Od decembra lani ima Sveta Ana novega župana. Kot tretji v samostojni občini je to mesto prevzel Martin Breznik, njegov predhodnik Silvo Slaček, ki je občino vodil od leta 2006, je v zasluženem pokoju. Prvih osem let je županoval Bogomir Ruhitel.

Silvo Slaček, po duši in izobrazbi gradbenik, je v času letošnjega občinskega praznika prejel visoko občinsko priznanje – zlati grb. Potem ko je že skoraj osem mesecev upokojen, ga obiščemo na njegovem domu. Dneve, zdaj ko ni več potrebno vsako jutro iti v službo, najraje preživlja na domači terasi, odkoder je izjemno lep pogled na Slovenske gorice, in pri opravilih, za katere prej ni bilo časa.

Županovanje mu je bilo pisano na kožo

Na vprašanje, kako se počuti v pokoju, odgovori, da zelo dobro, in da je bila to ena najboljših potez, ki jo je naredil zase in za svoje zdravje. 42 let je živel za službo, zadnjih 16 let je kot župan vodil občino in bil, kot pravi, na preži 24 ur dnevno. Po upokojitvi je potreboval dva, tri mesece, da se je sprostil in tudi svoj um prepričal, da ni več službenih obveznosti. “Na penzijo se ni težko navaditi, res pa je, da sem funkcijo župana zelo rad opravljal, mislim, da mi je bila še najbolj pisana na kožo. Zame ni lepše službe. Bistvo je v tem, da služiš ljudem in se počutiš koristnega.” To je povedal tudi, ko je iz rok aktualnega župana julija letos prejel zlati občinski grb. Pravzaprav je citiral zapis iz knjige Pogum za upanje Baracka Obame, v kateri so omenjena pisma enega od ustanovnih očetov ZDA Benjamina Franklina, ki jih je ta pisal svoji mami. Franklin je glede razdajanja za druge dejal, da raje vidi, da ljudje o njem govorijo, da je živel koristno, kot da bi dejali, da je umrl bogat. “Spadam med tiste, za katere je bogastvo tudi medsebojno sodelovanje in reševanje težav, funkcija župana mi je to omogočala. To je pravzaprav smisel življenja.” Slaček pravi, da se nekateri občani, ko jih dnevno srečuje, še vedno zmotijo in ga naslovijo z župan. Vsakega popravi in mu reče, da je bivši župan, kajti Sveta Ana ima tudi po mnenju našega sogovornika zelo dobrega in sposobnega župana, zaradi česar se je Slaček tudi lažje umaknil iz javnega življenja. “Ker imam dobrega naslednika, se zelo dobro počutim.”

Dobro se počuti tudi, ko se sprehodi po občini in se spomni na vse uspešno realizirane projekte in pridobitve; od kulturnega doma, ki velja za prvi projekt, sofinanciran z evropskimi sredstvi, do vseh ostalih investicij. “Veseli me, da vse tisto, kar smo na investicijskem področju naredili, še vedno funkcionira in služi občanom in občankam. Ne trdim, da v v vseh teh letih nismo naredili nobene napake, vem pa, da smo se vsi trudili, da bi bilo teh napak čim manj. Morda bi kdo drug naredil še boljše, mislim, da smo z opravljenim lahko zadovoljni.”

Vsak dan je vsaj štiri ure fizično aktiven

Slaček pove, da se še vedno prebuja ob petih, pol šestih zjutraj, je pa posebno zadovoljstvo, da mu ni potrebno takoj vstati. To običajno stori po sedmi uri, nato sledita obvezna kava in klepet z ženo. Ker si je zadal cilj, da je vsak dan vsaj štiri ure fizično aktiven, s čimer ostaja v kondiciji in pri dobrem zdravju, se tega drži. “Pa tudi zaradi dobrega počutja, da lahko ob koncu dneva rečem, da sem čez dan nekaj dobrega naredil.” Tako se je lotil opravil, za katere prej ni bilo časa. Pri stari  preši, ki je ena izmed turističnih točk občine, je Slačekova žena, ki je prav tako upokojena, posadila rože, naš sogovornik pa je tja postavil kolo, ki ga je sam obnovil. Obnovil je tudi zunanjo klop, pa vinske sode, … “Želim si, da ta prostor, ki je sicer občinski, postane lepa točka, na katerem bi se ljudje ustavljali.” V prihodnje želi restavrirati še mopede, teh ima za celo zbirko. Tako precej časa preživi v svoji delavnici, kjer najdemo tudi traktor, kakšen obnovljen stroj, razno orodje in podobno.

Damjaki so mu v posebno veselje

Na jesen življenja pa na nek način tudi kmetuje. Ob hiši ima 2 in pol hektarja zemljišča, ki je ograjeno, v ogradi pa se prosto pasejo damjaki, s katerimi je tudi nekaj dela. Skupaj jih je že 15, med njimi je pet mladičev. V Zgornjem Gasteraju, na ženini domačiji, ureja sadovnjak in brajde. Že več kot 40 let je član domače lovske družine, zadal si je cilj, da naredi kakšno krmišče več, se pogosteje odpravi v gozd na sprehod, in to brez puške. Ker ima šest vnukov, je pogosto tudi njihov prevoznik na raznorazne dejavnosti. Pove, da vsega tega ne bi zamudil za nič na svetu, in da spada med tiste, ki menijo, da se je potrebno, potem ko opravimo svojo delovno obvezo, s položajev umakniti. “Moramo dopustiti, da pride na vrsto mlada generacija z novimi pristopi, izzivi, pogledi in idejami.” Ob upokojitvi je nasledniku dejal, da bo za kak nasvet vedno na razpolago, sicer pa se ne želi vmešavati v zdajšnje vodenje občine. V društvo upokojencev se še ni včlanil, čeprav so ga na to že nekajkrat spomnili. Potrebuje nekaj časa, da postori svoje stvari, potem pa bo tudi to prišlo na vrsto. “Menim, da mora vsak v vsakem življenjskem obdobju domačemu okolju dati svoj prispevek. To še posebej velja za podeželje, kjer moramo živeti drug z drugim in ne drug mimo drugega.”

Hvaležen je za zlasti občinski grb

Nekaj poletnega dopusta sta si z ženo že privoščila. Da sta se izognila gneči, sta se že junija odpravila v Kranjsko Goro, zadnji teden v avgustu gresta na Korčulo. Ko sta bila še zaposlena, si terminov izven glavne sezone nista mogla privoščiti. Slaček ob koncu pove, da si v prihodnje želi predvsem zdravja, ki mu zdaj še služi, hvaležen pa je tistim, ki so ga predlagali za prejemnika zlatega grba, in tistim, ki so to potrdili. “Ničesar nisem pričakoval. Nisem človek, ki bi stremel po priznanjih in zaslugah. Mi pa to dosti pomeni in mi daje občutek, da smo vseh teh letih občino vendarle pomaknili vsaj malo naprej.”