Delo poštne uslužbenke spada med pomembne in odgovorne poklice, ki omogoča veliko stika z ljudmi. Prav to je vodilo Darinko Šnajder, da se je polnih 40 let vračala na delovno mesto na pošto, ki ji je bilo pisano na kožo. Zdaj je že pet let v pokoju. Največ časa je preživela za poštnim okencem na Sveti Ani, kjer živi še danes. Kraj ji je prirasel k srcu, če bi se znova odločala za poklic, bi izbrala enako. Vedno ga je opravljala z veseljem, nikoli ni gledala na uro, kdaj mora domov.

Darinka je domačinka s Svete Ane. Tudi njena mama je rojena Anovčanka, vendar se je po poroki preselila v Zgornji Porčič, od koder se je družina, ko je bila Darinka stara eno leto, preselila nazaj na Sveto Ano. Viničarska družina je tako najprej živela v Porčiču, kasneje na dveh lokacijah v Žicah in na koncu, od leta 1970 naprej, v hiši z manjšim gospodarskim poslopjem na lokaciji sedanjega vinotoča Polič, katerega lastniki so bili takrat Avstrijci, ki so imeli v lasti veliko površino vinogradov. V družini so bili ob Darinki, ki je najstarejša, še dva brata in sestra, kot dimnikar je bil zaposlen le oče, mama je bila gospodinja. Po končani osnovni šoli je naša sogovornica želela čim hitreje pridobiti poklic in se osamosvojiti. “Izvedela sem za poštno šolo v Ljubljani, ki je trajala tri leta. V zadnjem letniku je bila obvezna praksa, ki sem jo opravljala na pošti pri Sveti Ani pri že pokojnem Avgustu Nemešu. Mojo odločitev sta podpirala tudi starša, saj sem bila štipendirana s strani takratnega podjetja za PTT promet, prejemala pa sem še občinsko štipendijo. Nekaj denarja pa sem prihranila že od prej, saj sem kot osnovnošolka pomagala v domači gostilni Eder. Eno celo štipendijo sem porabila za plačilo internata ob Izobraževalnem PTT centru, domov pa sem se vračala na vsakih štirinajst dni.”

Začela je na pošti v Sveti Trojici, največ dela je imela s prevezovanjem telefonov

Po končani šoli in pridobljenem nazivu PTT prometnik se je Darinka 8. julija leta 1978 zaposlila pri tedanjem PTT podjetju Maribor. Njen prvi delovni dan je bil v pošti pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kjer je nekaj tednov nadomeščala tedanjo upravnico Marijo Matjašič. “Spomnim se, da sva primopredajo poslov opravili v soboto, v ponedeljek pa je bil moj prvi samostojni delavni dan. Bilo je prisotnega nekaj strahu, vendarle sem delala z denarjem, čeprav v precej manjši meri kot zdaj. V tistih časih je bila namreč ena glavnih nalog poštnih uslužbencev telefonija. Na delovni mizi smo imeli večjo škatlo – telefonsko centralo, preko katere smo posredovali telefonske pogovore javnih ustanov, ki so v tistih časih imele telefon. Npr. v šoli so zavrteli ročico na aparatu, nakar je na pošti zazvonilo. Morala sem se oglasiti in si zapisati, s kom se želijo pogovarjati, prav tako telefonsko številko. Če je bila linija prosta, sem takoj omogočila stik, če ne, sem jih poklicala nazaj. Ob centrali je bila tudi ura, na katero sem morala biti zelo pozorna, saj je bilo potrebno beležiti čas trajanja pogovora. Na podlagi teh zapiskov so bili uporabnikom s strani podjetja izstavljeni mesečni računi.” Darinka nam v šali pove, da bi lahko prisluškovala pogovorom, je pa bila zavezana k strogi molčečnosti. Vse pošte so imele zaposlene tudi pismonoše. Takrat so jih imenovali “dostavljači”. Tudi z njimi je bilo veliko dela, tako kot še dandanes. Pred odpiralnim časom pošte jih je bilo potrebno vse ročno zadolžiti s priporočenimi pošiljkami, denarjem in drugim, ob prihodu nazaj na pošto pa spet razdolžiti.

Leta 1979 se je Darinka poročila, rodila sina, ki ga je leta 2003, ko se je iz družinske hiše po razhodu z možem preselila v stanovanje nad prostorom, kjer je še do nedavnega delovala pošta, izgubila. V veliko tolažbo ji je bila takrat hčerka, ki je bila ob preselitvi v blok stara 16 let in je takrat rabila vso njeno podporo.

Na Sveti Ani se je redno zaposlila leta 1986

Po Sveti Trojici je nadomeščala poštne upravnike na vseh poštah na območju Slovenskih goric, prav tako v Račah, Miklavžu na Dravskem polju, v Kamnici in Mariboru. Na delovno mesto se je, ker še ni imela vozniškega dovoljenja, vozila z avtobusom, kar ji je vzelo precej časa. “Spomnim se leta 1980, to je bilo takoj po moji porodniški, ko so me ponoči poklicali na pošto v Jurovski Dol. Zaradi smrti Tita sem morala dežurati pri telefonu.” Leta 1985 pa je po vseh nadomeščanjih končno dobila stalno delovno mesto na pošti v Lenartu. Od leta 1983 se je ob delu še dodatno izobraževala v poštni smeri in 1985. leta pridobila naziv PTT tehnik. Leto kasneje je začela redno delati na pošti pri Sveti Ani. Takrat so bili poštni prostori v objektu stare šole, kjer je sedaj sedež Občine, še pred tem pa v samostojnem objektu med gasilskim domom in šolo. Leta 2002 pa se je pošta preselila na lokacijo, na kateri je delovala vse do začetka letošnjega leta, ko se je preoblikovala v pogodbeno pošto.

Ko so začeli delavci prejemati plačo na hranilne knjižice, se je v poštah povečal denarni promet

Ko se je po letu 1980 začela, s pridobitvijo prvih stacionarnih telefonov, postopoma posodabljati telefonija tudi na podeželju, so bili poštni uslužbenci razbremenjeni prevezovanja telefonskih klicev. Darinka Šnajder se spominja, da je bilo v tistih časih na poštah malo denarnega prometa: “Ker so denar od vrat do vrat pobirali inkasanti, položnic še ni bilo toliko. So pa jih ljudje prinašali na pošto vsake tri mesece, ko je bilo potrebno plačati davek. Sprva še tudi ni bilo hranilnih knjižic, bile pa so varčevalne knjižice Poštne hranilnice Beograd. Imeli pa smo precej pisemskih pošiljk in razglednic. Ker ni bilo telefonov, so ljudje pisali pisma. Veliko je bilo telegramov, ki so jih pošiljali zlasti ob smrtnih primerih ali takrat, ko je bilo potrebno kaj na hitro sporočiti. Imeli smo, zlasti večje pošte, še teleprinterje, torej naprave za pošiljanje in sprejemanje tipkanih sporočil. Telegrami so denimo prišli do Lenarta, naprej do okoliških pošt pa na način, da je poštni uslužbenec njihovo vsebino poslušal preko telefona in si zapisoval, nakar so zapis naslovniku vročili pismonoše.”

Ko so v 80. letih začeli delavci plačo dobivati na hranilne knjižice, se je tudi na poštah povečal denarni promet. “Delavci v službah so dobili listke in hranilno knjižico. Ko smo vedeli, da bo imelo neko podjetje plačo, smo se na pošti kadrovsko okrepili, saj smo pričakovali gnečo, in se založili z denarjem. Kasneje so se pojavili čeki, po letu 1990 pa je bilo strank, ki so prišle po denar, vedno več. To so bili kmetje, ki so prišli po plačilo za oddano mleko, upokojenci po pokojnino. Največ pokojnin pa je bilo izplačanih na domu preko pismonošev. Takrat še upokojenci niso imeli odprtih računov.”

Spomni se občana, ki je v igri na srečo zadel 2.500 evrov

Kdaj pa so ljudje začeli prihajati na pošto zaradi iger na srečo? “Začelo se je v 90. letih z akcijo Podarim dobim, loterijske srečke pa so se pri nas pojavile leta 1997, ko je poštna poslovalnica dobila prvi računalnik. Ta mi je sprva pomenil breme, saj z njim nisem znala delati. Je pa res, da sem imela strani Informatike Maribor vso tehnično podporo, ki je vedno, ko se je pojavila kakšna računalniška težava, priskočila na pomoč. Moram pa povedati, da je delo pri opravku s stranko, ko smo dobili računalnike, potekalo počasneje, saj sem morala v program takoj vnesti vse podatke in postopek končati. Nekateri ljudje tega niso razumeli in so me kdaj označili za počasno ali leno ter hoteli preko čakalne vrste opraviti kakšno storitev. Ko sem podatke vpisovala ročno, sem lahko določene vpise opravila takrat, ko ni bilo prisotnih strank, ali tudi po zaprtju pošte. Je pa res, da je računalnik, glede na to, da je bil na manjših poštah zaposlen le en uslužbenec, rešil marsikatero težavo.” Največ dela na poštah je bilo v času, ko so ljudje prinašali dinarje in jih zamenjevali za takrat začasne bone in spet ob ukinitvi bonov za tolarje, ter kasneje ob uvedbi evra. “To je bilo res težko delo. Imeli smo polne mize denarja, še po tleh, saj so ljudje prinašali vse prihranke, ki so jih varčevali doma, predvsem pa tudi ogromno kovancev.”

Darinka je strankam z veseljem ponujala vse stvari, ki jih je bilo mogoče kupiti ali urediti na pošti. Zadnja leta se je ta spremenila v pravo malo trgovino z mešanim blagom. Veliko se jih je odločilo za nakup srečke. Pravi, da če ni bila dobitna, je bilo težko tudi njej, spomni pa se najvišjega dobitka v igri na srečo na Sveti Ani. “Šlo je za 2.500 evrov, ki jih je zadel naš občan, srečko je menda kupila njegova žena. Rekel mi je, da naj tega nikomur ne povem. Sem pa tudi sama enkrat zadela dobitek na hitri srečki. Spomnim se, takrat še ni bilo evrov, da ga je nečakinja dvignila v Ljubljani, denar pa sem hitro razdelila.”

V 40 letih dela je imela v blagajni primanjkljaj le enkrat

Na vprašanje, ali se je zavedala odgovornosti, ki jo je prinašalo delo z denarjem, Darinka odgovori: “Na to sem se navadila, sem pa morala paziti, saj mora morebitni primanjkljaj v blagajni kriti poštni uslužbenec. Sama sem imela v 40 letih dela večji primanjkljaj denarja le enkrat, pokriti sem ga morala iz svojega žepa. Ob ugotovitvi presežka pa sem tega vedno vrnila oškodovani stranki. V kolikor se ni dalo ugotoviti, kdo je storil napako, sem morala presežek, ki je bil večji od 5 evrov, nakazati na račun Pošte Slovenije.” Strinja se s trditvijo, da je na poštnih poslovalnicah na podeželju več domačnosti, tudi več časa za klepet s strankami. “Poznala sem vse ljudi na Sveti Ani, tudi njihove hišne številke. Vsakega, ki je odšel ali prišel na novo. Vsake toliko časa nam je Pošta Slovenije omogočila, da smo lahko stranke povprašali, kako zadovoljni so z delom pismonoš. Strankam sem rada ustregla, res pa je, da, če je trajalo predolgo, so se nekateri, ki so stali v vrsti, začeli pritoževati. Če na to pogledam z današnjega vidika, ko je tempo življenja zelo hiter, kdaj morda tudi upravičeno.”

Naša sogovornica se je na pošti vedno počutila varno. Ravno zato, ker je poznala vse domačine, je hitro vedela, če je v poslovalnico vstopil kak tujec, takrat je bila še posebej pozorna. Nikoli ji ni bilo potrebno vklopiti alarma, je pa se ta kdaj sprožil po nesreči. “V takšnem primeru so hitro prišli varnostniki in policisti. Na srečo jim nikoli ni bilo potrebno posredovati.”

Dejavna je v domačem kulturnem društvu

Zdaj je najraje v družbi vnukov

Ker je bil obseg dela na pošti vedno večji, delovni čas pa deljen, je Darinka težko čakala na upokojitev. Dočakala jo je leta 2018. Prihranila je precej dopusta in ostala doma že v začetku običajno zelo delovnega decembra, 30. pa se je uradno upokojila. Zdaj dneve rada preživlja doma, kjer že devet let skrbi za svojo 88-letno nepokretno mamo, še najraje pa je v družbi svojih vnukov; najstarejši je star 19 let, drugi bo kmalu dopolnil tri leta, najmlajši pa je bil pred dnevi star eno leto in bo kmalu potreboval babičino varstvo. Zaradi skrbi za mamo je zdaj manj aktivna v domačem kulturnem društvu, kjer je sodelovala pri skečih in igrah, na koncu je bila šepetalka. Je tudi članica in zadnjih devet let tajnica župnijskega pastoralnega sveta. Zanimiv je njen odgovor na vprašanje, ali še zdaj pogosto zahaja na pošto. “Niti ne. Ko sem še hodila v službo, nisem hotela imeti bankaneta, saj po celodnevni uporabi računalnika tega nisem želela uporabljati še doma. Od upokojitve naprej pa ga imam. Na pošto grem zdaj le enkrat do dvakrat mesečno, ko imam kak nujen opravek.”