Je profesor likovne umetnosti na Sredni šoli za gostinstvo in turizem Maribor. V Hočah, kjer živi, ima delavnico, v Orehovi vasi, ki je prava zakladnica lesnih izdelkov in drugim umetnin, pa atelje. Pravi, da njegov umetniški izraz najlažje zaživi v lesenih izdelkih, ki zraven estetske vrednosti nosijo tudi praktični namen. Pri delu uporablja različne vrste lesa, večinoma je to les dreves, ki so živela med ljudmi, zato ima prav vsako med njimi svojo zgodbo in ta zgodba v njegovih izdelkih živi naprej. 

[[image_1_article_65122]]

Rafael Košec Tekavc, ki sicer prihaja s Kozjanskega, je študiral likovno pedagogiko v Mariboru. "To je bil študij, pisan meni na kožo. Celo srednjo šolo sem se pripravljal na študij kiparstva na akademiji. Najprej sem bil zavrnjen, kasneje pa sem jih naredil, a sem se na koncu vseeeno odločil za likovno-pedagoško smer. Imam rad širino in ustvarjanje na različnih področjih, tudi kaligrafijo. Moj oče je bil namreč lepopisec in je imel res lepo pisavo. Ko sem prišel iz šole, mi je vedno pregledal zvezke. Ko sem pa enkrat, kot vsi moji sošolci, pisal s kulijem, tega ni odobraval. Odpeljal se je v trgovino in mi kupil nov zvezek in nalivno pero. Prepisati sem moral vse na novo. Vedno se je namreč držal tega, da nič ne piše tako lepo kot nalivno pero." 

[[image_2_article_65122]]

Ker mu je oče zgodaj umrl, je pisava posledično tudi zamrla v njemu in je nekaj let spet "kracal" zvezke. Dokler ga ni odkril likovni pedagog Ivo Brodej. "Slučajno smo nekaj pisali in iz glave sem prepisal gotski napis, učitelj pa je nato samo strmel. Sem mu povedal, da sem kot otrok rad prepisoval iz starih knjig, ki so bile napisane še v gotici. In tako sem je potem začelo. V srednji šoli sem sicer vihral iz ene strani na drugo, želel sem postati tudi pilot, kot marsiketeri fantek. Bil sem tudi sprejet v Mostar, ampak je nek klic v meni to odločitev zadržal. Srednjo šolo sem dela metalurško, ta ustvarjalni duh v meni pa mi je vedno znova dajal nek zagon, da bi se poskušal likovno izražati." 

[[image_3_article_65122]]

Hvaležen profesorjem 

Sreča je bila, dodaja, da se je družil z ljudmi, ki so bili ustvarjalni. Potem sem je vpisal še hkrati v drugi letnik oblikovne šole v Ljubljani, kjer je izredno opravljal strokovne izpite in se izpopolnjeval. "Potem je prišla vojska in končno moja fakulteta v Mariboru, kjer sem mi je odprlo. Srečal sem se s čudovitimi profesorji, ki so vzpodubjali čut pisanja pri meni in odnos do do kulturne dediščine. Že kot študent sem začel delati pri obnovi spomneikov, fresk. Vsaka taka stvar je me dvigovala in mi dajala druga znanja. To je bila fakulteta, ki ti je res dala neko širino in vzbujala kreativnost."

[[image_4_article_65122]]

Les ga je vlekel že od malih nog. Izjemni pogledi med hribi Kozjanskega so ga nenehno navdihovali. Že od šestega leta dalje je zahajal k sosedu v delavnico, kjer se je naučil mnogo o lesu. O ljubezni in predvsem spoštovanu do zgodovine ga je navduševala tudi stara mama. "Ne bom pozabil, ko sem restavriral Marijo v eni kapelici. Pri tisti Mariji je moja stara mama vedno pokleknila in rekla, vzemiva si čas. Povedala mi je, koliko prošenj je ta Marija sprejela. Zato svojim dijakom vedno pravim, bodi spoštljiv do takih stvari. Nekomu je to le kos lesa, nekomu samo vizualna podoba, nekomu pa uteha. Marsikatera mama je tam izprosila svoje sina iz vojske nazaj, marsikatera ženska je s pomočjo te vere zanosila. V glavnem, vse te stvari je stara mama dajala v mene in budila ta duh v meni."

[[image_5_article_65122]]

Pravi, da včasih ne ve, kakšen bo njegov izdelek. Ima idejo, a ga nato tekom ustvarjanja vodi les, struktura, barva, otip. "Včasih se mi zdi, da je tisto, kar odvžem, kar ostane, močnejše od samega izdelka. Vso to zgodovino želim vpeljati v svoje delo.  Ohraniti moraš, če gre za nek vreden predmet, čimveč originala, če so potrebne dodelave, pa jih narediš. Viktor Gojkovič me je seznanil s temi starimi načini obdelave lesa in mi tako dal ključe. Na tak način znanje predajam tudi svojim dijakom. Dobiš ključ, zato odpri vrata in poglej, kaj se tam dogaja."

[[image_6_article_65122]]

Uporabi vsak košček 

Ker so mu materiali tako pomembni, je v vseh teh letih raziskoval še bolj. Razvil je celo svojo zaščito za les. Narejena je iz deviškega čebeljega voska in pohorske smole, včasih vzame celo smolo iglavcev. "To kremo bi lahko celo jedel, pa ne bi bilo nič. In na vse te načine vzpodbujam dijake. Tudi tako, naj poiščejo  kak naplavljen les, korenino. Povem jim, da mora preteči čas, da les zadiha in se umiri, šele nato ga lahko uporabljaš. Za vsak moj izdelek vem, kjer je raslo to drevo in kakšno zgodbo nosi s sabo. Pod orehom, denimo, je rodila ena ženska. Zaradi mene ne pade nobeno drevo, ne poseka se čisto nič. Uporabim tisto, ker je posekano, obležano. Drevo je sveto."

[[image_7_article_65122]]

Dodaja, da mu je vsakega končka lesa škoda in uporabi prav vse. "Vsakega malega koščka lesa mi je škoda. Toliko ujetega sonca in dežnih kapljic ter zemeljskih mineralov. Zato mi je  škoda to skuriti. Vse uporabim in tako nastali tudi moji kamni. To so končki lesa, ki so zbrušeni v neke kote, ki jih lahko sestavljaš. Ta les ima terapevtsko moč."  Naredil jih je namreč za eno od dijakinj, ki je močno zbolela. "Nisem vedel, kako naj ji pomagam, besede so takrat odveč. Zsto se ji dal te tri konce lesa, da jih je držala pri sebi in še danes je med nami, je ozdravela. Še celo škatlo imam pripravljeno za otroke z rakom, da jih odnesem v bolnišnico. Radi jih stiskajo, se z njim celo masirajo. Toplo jim je, zdravilno."