanom. Večkrat je pravi prometni kaos. Ko sem v Ljubljani, uporabljam kolo ali hodim peš ne glede na vreme in letni čas. Preprosto je učinkoviteje in bolj racionalno kot pa z avtom. Tudi velikost oz. majhnost mesta je prednost za kolo in pešačenje. Po svetu imajo prestolnice praviloma podzemno železnico, kar pa je na žalost v Ljubljani bolj želja kot bo kadarkoli resničnost. Ljubljana ima čez teden zelo hiter ritem, ki pa se čez vikende umiri. Prebivalci dostikrat odidejo na morje ali na Gorenjsko. Bled je za vikende poln Ljubljančanov.

Če sem za vikende v Ljubljani in nimam predstave, zagotovo grem na Rožnik ali pa do Šmarne gore.

Po intenzivnem obdobju vaj, predstav se rad umaknem iz mesta. Na podeželju je ritem življenja drugačen, ljudje so bolj povezani, življenje je bolj mirno. Moje delo je prežeto z veliko dražljaji in svoje čute si najbolj spočijem kje na kakšni klopci v naravi, s pogledom na planine, na morje. Ljubljana se je v zadnjem desetletju res spremenila in v primerjavi s prestolnicami, ki sem jih videl, si upam trditi, da tako čiste, varne in s kulturo bogate ter raznolike ji ni enake.

Kako pogosto se vračaš v Slovenske gorice? V Benediktu si leta 2022 nastopal na osrednji proslavi ob občinskem prazniku. Je kaj drugače peti pred domačim občinstvom?

V Benediktu in v Slovenskih goricah so moje korenine, moje otroštvo, kraj, kjer sem začel ustvarjati svoje sanje. Kadarkoli mi čas dopušča, grem skupaj z družino k staršema. Oče ima odlično vino, mamina juha je neprekosljiva. Dragocen je vsak trenutek, ko smo dejansko skupaj, in ne samo preko raznih aplikacij. Dotik in objem sta se vedno nenadomestljiva, zato se rad vračam domov. Zame je vsak nastop poseben, pred domačim občinstvom še toliko bolj. Bolj kot nastopa pred domačimi se vedno veselim srečanja po koncertu. Zanima me, kaj se je pri njih spremenilo od našega zadnjega srečanja. Zanimivo je videti, kam so nas poti in skupne želje v otroštvu popeljale.

Rad imam Benedičane in moj kraj, ki se je po več kot dvajsetih letih raztegnil v širino in dolžino. Tako da predstavo o majhnem kraju iz svojega otroštva vsakič, ko grem mimo oznake Benedikt na tabli ob cesti, težko nadomestim.

Kaj počneš, ko nisi na odru?

Ko nisem na odru, sem najprej mož in oče. Obožujem svojo družino in vsak trenutek, ko sem od doma, pogrešam to bližino. Dom je moje varno zavetje, kjer se počutim sprejet, varen, ljubljen. Ko stojim na odru, me ljudje vidijo kot pevca, doma pa sem samo, kar sem, veliko več kot le pevec. Doma imamo mladega nadobudneža, ki je pravkar začel povezovati besede v stavke, in ni nikoli dolgčas, saj ima toliko življenjske energije, da ga tudi štirje odrasli čez dan komaj dohajamo.

Zame objem po prihodu domov z gostovanja, predstave pomeni neskončno več kot ves aplavz in bliskavice ter soj žarometov.

Hobijev sem imel v mladosti kar nekaj. Od nogometa, tenisa, teka do plavanja in kolesarjenja, vse je danes bolj na stranskem tiru. Enostavno ne utegnem, da bi se redno posvečal čemu. Trudim se skrbeti za zdrav življenjski slog, zato doma bolj ali manj redno telovadim, hodim peš in s kolesom. Ko je daljši premor med obveznostmi, pa tudi kakšen spa, savne in jacuzzi.

Kakšne cilje si si v življenju še zadal na osebnem in poklicnem področju?

Na osebnem področju je glavni cilj, da ostanem zdrav, da s svojimi mislimi in ravnanji ohranjam zdravo pamet, spoštovanje in zavedanje, da je vsak trenutek dragocen in minljiv. Želim si še potovati in raziskovati svet s svojo družino, biti zgled svojim otrokom in pokazati, da je svet poln neskončnih možnosti in da je pomembno slediti svojim sanjam. V pevski karieri sem izpolnil želje, vsaj kar se tiče vlog, ki sem si jih želel peti. Je pa vsako novo sezono v načrtu kakšna nova opera in zagotovo je še veliko predstav pred menoj.

Cilj mi je ohranjati glas in glasilke v vrhunski formi, za kar je treba, kot že omenjeno, veliko discipline in vaj. Upam tudi, da bom lahko pedagoško dejaven na Akademiji za glasbo in da bom delil svoje znanje in izkušnje, ko bom pevsko manj dejaven.