Priznanja naj prostovoljcem preteklega leta so podeljena. Med Mariborčani sta poleg naj mladinskega projekta »Youth Banks on the Move« Mladinsko kulturnega centra Maribor, priznanje požela še Rok Černic in Tanja Veber.
 
Rok, dijak Srednje ekonomske šole Maribor, je priznanje prejel v starostni skupini do 19 let za preplet prostovoljskega delovanja, šolskega dela in nesebične pomoči ljudem v socialni stiski. Mladinska voditeljica, trenerka in učiteljica Tanja pa je slavila v starostni skupini 20 do 30 let za pomemben prispevek pri k dvigu kakovosti, prepoznavnosti in ugleda prostovoljskega dela v lokalnem okolju.
 
Z obema smo govorili o njunih razlogih za nesebično pomoč, žrtvovanju prostega časa in stanju na področju prostovoljstva v Mariboru. Predvsem Rok izpostavlja, da njegov klic za pomoč drugim izhaja iz lastne izkušnje: “Vem, kako se nekdo počuti, ko je na robu propada, saj sem se moral s tem soočiti veliko prej kot ostali ter začeti pomagat mami z denarjem …” Več pa v kratkem pogovoru.
 
 Naj prostovoljca, čestitke za nagradi. Kakšni so občutki po prejemu takega priznanja?
 Rok: Občutki so odlični, saj ljudje vidijo, da se nekdo trudi, da bi se pomagalo ljudem, družbi in nasploh narodu, če že politiki, večje živine ter župani, ministri ter tajkuni itd. kradejo državo in si polnijo žepe z denarjem. Da bi pa kdo od njih pomagal ljudem, ki si stvari ne morejo privoščiti, to pa ne bi noben, samo da napolnijo svoje žepe,za sočloveka jim pa je vseeno. Spomnim se, ko je Pahor izrekel, da mu je 3000 evrov premalo na mesec. Midva z mamo pa morava preživeti s socialno čez cel mesec, potem pa je tak človek sponzor takšne prireditve. Prav tako drugi samo kradejo.
 Tanja: Super. Vzdušje na podelitvi nagrad na Brdu pri Kranju je bilo zelo prijetno, vesela sem bila, da sem srečala veliko ljudi, s katerimi se srečujemo pri najrazličnejših projektih in bi na te mestu iskreno čestitala vsem prejemnikom nagrad in čisto vsem prijavljenim. Ta nagrada je zame priznanje in potrditev, da je delo, ki ga opravljam, dobro in usmerjeno v pravo smer.
 Žrtvujeta svoj prosti čas, da pripomoreta k boljši, bolj pošteni, solidarni in humani družbi. Kaj je vajin razlog, zaradi katerega nesebično pomagata drugim?
 Rok: Ljudem rad pomagam, ker vem, kako se nekdo počuti, ko je na robu propada in sem se moral s tem soočiti veliko prej kot ostali ter začeti pomagat mami z denarjem. Če bi vsi bili taki oziroma bi polovico svoje plače dali v dobrodelne namene, bi bilo v naši državi vse drugače, tudi če se ne bi kradlo. To velja za tiste, ki imajo polne žepe in ne za tiste, ki komaj shajajo.
 Tanja: Ne bi se izrazila, da svoj prosti čas žrtvujem, ker se mi zdi, da lahko pri takšni drži hitro pride do tega, da od ljudi pričakujemo hvaležnost za svoje žrtvovanje. Moj motiv za sodelovanje pri določenem projektu ali pobudi vedno temelji na nekem zgibu, ki prihaja iz mene, neke čustvene povezave, želje za sodelovanje. Izbiram prostovoljska dela, kjer se imam možnost naučiti kaj novega, izpopolniti ali pridobiti nove veščine, ki so zame v tistem hipu pomembne. Prostovoljstvo me ohranja aktivno, omogoča mi kritičen vpogled v trenutno stanje v družbi, obenem pa mi je prineslo tudi ogromno prijateljstev, ki jih ohranjamo še dolgo po koncu projektov. Vključujem se v prostovoljska dela, za katera verjamem, da bodo imela pozitiven vpliv name, vključene posameznike in/ali širšo družbo. Lahko bi rekla, da prostovoljske akcije, ki jih oblikujemo odzvanjajo trenutne potrebe družbe – tako smo se recimo odzvali na prihod beguncev, ki so prečkali naše kraje, na trenutno LGBT+ problematiko ob referendumu, mladinske delavnice, ki jih vodimo, vedno temeljijo na interesih in potrebah mladih, s katerimi delamo.
 Kako ocenjujeta stanje na področju prostovoljstva v Mariboru in okolici?
 Rok: Prostovoljstvo v Mariboru je po mojem zelo razvito, kar dokazujejo tudi nagrade, ki smo jih prejeli predvsem Štajerci, vendar še vedno je preveč tistih, ki to delajo za svojo samopromocijo in ne zato, ker bi želeli iz srca pomagati ljudem. Teh ljudi ne bom poimenoval, saj tako ali tako vsak zase ve, zakaj pomaga.
 Tanja: Nimam vpogleda v delo vseh organizacij in iniciativ, ki se v Mariboru ukvarjajo ali temeljijo na prostovoljstvu, bi pa lahko rekla, da glede na to, da smo Mariborčani na natečaju za Naj prostovoljca dobili kar tri nagrade in čisto iz svojih izkušenj, da obstajajo v Mariboru organizacije, ki delajo s prostovoljci zelo dobro. To pomeni, da imajo prostovoljci podporo pri svojem delu, ustrezno mentorstvo in preko tega priložnosti za pridobivanje kvalitetnih učnih izkušenj na področju, ki si ga izbirajo. To se mi zdi eden od temeljev prostovoljstva, da dobiš nekaj tudi zase, ne v finančnem smislu, ampak preko izkušenj, ki jih kot prostovoljec pridobivaš.
 Na kakšen način bosta svojo prostovoljsko žilico razvijala naprej?
 Rok: Svojo prostovoljsko žilico bom še naprej nadaljeval z dražbami, ki bodo sledile vsako leto, z veseljem pa bom pomagal tudi pri vseh projektih, če bi me slučajno, kdo kontaktiral, da potrebuje pomoč. Hkrati pa se želim na tem mestu tudi zahvaliti vsem ljudem, ki kupijo drese ter igralcem, ki nesebično pomagajo, saj brez tega ne bi bilo nič od tega, hkrati pa tudi upam, da bo to prebral kak športnik ali igralec in se ob kakšni naslednji dražbi tudi odločil pomagati, saj brez vseh treh strani ni nič.
 Tanja: Moja želja je, da bi vse življenje imela dovolj vsega (časa, denarja, priložnosti), da bi se lahko kot prostovoljka vključevala v različne akcije ves čas, ker iskreno verjamem, da prostovoljstvo bogati posameznika in družbo. Trenutno sem tik pred zaključkom študija socialne pedagogike in si predvsem želim eno »fajno« službo, kjer bi lahko delo z mladimi, koordinacijo prostovoljstva, trenerstvo in druge veščine, ki sem se jih naučila kot prostovoljka, razvijala naprej pri sebi in drugih. Si pa za razvoj prostovoljstva kot takega želim, da bi večkrat imelo funkcijo dodane vrednosti projektom, organizacijam, tudi širši družbi, da ne bi bilo v vlogi, ko rešuje družbene situacije zgolj prostovoljstvo.