V okviru občinskega praznika občine Hoče-Slivnica so v torek otvorili razstavo z naslovom Pavel Ledinek (1939-2020). Kot že pove naslov razstave, je ta posvečena ustanovitelju in idejnemu očetu podjetja Ledinek Engineering Pavlu Ledineku. Ob odprtju razstave je zbrane nagovoril župan občine Hoče-Slivnica dr. Marko Soršak, zbranim pa sta svoje spomine na pokojnega gospodarstvenika predstavila nekdanji mariborski župan in rektor Univerze v Mariboru Alojz Križman ter pisatelj Mitja Čander. Avtorica razstave je vodja hoškega oddelka Mariborske knjižnice Simona Kalšan Kildenfoss.

»Pavel Ledinek je konec osemdesetih let v Hočah postavil prvo zasebno obrtno zadrugo v takratni državi. Mnogi občani so v njegovem podjetju dobili zaposlitev in ostali do upokojitve. Svojo poslovno pot je pričel s premišljeno vizijo razvoja in podjetniško dejavnost razširil tako v Hočah kot tudi zunaj meja naše države. Danes podjetja skupine Ledinek zaposlujejo okoli 400 ljudi. Prizadeval si je za izboljšanje življenja ljudi in se pri tem soočal s številnimi družbenimi, kulturnimi, humanitarnimi in političnimi izzivi. V občini Hoče-Slivnica se je povezoval z lokalnimi društvi, skupinami in organizacijami ter kot mentor, donator in dobrotnik pomagal mnogim športnim društvom, kulturnim ustanovam in skupnostim. Njegova življenjska pot se je zaključila 31. decembra 2020, a je pečat, ki ga je pustil v našem kraju in v življenju mnogih, neizbrisljiv,« je njegove zasluge za razvoj kraja opisal hoški župan Soršak.

»Socialistični« podjetnik

Po mnenju Alojza Križmana je bil Ledinek človek zdravega duha in telesa, saj je bil v mladih letih metalec kladiva in krogle. Križman in Ledinek sta se srečevala na različnih športnih prireditvah, družilo pa ju je tudi zavedanje, da sta za duhovno nadgradnjo potrebna plemenitost in razumevanje, brez sebičnosti in zavisti, ki danes prepogosto prevladujeta. Križman ga je opisal tudi kot trmastega in nepopustljivega. Zanj so pogosto rekli: »Samo Ledineka ne pošiljaj ven, ker bo prišel pri drugih vratih noter,« se pogostega reka o svojem prijatelju spominja Križman.

O Ledineku obstajajo številni časopisni članki, ki so bili objavljeni v domačih in tujih časopisih. Nek nemški časopis ga je predstavil kot »podjetnika v socializmu.« »Bil je človek idej in vztrajnosti. Pogosto je vztrajal pri svojem, ko pa je zadevo razumel, je popustil in postal dostopen ter nasmejan. Zastavil si je cilj, da bi bil samostojen in uspešen, kar si ljudje danes redko zastavijo. Zapis »podjetnik v socializmu« me je navdahnil s tem, da človek mora iskati svojo samostojno pot. To pomeni, da mora najprej imeti delavnico, nato pa počasi priti do industrijske proizvodnje, kar je dosegel v Hočah,« je poudaril Križman in dodal, da sta ju s pokojnikom povezovala les in kovina. Med Križmanovimi mislimi lahko izpostavimo predvsem tisto, da se v času, ko je Pavel Ledinek začel svojo podjetniško pot, ni toliko mešetarilo v smislu »daj-dam,« temveč se je delalo za to, da se je nekaj ustvarilo. »V svoji delavnici je pričel z razvojem strojev za obdelavo lesa. To je bila njegova strast, saj je želel obdelati les. Začel je iskati lokacijo za svoj obrat in jo našel v Hočah, kjer je v začetku devetdesetih let imel okoli 150 zaposlenih,« je še povedal Križman in za konec dodal, da je Ledineka mogoče primerjati z največjimi slovenskimi strojnimi inženirji, kot sta npr. Franc Kovačec in Ivan Munda.

V Hočah so že v preteklosti bivali pomembni ljudje

Svoje spomine na Ledineka je strnil tudi Mitja Čander, ki je uvodoma dejal, da je v Hočah prebivalo nekaj zelo pomembnih ljudi, med katerimi je izpostavil Karola Glazerja, ki je bil eden izmed prvih poznavalcev indijskega jezika sanskrt, Antona Murka, jezikoslovca in duhovnika, ter slikarja Zorana Mušiča in Rudolfa Kotnika. »Gospod Ledinek je prav tako bil ena izmed tistih karizmatičnih figur, katerih sledi bodo vidne onkraj njegovega časa. Spoznal sem ga po zaslugi svojega očeta, ki je bil z njim precej povezan. Oba sta bila precej samosvoja človeka oz. individualista. Z njim sem se srečeval ob številnih priložnostih, saj sem pri njem doma igral nogomet in šah, poleg tega pa je tudi podpiral idejo mojega očeta o postavitvi športnega parka v Hočah. Kasneje je podprl tudi rock festival, ki se je odvijal na dvorišču njegove tovarne, in je bil eden izmed prvih dogodkov alternativne kulture. To je se je zgodilo leta 1997. Srečeval sem ga tudi v okviru Evropske prestolnice kulture oz. na obisku Garija Kasparova,« je uvodoma dejal Čander.

Kot posebej zanimivo velja izpostaviti dejstvo, da sta se z Ledinekom spoznala in srečevala konec osemdesetih in v začetku devetdesetih, v času, ko je razpadala Jugoslavija, in se je rojevala samostojna Slovenija. »To je bil čas, v katerem se je veliko govorilo o tem, kako je stvari treba organizirati, prevzemati individualno odgovornost, začeti s procesom demokratizacije, a ko sem se kot otrok ozrl okoli sebe, tega ni bilo nikjer videti. Vse je bilo dokaj uniformno oz. enako. Vsi so nosili iste obleke, avtobusi so bili polni, trgovine so bile takšne, kakršne so pač bile. Edini, ki so izstopali iz tega povprečja, so bili t.i. privatniki, ki smo si jih vsi predstavljali kot ljudi, ki imajo svojo delavnico, in se vozijo z mercedesom,« je takratno stanje slikovito opisal Čander. Ob tem je dodal, da je Pavel Ledinek izstopal iz tega povprečja, saj je bil pravi tovarnar oz. je imel tovarno, ki je bila stvar enega človeka in ni bila v kolektivni lasti.

Izstopal je iz povprečja, a ohranil svojo preprostost

»Deloval je kot človek, ki je pravkar prišel izza stroja in je v svojem robatem, energičnem, a vedno iskrivem duhu nam mladim povedal marsikatero anekdoto in nasvet. Izžareval je izjemno močno individualno energijo, vztrajnost in odločenost, da bo šel po svoji poti. Združeval je lastnosti, kot so inovativnost, ustvarjalnost in podjetnost, kar je v slovenskem prostoru zelo redko. Imel je veliko idej, vendar se je zavedal tudi odgovornosti, da te ideje realizira. V Sloveniji takšne zgodbe niso imele veliko podpore in je še vedno nimajo, saj so takšni ljudje še vedno predmet posmeha in sovraštva ter egalitarne mentalitete v smislu, kaj se pa gredo. To kaže, da v resnici nismo naklonjeni vrednotam podjetništva, individualizma, kreativnosti in odstopanja od ustaljenih meril. Še vedno nismo opravili z mentaliteto, proti kateri se je Pavel Ledinek boril,« je zbranim povedal Čander in v isti sapi dodal, da je bil Ledinek med letoma 1990 in 1992 član Zbora združenega dela, čeprav se v politiko ni nikoli vpletal. »Dokazal je, da se v slovenskem in mariborskem oz. hoškem okolju da živeti drugače, kot po črednih merilih,« je zaključil Čander.

Za konec smo avtorico razstave Simono Kalšan Kildenfoss vprašali, kaj jo je pri Pavlu Ledineku najbolj navdušilo. »Najbolj me je navdušil njegov širok način gledanja in življenja, saj je bil inovator, filozof in športnik. Na omenjenih področjih je našel neko globino in ohranil svojo preprostost. Idejo za razstavo je dal Marjan Čander, s katerim sva pripravila že več razstav. Povezala sem se z družino Ledinek ter pregledala intervjuje in članke. Zapisala sem besedilo, medtem ko je slikovni material in oblikovanje prevzelo podjetje Ledinek. Razstava je plod sodelovanja med Mariborsko knjižnico, podjetjem Ledinek in občino Hoče-Slivnica.« Razstava je bila do sobote na ogled v Kulturnem domu v Hočah, v ponedeljek pa se je preselila v hoško knjižnico, kjer bo na ogled do začetka decembra, nato pa si jo bo mogoče ogledati v prostorih podjetja Ledinek. Razstavo si bo sicer mogoče ogledati tudi na različnih gospodarskih forumih in prireditvah. Pred tednom dni so Pavlu Ledineku posthumno podelili občinsko priznanje občine Hoče-Slivnica.