V prazničnih dneh, ko so trgovine polne ljudi, ki mrzlično nakupujejo darila, smo v uredništvo prejeli pismo Mariborčanke, ki je želela ostati anonimna. Objavljamo njeno izpoved.

Minilo je deset let. Bila sem brezposelna, s tremi majhnimi otroci in možem, ki je prejemal minimalno plačo. Iz meseca v mesec sva se borila, da nismo padli v dolgove in da so bili otroci nahranjeni, položnice poravnane. Ko se je bližal december, me je bolelo srce. Vedela sem, da nimam dovolj denarja, da bi kupila otrokom to česar si želijo. Vedela sem tudi, kaj sledi, če daril ne dobijo. Obrekovanja in norčevanja med sošolci.

Najmlajša hčerka je bila še doma z menoj. Takrat je imela dve leti. Sinova sta hodila v 4. in 7. razred. Z možem se nikoli nisva navadila poslušati naštevanja kaj vse so prejeli sovrstniki. Stiskalo me je pri srcu, če bi lahko bi jima dala vse, pa kaj ko se je bližal konec meseca, v moji denarnici pa je bilo le še nekaj drobiža. V glavi mi je rojilo milijon vprašanj. “Zakaj se more dogajati nam? Kaj sem v življenju naredila narobe?” Ves čas sem se obtoževala in iskala napake, ki sem jih storila.

Ostala brez službe, mož pa na bolniški

Dva tedna pred božičem, sem se odpravila v enega izmed nakupovalnih centrov v Mariboru. Z upanjem, da bom našla kakšno malenkost po ugodni ceni, da ne bodo otroci ostali brez daril. Vem, da sta si sinova želela več in stala sem v trgovini in opazovala darila. Po licu mi je stekla solza, bolečine v srcu, ki sem jo čutila takrat, ne moreš niti opisati.

Kupila sem dve knjigi, ki sta bili znižani in nekaj sladkarij, ki sem si ju lahko privoščila. Hčerki nisem kupila ničesar, s slabo vestjo sem se želela prepričati, da tako še ne ve kaj se dogaja. Zvečer, ko so vsi  spali, sem zavila kupljeno in ob tem jokala. Stvari, ki so mi do pred nekaj leti bile tako samoumevne, so mi bile v danem trenutku, nedosegljive. Nikoli nisem razmišljala, da se lahko zgodi meni. S službo v eni izmed mariborskih tovarn, zaposlenim možem in sicer skromnim življenjem, nismo imeli težav. Dokler nisem tako kot nekateri sodelavci ostala brez službe, mož pa je pristal v bolniški.

Sinova cenita vse kar dobita

Nisva imela pomoči staršev, na prijatelje se nisva želela obračati. Imela sva željo in upanje, da nama bo enkrat ponovno uspelo urediti življenje in malo lahkotnejše zaživeti. Tisto jutro, ko sta sinova odprla darila, se mi je kamen odvalil od srca. Nista bila razočarana, knjig sta se razveselila bolj kot sem pričakovala. Niti za minuto nista pokazala žalosti, ker nista prejela tistega česar sta si želela.

Takrat sem se zavedala, da sem vzgojila krasna sinova. Sinova, ki vesta kaj je hvaležnost in cenita vse kar dobita. Nista potrebovala novega telefona ali računalnika, brez tega sta mi stekla v objem in mi dejala, da me imata rada. Čeprav imam danes službo in nismo več v socialnih težavah, se držim skromnosti. Malenkosti so tiste, ki presenetijo in osrečujejo. Želim si, da bi se ljudje tega zavedali, saj nikoli ne veš kaj te čaka jutri.