V Sloveniji čez leto opazimo okrog 150 vrst ptic pevk, ki tako predstavljajo kar polovico vseh vrst ptic pri nas, nam je pojasnil Robert Šiško, član Civilne iniciative narava Slovenskih goric, sicer pa ljubiteljski ornitolog ter med drugim tudi član Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. “Na območju Podravja gnezdi približno 70 vrst ptic pevk. Po številčnosti prevladujejo črnoglavke, ščinkavci in velike sinice. Enak podatek velja tudi za Slovenske gorice. Od vseh teh ptic pevk jih je pa vsaj 15 vrst tudi duplaric in tem smo letos v mestu Lenart namestili gnezdilnice. Enako tudi v občini Šentilj.”

Škorci med laično javnostjo veljajo za nezaželjene

“Škorci so sicer po mojem mnenju neupravičeno nezaželjeni, in sicer zaradi pogostih obiskov na domačih češnjah in višnjah, ter tudi v vinogradih, ki so jih v večjih jatah sposobni v zelo kratkem času prav pošteno obrati. Po drugi strani pa so prav oni pripomogli k temu, da so drevesa bogato obrodila. So namreč pomemben člen v verigi ekosistema, kajti predvsem v obdobju hranjenja mladičev v sadovnjakih odnesejo ogromne količine insektov, majhnih polžev, gosenic ter raznih drugih škodljivih žuželk,” pravi Šiško.

Zlatovranke ni več, smrdokavra še vedno zelo ogrožena

Ptica, ki je v Sloveniji čisto izginila, je zlatovranka. Nekdaj je bila najbolj pogosta prav v Slovenskih goricah. Za njeno izginotje smo indirektno krivi ljudje, ker smo preveč intenzivno posegli v njene habitate. Povod pa je bilo pa intenzivno kmetijstvo (pesticidi in melioracije), razlaga Robert Šiško in nadaljuje: “Smrdokavra je bila prav tako zelo ogrožena, se pa je v zadnjih treh letih populacija vsaj toliko opomogla, da gledamo z optimizmom v prihodnost. Zaenkrat ji več ne grozi enaka usoda, kot se je to zgodilo z zlatovranko. Obe ptici potrebujeta za gnezdenje dupla v visokodebelnih sadnih drevesih. Še posebej pa je pomembno vedeti to, da sta po prehrani specialistki, imata ozki nabor hrane v naravi in sta zato zelo občutljivi na posege človeka v ekosisteme.”

Smrdokavra je bila prav tako zelo ogrožena, se pa je v zadnjih treh letih populacija vsaj toliko opomogla, da gledamo z optimizmom v prihodnost. Zaenkrat ji več ne grozi enaka usoda, kot se je to zgodilo z zlatovranko.

Smrdokavra, ki jo nekateri v Slovenskih goricah imenujejo tudi mutec ali dep, se v zadnjih dveh ali treh letih sicer uspešno ohranja predvsem na območju občine Benedikt, kjer so jih načrtno popisovali. “Je pa treba povedati, da so Slovenske gorice zelo težke za raziskovanje in pregledovanje, teren je namreč zelo razgiban. Zato domnevam, da se nam po teh naših goricah in dolih skriva še marsikateri gnezdeči par. Pa naj kar ostane tako, naj imajo svoj mir.”

Katere ostale vrste ptic so še tik pred izumrtjem?

Šiško na to vprašanje odgovarja, da so zelo ogrožene smrdokavra, jerebica,kosec, prepelica, rjavi srakoper, pegasta sova, čuk, velik skovik, pogorelček, priba ter poljski in čopasti škrjanec. “Seznam je še daljši, naštel sem samo nekaj najbolj znanih vrst. Nasploh so najbolj ogrožene vse ptice duplarice. Izginjajo nam namreč visokodebelni sadovnjaki in pa mejice med polji.”

Seznam je še daljši, naštel sem samo nekaj najbolj znanih vrst. Nasploh so najbolj ogrožene vse ptice duplarice. Izginjajo nam namreč visokodebelni sadovnjaki in pa mejice med polji.

“Največja težava pri pticah je pomanjkanje hrane, temu pravimo, da so osiromašeni habitati. Naslednja težava je pomanjkanje dupel, torej izginjanje visokodebelnih sadovnjakov (smrdokavra, čuk, veliki skovik). Za nekatere ptice je problem izginjanje mejic (rjavi srakoper, prepelica, jerebica). Za pribo in škrjanca, ki gnezdita na robovih njiv ali kar sredi koruzne njive, pa je zelo problematično intenzivno kmetijstvo (pesticidi in mehanizacija). Ne smemo pa nikakor zanemariti dejstva, da nam tudi zaradi izsuševanja travnikov izginjajo vrste (kosec). Zaradi teh ptic ki gnezdijo v traviščih, tudi velja neko nepisano pravilo, da se naj ne bi prvič kosilo pred 10. julijem. Kar pa seveda trenutno v praksi, zaradi načina pridelave krme za domače živali, skoraj ne obstaja več.”

Brez nameščanje gnezdilnic v prihodnje ne bo šlo

Gnezdilnice nameščamo prav zaradi izginjanja visokodebelnih sadovnjakov, s čimer propadajo tudi dupla. Enostavno brez gnezdilnic v prihodnje več ne bo šlo. Takšne gnezdilnice uporablja vsaj 20 vrst ptic. Od najmanjših ptic pevk do večjih, kot je smrdokavra pa tudi škorci.

Osnove so: pravi material (les obvezno brez smole, debeline vsaj 18 mm), pravilna lega (višina, lokacija) in smer, kamor je obrnjena vhodna odprtina (vzhod ali jugovzhod). Gnezdilnica naj ne bo popolnoma hermetično zaprta, kajti v naravi ni nič popolno (mora biti na nek način zračna).

Še nekaj napotkov Roberta Šiška glede izdelave in nameščanja gnezdilnic. “Osnove so: pravi material (les obvezno brez smole, debeline vsaj 18 mm), pravilna lega (višina, lokacija) in smer, kamor je obrnjena vhodna odprtina (vzhod ali jugovzhod). Gnezdilnica naj ne bo popolnoma hermetično zaprta, kajti v naravi ni nič popolno (mora biti na nek način zračna). Največje napake so: pregloboke in obenem preozke gnezdilnice. Recimo za veliko sinico mora biti dno velikosti vsaj 12 x 12 cm, višina od dna do izhodne luknje ne sme biti večja kot 13 cm, da mladi ptič zmore doseči luknjo pri izletu. To so seveda notranje mere. Odsvetuje se tudi lakiranje z zaščitnimi premazi. Tega ptice v naravi nimajo in tega tudi niso vajene.”

Upokojeni tesar iz Jurovskega Dola je letos izdelal že okli 70 gnezdilnic

Avgust Dajčman iz Zgornjega Partinja v občini Sveti Jurij v Slovenskih goricah je samo letos izdelal okoli 70 gnezdilnic. Po delovni nesreči je že 31 let upokojenec, predtem pa je dolga leta opravljal poklic tesarja v Nemčiji. “37 gnezdilnic imam nameščenih v okolici mojega doma v Zgornjem Partinju, ostale pa sem podaril sosedom in prijateljem. Ko sem bil star šest, sedem let sva s starim očetom, ki je imel tukaj manjšo delavnico, začela izdelovati manjše lesene mline na vodi. Po služenju vojaškega roka sem se se za leto in pol zaposlil v mariborski Livarni nato pa, po posredovanju prijatelja, odšel na delo v Nemčijo, kjer smo izdelovali vse lesene stvari do ostrešja. Skupaj z ženo sva 30 let živela v Nemčiji, potem pa sva se vrnila v Slovenijo, vmes pa sva v Zgornjem Partinju zgradila hišo. Po nesreči sem bil dve leti nepokreten, pri čemer sem bil pol leta na zdravljenju v zdravilišču v Nemčiji. Kasneje so mi, pred dvema letoma diagnosticirali še Parkinsonovo bolezen, za katero se zdravim na kliniki oziroma v zdravilišču v Münchenu, kjer sicer živi moja hčerka,” nam je povedal Avgust Dajčman.

37 gnezdilnic imam nameščenih v okolici mojega doma v Zgornjem Partinju, ostale pa sem podaril sosedom in prijateljem.

Izdelovanje gnezdilnic za Dajčmana predstavlja neke vrste terapijo, tako da kljub bolezni še vedno veliko časa preživi v svoji delavnici. O tem, kako je potrebno ob koncu sezone nameščeno gnezdilnico očistiti, je povedal tudi v spodnjem videu:

Planinsko društvo Paloma je pred kakšnim mesecem postavljajo gnezdilnice ob Šentiljski planinski poti, o čemer lahko več preberete v prispevku na naslednji povezavi.