V nedeljo smo čakali, pa nismo dočakali. Da bi inšpektor Martin Vrenko in mariborski liki okrog njega v nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka spregovorili, kakor se pač govori tukaj. Po »naše«. No, še v soboto je Dario Varga, ne kot kriminalist Vrenko, ampak kot direktor in poročeni delavec Palome, na zaslonih preko spleta gladko in prepričljivo govoril mešanico mariborščine in sladkogorščine. Govoril je nadštajersko!

In briljiral. V gledališki predstavi Paloma, ki nazorno pokaže, da vsebina prav nič ne trpi, četudi je uporabljeno narečje. Končno (spet) izdelek, ko štajerščina ni uporabljena le zato, da bi ponazorila čudaštvo. Ali podkrepila zabitost. Ravno obratno. Morebiti vse od ekraniziranih del Toneta Partljiča dalje ni štajerščina zvenela tako vseslovensko. Zakaj? Ker, očitno, Sladki Vrh.

Torek in sreda!

Ne le Varga, tudi preostalih pet soigralcev z izgovarjavo pričara post-nostalgično zgodbo velike tovarne v majhnem kraju, kakor si je predstavo, ki je blizu tragikomediji, pa ne po lastni krivdi, zamislila (so)avtorica in režiserka Brina Rafaela Klampfer. Predstavo, ki ima načrte gostovati po Sloveniji, da se bodo lahko spet potihoma navidezno prešteli, kdo je brisal z lističi in kdo z večslojno rolo, si lahko preko spleta v živo ogledate v torek in sredo. Cena vstopnice je 9 evrov.

Paloma je poldrugo uro trajajoča koprodukcijska predstava (Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT, društvo KUD Krik), v kateri se mlada generacija loti nostalgije, povezano s tovarno Paloma – Sladkogorska. Pri čemer je zlasti v začetnem delu predstave, ko uspešno nagovori spletno občinstvo tako, da prebije četrti zid, sila duhovita, komična in pronicljiva.

Paloma je poldrugo uro trajajoča koprodukcijska predstava (Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT, društvo KUD Krik), v kateri se mlada generacija loti nostalgije, povezano s tovarno Paloma – Sladkogorska. Pri čemer je zlasti v začetnem delu predstave, ko uspešno nagovori spletno občinstvo tako, da prebije četrti zid, sila duhovita, komična in pronicljiva. Predstava, ki ravno s tem, da je jezikovno pristna, niti najmanj ne sodi, niti ne favorizira nobenih časov ali sistema. Ne socializma ne kapitalizma. Pokaže le, kakšen je iz današnje perspektive videti mali človek.

Razumeli vse – razen hepana

»Gladko bi lahko udarili s pogovorno slovenščino, ampak je takoj izgubilo toliko žmohtnosti, da ni bilo več mesa,« v pogovoru z nami pove Klampferjeva. Prav izbira jezika oziroma narečja je bila med bolj(e) premišljenimi elementi predstave. »Ko sem začela z raziskavo zgodovine kraja in tovarne ter s pisanjem, sem pisala v štajerščini. Intiutivno pa sem nato ugotovila, da nimamo v zasedbi nobenega Štajerca. Kar se je na dolgi rok izkazalo za dobro. Povabila sem namreč Metko Damjan, sijajno lektorico, ki je dolgo živela v Šentilju, njen mož pa v Sladkem Vrhu. In ko sva šli skozi besedilo in naglase, je poenotila ta ‘moj’ jezik. Sama sem namreč ‘sekala’ malo po sladkogorsko, pa malo po mariborsko, ona pa je nato izumila novo štajerščino. Skoraj nov jezik.«

Če bi bila predstava, ki se dogaja v zlatih časih Palome, še bolj pristna, bi zajemala zgolj jezik sedemdesetih let. »Ampak ta bi bil poln germanizmov, ki jih najbrž ne bi dobro poznali niti, recimo, Mariborčani. Zato smo naredili tako, da so tudi v Ljubljani razumeli vse – razen hepana, hehe.

Če bi bila predstava, ki se dogaja v zlatih časih Palome, še bolj pristna, bi zajemala zgolj jezik sedemdesetih let. »Ampak ta bi bil poln germanizmov, ki jih najbrž ne bi dobro poznali niti, recimo, Mariborčani. Zato smo naredili tako, da so tudi v Ljubljani razumeli vse – razen hepana, hehe. Z igralci smo veliko delali na vajah, zlasti lektorica. Skupaj smo tako poskrbeli, da ni bilo pačenja. Igralci so se resno lotili dela, nikomur ni niti na kraj pameti padlo, da bi se delal norca, kakor običajno slišimo, ko nekdo oponaša štajersko narečje. Polnokrvni liki so nastali z melodijo jezika.«

Sladki Vrh je lahko vsak kraj

Sladki Vrh je lahko v kontekstu predstave, kakor si je zamislila Klampferjeva z ekipo, katerikoli (manjši) kraj, ki je dal skozi podobno (veliko)jugoslovansko zgodbo. In kako je pisati o svojem kraju, njegovih najboljših časih, čeprav si o njih le slišal?

»Zafrknjeno! Ker zdaj po enem letu in pol procesa vidim, da nisem bila sposobna vzpostaviti zdrave distance in videti kraja kot zunanji analitik. Ampak saj to je normalno,« je opisala režiserka, ki prihaja iz Vranjega Vrha. »Bila sem osebno vpletena, kraj sem namreč (do)živela, to je moje življenje, predstava gre pa vedno svojo pot. Ko sem delala raziskavo, sem ugotovila, da je toliko materiala! Žal smo se morali številnim fenomenalnim zgodbam odreči, da je celotna zgodba bolj razumljiva. Zato nastopajo le delavci in uprava, kar je obenem prispodoba za kraj. Na začetku smo pa imeli zgodbe še iz šolstva, kmetstva in samega kraja.«

Zato Klampferjeva upa, da bi v navezi s spletno produkcijo morda predstava prerasla v nadaljevanko s krajšimi, a raznolikimi in vsebinsko dopolnjenimi epizodami.

En majhen kraj, dve veliki zgodbi

Predvsem pa ima zdaj Sladki Vrh že dve uprizorjeni deli: Paloma prihaja po Vdovstvu Karoline Žašler, ki je kraju dala velik pečat, obenem pa pustila pestro izkušnjo ogleda. Kako je možno, da je prav Sladki Vrh vzbudil takšno kreativnost? »Po moje zato, ker je taka specifika: na dveh kvadratnih kilometrih, kjer je osem blokov in en nebotičnik, je vse tako zgoščeno,« si razlaga Klampferjeva.

Predvsem pa ima zdaj Sladki Vrh že dve uprizorjeni deli: Paloma prihaja po Vdovstvu Karoline Žašler, ki je kraju dala velik pečat, obenem pa pustila pestro izkušnjo ogleda. Kako je možno, da je prav Sladki Vrh vzbudil takšno kreativnost?

Po njenem mnenju gre za preplet urbanizacije sredi totalno ruralnega okolja. »Sladkega vrha do Palome zares sploh ni bilo. Tovarna je resda stala tam že sto let, a so tja hodili kmetje iz sosednjih hribov, tudi osnovna šola je bila v Vranjem Vrhu. Sladki vrh tudi nima cerkve, kar pomeni, da je (bil) zares socialističen. Saj bi lahko bilo za predstavo uporabljeno recimo tudi precej večje Velenje, da ne bo pomote. Želeli smo namreč povedati splošno zgodbo Slovenije, ugotovili pa smo, da bolj kot greš v specifike, bolj zadaneš slovenske kraje tistega časa. Kajti gledalci s Krškega so nam recimo rekli, da so tudi tam dobili bazen na podoben način, pa ga zdaj več nimajo. Ljudje s Polzele so rekli enako.«

Kdaj bo predstava odigrana v Sladkem Vrhu?

Vprašali smo seveda tudi, kdaj bo predstava odigrana v Sladkem Vrhu?
»Želja je bila, da bi že minulo leto predstavo igrali v Palomi, kjer so prav v minulem letu prenovili celotno linijo in uvedli novi proizvodni stroj, ‘devetko’. Ampak je bilo zaradi korone vse skupaj premaknjeno na november. Ko so ‘mašino’ zagnali, so bila gledališča zaprta, zato še iščemo možnost in čakamo, da bodo predstavo seveda videli tudi domačini.«