Najvišje priznanje Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah, Jurjev zlatnik, je na letošnji osrednji proslavi ob občinskem prazniku prejel Roman Črnčec. Rodil se je na manjši kmetiji v Zgornjem Partinju, ima še dva brata in tri sestre. Mama je bila gospodinja, oče je bil zaposlen, občasno je odhajal na delo v sosednjo Avstrijo. Roman, ki je po duši gasilec, folklornik in pevec, pravi, da se je začel kulturno udejstvovati v času osnovne šole: “Zbrali smo se trije, štirje fantje in tekmovali v petju na Veselem toboganu, nato sem začel s folkloro, v srednji šoli s petjem v Jurovskem oktetu, nakar sem moral v vojsko in potem se je zgodba nadaljevala”. Njegov oče je bil sicer gasilec, s plesom in petjem pa se ni veliko ukvarjal. V folklorni skupini sta bila tudi Romanova brata, Franc, ki je Jurjev zlatnik prejel v lanskem letu, je še vedno član Jurovskega okteta.

35 let je vozil avtobus

Večino svoje poklicne poti je Roman preživel pri podjetju Certus, današnji Arrivi, kjer je 35 let vozil avtobus. Njegova redna linija je bila od Maribora do Lenarta in naprej do Gornje Radgone. Velikokrat je vozil tudi v domači Jurovski Dol in po Slovenskih goricah ter širše prevažal izletnike. Sicer se je izučil za tesarja, se naprej zaposlil pri Gradisu, po končani šoli v Intesu, kjer je bil sedem let voznik, do upokojitve, v pokoju je že 10 let, pa je vozil avtobus.

Ponosen je, da je v gasilske vrste pritegnil veliko mladih

Danes 65-letni Roman se je Prostovoljnemu gasilskemu društvu Sveti Jurij v Slovenskih goricah pridružil leta 1977. V tem obdobju je opravil tečaje za različne specialnosti, skozi temeljna gasilska izobraževanja pa je pridobil čina gasilski častnik I. in II. stopnje. V PGD Sveti Jurij je kar 25 let opravljal operativno funkcijo poveljnika, pet let pa funkcijo podpoveljnika gasilske enote. V tem času je opravljal različne operativne zadolžitve za društvo. Zadnjih deset let je bil član upravnega odbora društva in predsednik komisije gasilskega društva za veterane. V obdobju svojega aktivnega udejstvovanja na področju gasilstva je redno sodeloval na požarnih intervencijah, veliko prostovoljnih ur je v vložil v izgradnjo in obnovo gasilskega doma, aktivno je sodeloval pri vseh dejavnostih v društvu, ki so se navezovale na nabavo sodobne gasilske opreme, sodeloval je pri raznosu koledarjev in v drugih nabiralnih akcijah društva. Aktivno je sodeloval v krepitvi gasilskega moštva s številnimi mladimi člani, s čemer je PGD Sveti Jurij postalo prepoznavno v ožji in širši okolici ter v sosednjih gasilskih zvezah. V zadnjem času je mentor skupini gasilcev – veteranov, s katerimi na različnih tekmovanjih dosega zavidljive rezultate.

“V tistih časih smo se našli pravi ljudje, ki smo storili veliko. Ob tej priložnosti se jim želim zahvaliti, nekaterih žal ni več med nami. Posebej sem ponosen na to, da smo uspeli v gasilske vrste pritegniti veliko mladih. Spomnim se, da smo se takrat na gasilsko tekmovanje odpravili z dvema avtobusoma. Imeli smo vse ekipe; od žensk, moških, pionirjev do mladincev. Zdaj sicer ni več moške in ženske ekipe, še vedno pa vztraja mladina, prav tako naša ekipa veteranov,” pove Črnčec. Je prejemnik priznanja gasilske zveze II. in I. stopnje, značke za 10-, 20-, 30-, 40-letno delo v gasilstvu, značke za-40 letno delo v operativi, je pa tudi prejemnik gasilske plamenice III., II. in I. stopnje in prejemnik pakete gasilskega veterana.

Na vrh majskih dreves je priplezal vsaj 70-krat

Na vprašanje, ali mu je ostala v spominu kakšna posebej nevarna oziroma posebna gasilska intervencija, odgovori: “Spomnim se nočne intervencije, v kateri se je z dimom zadušila gospa, požara, v katerem je zaradi cigaretnega ogorka umrl moški. V spominu mi je ostala intervencija v Spodnjem Gasteraju, takrat sem še bil poveljnik začetnik, ko je bilo potrebno na požarišču izklopiti elektriko. Vedel sem, da so nekateri to storili tako, da so na žice vrgli verigo in s tem povzročili kratek stik. To sem takrat naredil in zadeva je uspela.” Naš sogovornik pa je bil daleč naokoli znan po tem, da je do svojega 50 leta plezal na majska drevesa. “Ob abrahamu sem s tem zaključil, začel pa sem že kot sedmošolec. Sprva je bila na vrhu majskih dreves kakšna vrečka s steklenico, kasneje, ker je bilo to težko prenesti navzdol, listki. Če sem priplezal do njega, mi je pripadala nagrada.” Na vrh majskih dreves v domačem kraju je zagotovo priplezal vsaj 70-krat. Kot gasilski poveljnik pa je bil vrsto let vodja postavitev majskih dreves.

Več kot 30 let je plesal folkloro, še vedno poje v Jurovskem oktetu

Že v osnovni šoli je začel z ljubiteljskim kulturnim ustvarjanjem. Leta 1973 je kot 15-letnik postal plesalec v takrat ustanovljeni folklorni skupini Kulturnega društva Ivan Cankar. Član skupine je bil več kot 31 let. S folklorno skupino je sodeloval na gostovanjih v Srbiji in na Hrvaškem, nastopil pa je tudi na številnih prireditvah v naši občini in širše po Sloveniji. Kot ljubiteljski folklornik je prejemnik bronaste, srebrne in zlate Maroltove značke in prejemnik jubilejnega priznanja območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije za nad 30 let udejstvovanja v ljubiteljski folklorni dejavnosti. Roman pravi, da še zdaj rad zapleše, ima pa pri 65 letih, kot se pošali, že težje noge.

Bil je tudi član prve zasedbe Jurovskega okteta v letih od 1974 do 1977, ves čas pa je tudi član aktualne zasedbe okteta. Šest let je istočasno deloval v oktetu in v folklorni skupini. Kot pevec ima velike zasluge, da je Jurovski oktet v letih svojega delovanja posnel tri zgoščenke, ob 15-letnici svojega delovanja pa na domačem odru zapel s Slovenskim oktetom. V 20-letnem delovanju Jurovskega okteta je preko 250-krat nastopil na javnih prireditvah v domačem kraju in po različnih krajih v Sloveniji, na gostovanjih v Avstriji, na Hrvaškem in v Nemčiji ter na območnih in regijskih revijah malih vokalnih skupin.  Na področju pevske dejavnosti je prejemnik bronaste, srebrne in zlate Gallusove značke in prejemnik priznanja Zveze kulturnih društev občin Lenart, Benedikt, Cerkvenjak, Sveta Ana, Sv. Jurij in Sv. Trojica za dolgoletno ljubiteljsko kulturno udejstvovanje. Je tudi dolgoletni pevec v cerkvenem pevskem zboru domače župnije.

Hkrati je še dolgoletni aktivist Občinske organizacije Rdečega križa Sveti Jurij, vrsto let je bil aktivni krvodajalec. Kri je daroval več kot 50-krat. V prvih treh mandatih Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah je bil občinski svetnik in predsednik odbora za družbene dejavnosti. Dva mandata je bil tudi član prejšnje krajevne skupnosti.

“S prejemom tega najvišjega priznanja sem dobil občutek, da sem v kraju še pomemben”

Roman, ki zdaj živi na manjši kmetiji v Spodnjem Gasteraju, zase pravi, da v zadnjem obdobju, ker ni več v gasilski operativi, v ospredje postavlja petje. Na tem področju je sicer samouk, sta pa šla po njegovih stopinjah oba sinova, ki sta glasbenika. Marko Črnčec spada med najbolj nadarjene in mednarodno uveljavljene jazz glasbenike, Robi Črnčec, ki je učitelj športa na osnovni šoli v Svetem Juriju ob Ščavnici, pa ima narodnozabavni ansambel. Zase si želi predvsem zdravja, da bo lahko še naprej kaj koristnega storil za bližnje in lokalno skupnost. “Jurjev zlatnik razumem kot zahvalo za vse, kar sem v življenju naredil, predvsem pri sooblikovanju občine in na področju kulture. S prejemom tega najvišjega priznanja sem dobil občutek, da sem v kraju še pomemben.”