Tokrat smo obiskali ekološko in učno kmetijo Pri Fridi na Zgornji Ročici 17 pri Sveti Ani. Takoj ko smo prišli na pravo kmečko dvorišče, kjer v skladu z ekološkim kmetovanjem ni asfaltiranih ali kako drugače utrjenih površin, le lepa zelenica, nas je pozdravil Franček Ruhitel, gospodar kmetije. Izvemo, da je njegova žena Frida, od tod tudi poimenovanje domačije, in sledilo je vprašanje: »Ste prišli k nan na tavrh?” Hitro je razložil, da tavrh pomeni neke vrste dninarstvo, zlasti delo na tujih njivah za plačilo, in se začudil, da smo prišli brez vsakršnega orodja oziroma, kot so včasih dejali »brez ceuga«.
Na kmetiji že 12 let gojijo lan, ukvarjajo se tudi z ovčjerejo
Ena izmed posebnosti kmetije Pri Fridi je ta, da že 12 let gojijo lan – pozabljeno poljščino, sicer pa zemljišča obsegajo okoli 8 ha, od katerih je štiri hektarje pašnikov in travnikov, 2 hektarja pa njiv. »Še pred 30 leti je bila to tipična slovenjegoriška kmetija z govedom, nato pa smo, da bi kmetijo ohranili, začeli razmišljati o reji ovac. Pred 19 leti sva z ženo na kmetijo pripeljala prve štiri ovce in začela urejevati pašnike. Zdaj imava 17 ovac jezersko-solčavske pasme in šest mlečnih koz. Gre za prosto rejo, kar pomeni, da so živali ves čas na pašniku, tudi pozimi. To nenazadnje zahteva tudi ekološka normativa. Tudi prašiči morajo biti 180 dni na leto na prostem, prav tako so v naravi tudi kokoši in race,« je pojasnil Franček Ruhitel.
Zdaj imava 17 ovac jezersko-solčavske pasme in šest mlečnih koz. Gre za prosto rejo, kar pomeni, da so živali ves čas na pašniku, tudi pozimi.
Leta 2012 je kmetija prešla v ekološko kmetovanje: »Takrat sva začela gojiti pozabljene poljščine. Predvsem je to lan, ki ga vključujeva v dopolnilno dejavnost na kmetiji, nekaj pa ga pridelava tudi za tržne potrebe. Preko zadruge Dobrina in na kmetiji prodajava fižol, pirovo in ajdovo moko, laneno seme, zelenjavo in izdelke iz volne. Udeležujeva se tudi sejmov; božično-novoletnega in Kmetijsko obrtniškega v Lenartu, ter Agre v Gornji Radgoni. Kmetija je vključena v društvo Ovtar, v projekt čezmejnega sodelovanja Glamur.«
Preko zadruge Dobrina in na kmetiji prodajava fižol, pirovo in ajdovo moko, laneno seme, zelenjavo in izdelke iz volne.
Osnovna dejavnosti Pri Fridi je povezana s predelavo volne. Franček Ruhitel pravi, da so s striženjem ovac začeli leta 2002, prvo volno pa je takrat spredla, ob pomoči sosed in sorodnic, Fridina mama, ki je zdaj stara 93 let. »Leta 2005 se je žena odločila za osebno dopolnilno delo in kmalu smo, kar zadeva obdelavo volne, postali zanimivi za tradicionalna znanja na kmetiji. Vso volno obdelamo doma. Potem ko jo postrižemo, jo operemo v deževnici in jo so pomočjo kolovrata predemo. Lahko jo tudi pobarvamo z naravnimi barvili in potem iz nje izdelujemo nogavice, copate, volnene vložke, polstene izdelke, … Volna poleti hladi, pozimi pa greje in sprejema ter oddaja 30 odstotkov vlage.«
Vso volno obdelamo doma. Potem ko jo postrižemo, jo operemo v deževnici in jo so pomočjo kolovrata predemo.
Franček Ruhitel pri tem postreže še z enim zanimivim podatkom: »Od ovce je na letni ravni okoli 60 evrov prihodka, dodatno pa lahko prinese še 110 evrov preko volne oziroma volnenih izdelkov. Naša ovca da na leto okoli 1,60 kg volne, pri čemer gre tretjina v odpad, ki pa se lahko uporabi za oblogo pri visokih gredah ali za pokrivko na vrtu.«
Pri Fridi so samooskrbni, imajo tudi muzej starega orodja
Pri Fridi imajo registriran tudi turizem na kmetiji: »Imamo urejen mini muzej starega orodja, kjer na primer najdemo klepač za koso, žrmlje za mletje žit in ostalo orodje.» Kmetija Pri Fridi je tudi samooskrbna, v trgovino Franček in Frida odhajata po le malo stvari: »Kupiva sladkor, kvas pa morda še kakšno malenkost, ostalo pridelava doma – tudi kozje mleko in jajca.«
Ob opravilih pri predelavi lanu v preteklosti na manjkalo šal in smeha
Lan cveti sredi junija, ko je njiva polna modrih drobnih cvetov. S tem je, kot pravi Franček, povezana dogodivščina iz Butal: »Ko so šli Butalci na morje, so opazili veliko modrino. Takoj so obleki kopalke in se začeli plavati po njivi. Ko je to opazil gospodar, jih je vse našeškal po riti. Na ta način so si za večno zapomnili, da je to lan.«
Potem ko se cvetovi lanu spremenijo v majhne bunkice s semeni, je lan v začetku avgusta potrebno pospraviti z njive. “To je bil čas pred košnjo otave. Nekoč so komu rekli, ko je prišel brez orodja na delo: »Kaj si priša lan pipat?« Torej lan se je nekoč pipal (pulil). Tudi mi smo ga na naši njivi spipali (izkoreninili). Sledi ruflanje oziroma česanje lanu. Gre za odstranjevanje semen iz stebel in to je potekalo na kovinski napravi (ruflu ) z velikimi zobmi. Očiščena stebla so se položila v travo. Lan se je splehal. Stebla so se mogla učvrstiti, da so postala bolj vlaknasta. Res je moglo deževati po njem. Drugače so ga kropili z vodo. In prerasti ga je mogla trava. Tudi naš lan je bil 14 dni položen po stebelcih v travi.Ko je bil suh, smo ga v majhnih šopkih dali na gumlo.”
Lan se je nekoč pipal (pulil). Tudi mi smo ga na naši njivi spipali (izkoreninili). Sledi ruflanje oziroma česanje lanu. Gre za odstranjevanje semen iz stebel in to je potekalo na kovinski napravi (ruflu ) z velikimi zobmi.
Kot razloži Ruhitel, je gospodar naprosil ženice na vasi za trenje lanu po martinovem. »Ženske terilje so pričele s svojim opravilom zgodaj zjutraj. Že ob dveh ali treh so pričele treti lan. Odprti del lenišnice so prekrile z rjuhami, saj so bile sredi novembra že nizke temperature. Ogrele so se tudi s kuhanim vinom ali s čajem. Lenišnica ima sicer tudi peč, na njej pa so sušili lan. Vsak snopek se je prej potolkel z lesenim tolkalom. Stebelca so se spreminjala v povesmo. Ta so se potem še skrtačila. Postale so kodlje, pripravljene za prejo.»
V nevarnosti je bil moški, ki je zavil mimo lenišnice takrat, ko so bile na delu terilje. Ubogi si je bil popotnik, saj so mu v hlače natlačile bodeč kozder. Pri takšnih opravilih torej ni manjkalo šal in smeha.
»Naslednji način obdelave je za kolovrati, ki je potekal že v hišah ob krušnih pečeh. Med trenjem na lenišnicah ni manjkalo raznih dogodivščin. Odpad, ki je nastajal ob trenju, so bili bodeči laski. Imenujejo se kozder. Lenišnice so bile oz. so še vstran od gospodarskih in stanovanjskih poslopij. Na ta način so se zaščitili pred požarom, saj je po lenišnicah večkrat zagorelo. Vendar so mimo lenišnic vodile pešpoti. V nevarnosti je bil moški, ki je zavil mimo lenišnice takrat, ko so bile na delu terilje. Ubogi si je bil popotnik, saj so mu v hlače natlačile bodeč kozder. Pri takšnih opravilih torej ni manjkalo šal in smeha. V ranem jutru se je slišala tudi pesem, pa še petelinom so prihranile delo, saj so ob prvem svitu prepevale v pozdrav novemu jutru. Tako se delali nekoč.«
Lanena semena je potrebno pravilno uporabljati
V lanskem letu so na kmetiji Pri Fridi pridelali 65 kilogramov lanenega semena: »Lan prodajamo tistim, ki ga res uporabijo v prave namene. Vsako jutro pa ga potrebno sveže zmleti, nato ga dve žlički posujemo po jogurtu, žgancih ali kakšni drugi jedi. Pri tem je pomembno, da popijemo dovolj tekočine – vsaj dva litra.«
Kmetija Pri Fridi je tudi učna
»Smo učna kmetija, kar pomeni, da nas obiskujejo šolske skupine, ki spoznavajo tradicionalna znanja na kmetiji. V lanskem letu so bili najavljeni štirje avtobusi otrok, ki pa potem zaradi epidemije niso prišli. Zgodilo se je, da so osnovnošolci iz ene od mariborskih šol z obiskom pri nas bili sploh prvič na kmetiji.«
Zgodilo se je, da so osnovnošolci iz ene od mariborskih šol z obiskom pri nas bili sploh prvič na kmetiji.
Otroke na kmetiji Pri Fridi sprejmejo v prostoru, imenovanem Dediščina, prej je bila tam preša. »Z vstopom v ta prostor doživimo preteklost. Tukaj imamo izdelke iz volne (volnene nogavice, vložke za čevlje, copate, dekorativne izdelke, klobuke, darilno embalažo za steklenice, …), lanena semena, moko , …V tem prostoru lahko sprejmemo 20, po potrebi tudi več otrok, ki jim preko diaprojektorja prikažemo življenje na kmetiji. Predstavimo jim tudi projekte v katerih sodelujemo: Od njive do mize (mletje žita), Od ovce do nogavice in Od lanenega semena do platna. Prikažemo jim postopke, ki zajemajo striženje, krtačenje in predenje. Vsak lahko sodeluje. Ob delu lahko spozna, kako so nekoč ob ročnem delu poskrbeli za samooskrbo tudi pri oblačilih. Naravna vlakna pridobivajo v današnjem času vse pomembnejšo vlogo.« Franček doda, da v delavnicah uživajo tako mlajši kot tudi starejši, ki si lahko sami naredijo kakšen izdelek.
V tem prostoru lahko sprejmemo 20, po potrebi tudi več otrok, ki jim preko diaprojektorja prikažemo življenje na kmetiji. Predstavimo jim tudi projekte v katerih sodelujemo: Od njive do mize (mletje žita), Od ovce do nogavice in Od lanenega semena do platna.
Ob koncu našega obiska sta nas Franček in Frida postregla s tako imenovano tavrharsko južno, torej s »kruhom, zablom in lukom«. Ob tem nam je gospodar kmetije pokazal še kovinske ploščice – gre za tako imenovano poletno – ki so bile namenjene tavrharjem ob koncu delavnika. »Gospodar si je pri tem zapisal številko ploščice in delavca. Ko je bilo leta konec, so prišli delavci gospodarju na račun, s seboj pa so morali prinesti poletne. Takrat je gospodar odprl knjigo tavrha, preveril, koliko ploščic je imel posamezni delavec, in mu njegovo delo poplačal s prašičem, krompirjem, pijačo ali s čim drugim.»
Ob koncu našega obiska sta nas Franček in Frida postregla s tako imenovano tavrharsko južno, torej s »kruhom, zablom in lukom«
Ker je naša ekipa na kmetiji Pri Fridi preživela le dobri dve uri, si najbrž nismo zaslužili niti pol poletne. Smo pa Zgornjo Ročico zapustili polni dobrih vtisov in veseli, da so na podeželju še ljudje, ki jim je mar naša preteklost in ki delo naših prednikov predstavljajo mladim generacijam. Franček in Frida bosta vašega obiska (Zgornja Ročica 17, Sveta Ana) ali vsaj telefonskega klica (041 555 210) zelo vesela.
