V občini Sveta Trojica v Slovenskih goricah je dom Lucie Žitnik. Je mama, žena, likovnica, profesorica in, verjeli ali ne, tudi kovač. Ustvarja in dela predvsem doma, v domači kovačiji, ki sta si jo z možem že pred leti uredila in opremila. Tam občasno tudi kipari. Kiparstvo je sicer njena obrobna dejavnost, ki se je loteva predvsem takrat, ko jo ljudje poiščejo in prosijo za nasvet glede kipcev, denimo jasličnih figur. Po izobrazbi je profesorica likovne umetnosti, že nekaj let je zaposlena kot profesorica aranžerstva in dekoraterstva na Srednji šoli za trženje in dizajn Maribor, kjer poučuje teoretične in praktične strokovne predmete.

Kot majhna punčka je cele dnevne preživljala v dedkovi delavnici

Na vprašanje, ali jo likovna umetnost zanima že od nekdaj, odgovori: “Kot otrok sem resnično veliko brala, sploh stripe. Rasla sem na Zagoru, Velikem Bleku, in na stripih Miki Mustra. Moj dedek je bil tavžentmojster, ki je v Savinjskem Gaju tudi občasno prodajal spominke. Vse je znal, vsega se je lotil, bil je krojač, v vasi pa je popravljal orodja in dežnike ter delal snope za cvetno nedeljo. Kot mala punčka sem cele dneve preživljala v njegovi delavnici. Posadil me je k peči na tla, mi dal v roke kos lesa, žeblje in malo kladivce. Tam sem preživljala ves svoj prosti čas. Imela sem ga neizmerno rada. Sem pa vedno rada risala in slikala, kar me je vseskozi spremljalo.”

Pred delom v kovačiji je bila aranžerka, izdelovala je lutke in slikala na uporabna predmete

V nadaljevanju pove, da si je, ko se je odločala za vpis v srednjo šolo, glede svojih likovnih sposobnosti bistveno premalo zaupala. “Vpisala sem se na tehnično šolo brez kančka poudarka na likovno umetnost, jo sicer tudi naredila, vendar sem bila tam štiri leta nesrečna. Zato sem pričela likovno ustvarjati doma. Po treh prekvalifikacijah sem končno dobila delo aranžerke, kar je bila moja prva sanjska služba. Kot idejna vodja sem delala veliko let tudi v Modni hiši Maribor in urejala izložbe za 43 Mercatorjevih Modian po vsej Sloveniji. Kasneje sem, v drugi sanjski službi, izdelovala lutke in vse potrebne rekvizite za predstave v delavnici Lutkovnega gledališča Maribor. Kot tretjo in svojo najboljšo izbrano odločitev pa vsekakor štejem mojo kovačijo in delo v njej. Imam srečo, da danes lahko tudi poučujem, kar počnem zelo in resnično rada. Mladi, ki me obkrožajo na naši šoli in s katerimi preživljam veliko skupnega časa, so moj navdih in me vsakodnevno nagovarjajo s sveži pristopom in idejami. Cenim njihove nasmehe zjutraj, prijaznost in dobro voljo, vedno sem vesela vsake pomoči. Največ pa mi pomenita predvsem trud in volja do dela, kar sta sestavini, ki gradita mlad značaj. Vse se da, če se hoče, in če se ti je. In mladi to vsak dan tudi dokazujejo. Z večino dijakov iz naših aranžerskih razredov smo skupaj v sodelovanju z društvom HIŠA izdelali rajsko ptico, veliko 6,5 metra, ki bo 21. decembra zvečer razstavljena v božičnem Mariboru, v sklopu projekta Živa dvorišča, na trgu čisto blizu Sinagoge in Lutkovnega gledališča Maribor. Dogaja se. Pridite pogledat.”

Njen mentor je bil znani mariborski kovač

Lucia Žitnik je skozi leta slikala predvsem na uporabne predmete, na kravate, šivala velike namizne prte in jih poslikovala, izdelovala nakit, pustne kostume, vse, kar ji je prišlo pod roke. “Vzporedno sem si ustvarila tudi družino in šele leta 2005 zbrala pogum za vpis na likovno fakulteto. S prvimi predavanji sem začela, ko je bila moja mlajša hčerka stara en mesec. Po diplomi sem pričela izdelovati kovinske slike in veliko razstavljala po Sloveniji, na Hrvaškem in v avstrijski Lipnici, na gradu Rezhoff, z letom 2011 pa sem se prvič srečala s kovačijo in v tem tudi ostala. Moj mentor in učitelj je mojster Miha Krištof, mariborski kovač, ki je pokazal veliko širino svojega uma, razuma in osebnosti s tem, ko me je kot žensko sploh hotel učiti in me po končani diplomi tudi vzel v uk kot kovaško vajenko. Kot enega izmed svojih lear pubecov, kot sam pravi. Učil in naučil me je osnov kovačije ter mi vedno pustil prosto pot pri ustvarjanju. Nikoli me ni omejeval in je vedno s komentarjem počakal, da je bil izdelek najprej gotov, za kar sem mu iskreno še danes hvaležna.”

Jaslične figure je začela izdelovati na povabilo Turističnega društva Cerkvenjak

Naša sogovornica že vrsto let sodeluje z Alojzom Zorkom, predsednikom Turističnega društva Cerkvenjak, ki jo je povabil k ustvarjanju manjših skulptur svete družine in pastirjev. Kipci so veliki okrog 60 centimetrov in izdelani iz vodoodpornih gradbenih materialov in lepil. “Izdelovala pa sem že tudi zahtevne, velike kipe pastirjev, upodobljene v naravni velikosti, ki so bili del jaslic v Sveti Trojici. Za to razstavo sem izdelala tri kipe, ki so upodobili tri starostna obdobja pastirja, otroka, mladeniča in starca,” pove Lucia in v nadaljevanju razloži postopek izdelave figur. “Najprej vedno izdelam nosilno ogrodje, ki ga trdno pritrdim na podstavek. To ogrodje oblikujem kot človeške kosti, vključno z lobanjo, ki določa obliko glave. Na to ogrodje nalagam materiale in oblikujem oblačila ter jih postopoma pustim strjevati. Ponavadi traja vsaj dva dni, da oblikujem vso ogrodje in ga utrdim. Nato potrebujem najmanj dva dni, da izdelam obutev in oblačila. Na koncu se izdelujejo še detajli, kot so kronice, lasje, podrobnosti na obrazih, roke, na koncu se vstavljajo še drobni predmeti, kot so torbe, palice, žage, kladiva in podobno. Tako za en kipec potrebujem dober teden dni, da je gotov.”

Ko so ti kipci dobro posušeni, jih zaščiti z nevtralnim barvnim premazom, ki preprečuje vpijanje vode in posledično tudi propadanje zaradi zmrzovanja. Izdelki so primerni za prosto postavitev, je pa vseeno potrebno z njimi previdno ravnati in rokovati, saj so predvsem tanki prsti roke in kronice zelo krhki. Figure so zanimive in posebne prav zaradi detajlov ali zaradi posebne upodobitve. “Zelo dobra in meni najlepša je bila upodobitev starega pastirja, ki s šopom trave hrani ovčko. Žal ga je nekdo odtujil in ga v cerkvenjaški zbirki ni več. Najtežje od vsega pa je realno izdelati podrobnosti rok in prstov v različnih pozah. Težko jih utrdim in hitro se poškodujejo.”

Lucia še doda, da druge elemente v božični zgodbi, npr. hlevček, pri večjih postavitvah izdelajo drugi. “Zelo cenim povezanost ljudi v cerkvenjaškem društvu. Čeprav je gonilna sila vsega tega delovanja g. Zorko, ljudje vse delajo v povezanosti drug z drugim, nikomur ni nič težko. Povežejo se in skupaj priskrbijo les, lubje, mah, žagovino. Pri izdelavi ostalih elementov, kot sta hišica in elektrika za jaslice, so tudi množično pomagali drug drugemu in prispevali ogromno svojih ur dela in prostega časa. Skupaj z društvom smo razvijali idejo, da bi poleg klasičnih pastirjev, ki so obvezno prisotni med figurami, upodobila tudi stara kmečka opravila. Pri tem upodabljanju so prav tako sodelovali tudi nekateri domači umetniki, saj je vodnjak upodobil g. Rudolf Druzovič, jaz sem le izdelala človeka, ki črpa vodo iz vodnjaka.”

In kakšna je njena domača postavitev jaslic? “Ko sem bila majhna, je bil moj oče pravi mojster pri postavljanju jaslic. Vedno so bile nekaj posebnega. Delal je pastirske ognje, potke sipal s kamenčki, izdeloval grme in drevesa, votline ter včasih, ko se je res potrudil, še napeljal vodo, ki je tekla po strugi. Tudi mlinček je enkrat dodal. Odkar ga pa ni več, pa jaslice vedno postavlja moja mama.”

Veliko ji pomeni, da je v njenih izdelkih neko globlje sporočilo

Do zdaj je Lucia Žitnik izdelala tri celopostavne pastirje za Sveto Trojico, celotno postavitev skulptur v Cerkvenjaku in nekaj manjših posameznih skulptur, ki pa vse niso bile v povezavi z božičem. Ena izmed skulptur je Metulj, ki krasi samostansko steno blizu občinske stavbe v Sveti Trojici in ima razpon kril 5,40 metrov. Skulpturo je umetnica 14. junija leta 2019 podarila Občini Sveta Trojica. Izdelana je iz črnega železa in lesa, glede na porabljen material je skupna ocenjena teža skulpture 340 – 370 kilogramov. Izdelala jo jo v 16 dneh. “Veliko mi pomeni, da je v mojih skulpturah in v uporabnih predmetih, ki jih danes večinoma izdelujem, neko globlje sporočilo, nekaj, kar lahko nagovori ljudi kot posameznike, da začutijo v delu tisto nekaj več, kar nam dvigne zavest in nam da dober razlog, da nas umetnost lahko kdaj tudi nagovori.”

Lucia Žitnik je prehodila dolgo pot, da je prišla do točke, kjer je danes. “Mož in obojni starši so me resnično podprli, čeprav ideja o lastni kovačiji res ni bila ravno običajna, so mi pomagali. Dedi Mirko me je učil tudi varjenja. Ko sem bila več doma, sem bila cele dneve v delavnici, zdaj se poleg službe in družine trudim biti v delavnici vsaj malo, vsak dan. Najtežje je bilo priti do same zamisli, do ideje, da bi jaz lahko tudi kovala. Vse drugo je bilo lažje. Upanje in lastne sanje nas ohranjajo žive in nam dajejo razlog, da smo, kar smo. In zato, ker sledimo svojim sanjam, lažje vsako jutro vstanemo in se soočamo z življenjem. Tako lažje izberemo, čemu in komu bomo namenili svoj čas. Metulj, ki krasi samostanski zid v Sveti Trojici, je simbol preobrazbe. Moje in vaše. Moje zato, ker so me do točke, kjer sem danes, pripeljale drobne, vsakodnevne odločitve. Majhni koraki. Naj vas njegova velika krila spomnijo, da je sprememba vedno mogoča in da lahko realiziraš vse, čemur nameniš svoj trud in čas. Malo truda, vsak dan. To je to. Potem se sčasoma nabere dovolj, da lahko v sebi vidiš preobrazbo. Na samostanskem zidu v Sveti Trojici so moja krila. Odnesite od tam fotografijo, da boste z njimi lažje videli lastne sanje in segli za njimi.”