Po družbenem omrežju Facebook je zaokrožil žalosten zapis matere, kateri je 22. aprila 2019 na lokalni cesti Trate-Lenart tragično preminil 10-letni sin. Spomnimo, usodnega popoldneva je fant kolesaril po lokalni cesti, ko ga je začel ravno v hipu, ko je deček zavil na levo, prehitevati 45-letni motorist. Prišlo je do hudega trčenja in fant je umrl. Medtem sta starša še vedno neutolažljiva, njegova mati Bojana Cipot pa je na svoje Facebook profilu zapisala te srce parajoče besede. Zapis je dokaj pretresljiv, v sebi nosi neizmerno žalost starša, ko izgubi lastnega otroka.

10-letnik žrtev črne statistike 

Kot smo že zapisali pred dnevi, v letošnjem letu kar naprej beremo o črni statistiki na slovenskih cestah, saj so v prvih šestih mesecih pristojne službe beležile porast umrlih, med katerimi pa izstopajo motoristi. “Do konca julija je na slovenskih cestah umrlo 66 udeležencev cestnega prometa oziroma 16 več kot v lanskem primerjalnem obdobju,” se tedaj za Maribor24 zapisali na Agenciji za varnost prometa. Žal je bil tudi 10-letnik žrtev te črne statistike. 

“Pred štirimi meseci si odšel. Bil je ponedeljek. Prazničen dan se je končal kot največja mora. Klicala sva te, molila, prosila, a nisi se več prebudil. Obležal si na cesti pod našo hišo. Rešilec, helikopter, reševalci, zdravniki, medicinske sestre… Vsi so se borili za tvoje življenje, midva sva te klicala, molila, prosila… a zaman. Odšel si. Brez pozdrava. Brez objema. Brez, da bi te lahko poljubila v slovo in ti povedala, kako zelo sva si te želela, kako zelo naju je osrečilo spoznanje, da te bova dobila, kako zelo sva te ljubila, kako zelo sva bila ponosna nate.”

Ker je zapis precej dolg, ga spodaj objavljamo v celoti.

Pred štirimi meseci si odšel

Kot nadaljuje v svojem pismu, jo boli, da so vedno vse prelagali na drugič, a do tega drugič nikdar ni prišlo. Starša pa morata živeti naprej že zavoljo mlajšega bratca, ki ga želita vzgojiti v dobro, močno osebo.

Še toliko stvari sva ti želela povedati. Enkrat, ko odrasteš. Še toliko stvari bi morali doživeti skupaj. Zmeraj smo vse prelagali na drugič. A tistega drugič za nas nikoli ne bo. Čeprav si povsod z nami. Pogrešamo te. Ati zjutraj, ko si kuha kavo pogreša škripanje tvoje postelje. Vsako jutro je v tišini zgodnjega jutra slišal kako se obračaš v postelji. Zdaj je tvoja soba prazna in nema. Prazna postelja pa še zmeraj diši po tebi. Zmeraj ko pogledava skozi okno zaboli. Pogled zmeraj zaide na mesto kjer si obležal. Topa bolečina v prsih vzame dih in v tem trenutku si zaželiva le biti s teboj. Te stisniti k sebi. Pa nama ni dano.

“Na tej strani sva samo še zaradi tvojega bratca”

Zdi se nama, da sva tukaj na tej strani samo še zaradi tvojega bratca. Njega ljubiva, kot sva ljubila tebe, brezpogojno in le njemu sva dolžna dati vse to, kar naju ne veseli več. Hribe, kjer smo na vrhu pod križem izpisali tvoje ime. Bil si z nami. Našli smo te v jutranji rosi in večernem zahajajočem soncu. In morje, kjer smo tvoje ime izpisali iz nabranih školjk. Našli smo te v morski peni, drobcu peska na plaži in vonju borovcev, našli na belem oblaku. Povsod si z nami, dragi moj fant. Najino edino poslanstvo na tem svetu je, da tvojega bratca vzgojiva v pridnega, poštenega in srečnega fanta, kot si bil ti. Da bo odrastel v moža in očeta in dedka, ki bo svojim vnukom pripovedoval zgodbe o fantu na belem oblaku. Zgodbe o bratcu, ki ga je izgubil a storila bova vse, da nikoli pozabil. Midva pa samo čakava, da pride dan, ko se spet stisneva k tebi. Dragi najin prvi. Hvaležna sva za vsak trenutek s teboj. Vsak tvoj nasmeh, vsako tvojo besedo. Hvaležna za tvoje prve korake, hvaležna za tisočere lepe spomine, čeprav kot žareče rezilo režejo v najino srce. Pred štirimi meseci si odšel.

“Tako težko je sprejeti, da ne boš več nikoli prestopil praga naše hiše”

Ati ima čez dva dni rojstni dan. A pravi, da on več nima rojstnih dni. Vse tisto kar je bilo vredno slaviti je odšlo s teboj. Nima več želja. In vse najboljše je zanj tam nekje daleč…Ko se sključen in utrujen od žalosti igra s tvojim bratcem in za trenutek uspe najti zanj nasmeh se nasmehne tudi tebi in ko ga objame, objame tudi tebe… O, dragi moj fant, tako zelo, zelo te pogrešamo…in tako težko je razumeti, tako težko sprejeti, da nikoli več ne boš prestopil praga naše hiše. Nikoli več se ne boš pripeljal s šolskim avtobusom in veselo povedal, da si dobil lepo oceno. Nikoli več ne boš stal v golu in igral nogometa…Nikoli več ne boš sedel na kolo. Verjamem, da se s kolesom pravkar voziš po nebeški cesti. Tolaži me misel, da se ti tam ne more nič zgoditi. Dragi najin fant, prišel bo dan, ko se bomo spet objeli. Do takrat pa bom vsak dan z ljubeznijo in ponosom mislila nate. Objem in poljub. Mami.