Na osrednji regijski prireditvi ob dnevu civilne zaščite v Pesnici so se priznanji zahvalili tistim, ki s svojim delom prispevajo k varnosti in zaščiti ljudi ter premoženja. Zlati znak civilne zaščite, ki se podeljuje za dolgoletno uspešno delo pri razvijanju in krepitvi organiziranosti, usposobljenosti in pripravljenosti civilne zaščite ter drugih sil za zaščito, reševanje in pomoč, je prejela Valentina Ošlovnik, poveljnica Civilne zaščite občine Šentilj.

Prihaja iz Sladkega Vrha, kjer je tudi predsednica tamkajšnjega gasilskega društva. Leta 2020 je na predlog župana mag. Štefana Žvaba prevzela vodenje civilne zaščite v Šentilju, pred tem je bila dve leti namestnica poveljnika. Že v obdobju covida je odgovorno in uspešno opravljala vse izzive: skrbela za dostavo hrane in zdravil, za oskrbo z zaščitnimi sredstvi nujno potrebnih struktur družbe, za nujne prevoze onemoglih starejših, ... Mnogokrat je bila edina sogovornica ljudi v stiski, nikoli ni odložila telefona, bila je dosegljiva 24 ur na dan. 

Po covidni krizi je skupaj s strokovno službo Občine Šentilj prenovila strukture civilne zaščite in opravila tečaj za poveljnico. Sredi maja 2023 se je morala spopasti z največjo naravno ujmo v zgodovini občine Šentilj (s plazovi, neurji s poplavami, odkritimi strehami, podrtimi drevesi, neprevoznimi cestami). V vseh stesnih situacijah je odreagirala hitro, kompetentno in odgovorno. Tudi zato sta jo Občina Šentilj in PGD Paloma Sladki Vrh predlagala za prejemnico enega najvišjih priznanj civilne zaščite.

[[image_1_article_64380]]

Več o sebi in svojem delu je Valentina Ošlovnik povedala v nadaljevanju: 

Je gasilstvo v vaši družini?

Seveda, kot v večini družin je to tradicija. Tako je tudi pri nas. Oče je gasilec že iz pionirskih vrst, kar pomeni, da že več kot 70 let. Mama je v gasilske vrste stopila eno leto pred mojim rojstvom, in to z nalogo, da ustanovi prvo žensko gasilsko ekipo ob 100-letnici sladkogorske tovarne papirja Paloma. Imam še dva starejša brata, oba sta bila gasilca. Tudi moji strici, tete in bratranci so bili v velikem številu zastopani v gasilskih vrstah našega društva. Svojega moža sem jaz pripeljala v gasilske vrste in posebej ponosna sem na to, da so najini trije otroci vsi operativni člani gasilske enote. No, letos bo gasilsko uniformo oblekla tudi prva vnukinja.

Kdaj ste pridružili gasilskim vrstam in zakaj?

V bistvu sploh kaj drugega nisem poznala, kako daleč nazaj sega moj spomin, so ob skupnih družinskih srečanjih prevladovale teme gasilstva. S starši sem spremljala razne gasilske aktivnosti še preden sem bila dovolj stara. Takoj ko sem imela dovolj let, so me uradno vključili v društvo in rastla sem iz pionirskih vrst v mladinske in nato naprej v članske vrste.

Kako se je razvijala vaša gasilska pot?

No, do mladinskih vrst čisto običajno, vse aktivnosti po programu; tekmovanja, kvizi in vse druge dejavnosti. Ko sem opravila tečaj za operativnega gasilca, sem spoznala moža, ki se je prepisal v naše društvo in skupaj sva korak za korakom opravljala vse tečaje, mnogokrat sem bila med tečajniki edina ženska. Včasih mi ni bilo lahko, vedno sem nekako morala svojo prisotnost potrjevati z dodatnim znanjem in kompetencami. A sem se s tem sprijaznila in se na vsak tak izziv dobro pripravila.

[[image_3_article_64380]]

Imam veliko srečo; v gene ali posteljo sta mi bili položeni ključni lastnosti: odlične organizacijske sposobnosti po očetu (odličen govornik, organizator, vodja protokolov, pisec zbornikov in podobno) in operativne sposobnosti moje mame, ki se je udeležila prav vsake intervencije do 75. leta starosti (čeprav zadnjih deset let le kot podpora v garaži ali v kuhinji). Imam še eno prednost, in sicer nisem nikoli paničarila. Slednje lastnosti so dokaj zgodaj opazili tudi moji sotovariši in mi mnogokrat zaupali vodenje intervencij.

Večji kot je pritisk ali stres, več dam od sebe.

Na eni od večjih intervencij v Palomi sem že pred leti, v ekstremnih vremenskih razmerah (pri - 23° C), vzporedno vodila organizacijo neoperativnega dela intervencije. Tako spontano, kot sem padla v takšne operativne naloge, sem tudi sprejela svojo prvo funkcijo v PGD; na enem od občnih zborov me je predsednik na nadomestnih volitvah predlagal za tajnico društva (brez predhodnega dogovora ali namiga). Funkcijo sem opravljala celih 20 let, nato sem bila dva mandata namestnica predsednika in poveljnika. Zadnji mandat pa sem prevzela funkcijo predsednice društva.

Kdaj in zakaj ste se pridružili civilni zaščiti in nato postali celo njena poveljnica v Šentilju?

Res je, v štab civilne zaščite so me povabili leta 2018, ko sva s tedanjim poveljnikom na gasilski prireditvi debatirala, na kak način bi bilo potrebno ta štab obnoviti, da bi bili pripravljeni v primeru kakšnega večjega dogodka. Nekaj dni po tem pogovoru me je povabil na prvo sejo in me predlagal za njegovo namestnico. Ker sem videla potencial in morda celo prednost za naše gasilce v občini, sem funkcijo sprejela. Kakšno leto kasneje je videl, da to ni aplikativna funkcija, kot še nekaj let nazaj. Časi in narava dela so se spremenili. Ugotovil je, da vloge poveljnika poleg svoje mlade družine ne more opravljati, kot bi bilo potrebno. Zato je s funkcije poveljnika civilne zaščite odstopil.

Ko nam je župan predstavil, da je poveljnik CZ odstopil in da na to mesto predlaga prav mene, sem bila ponovno postavljena pred dejstvo. Nisem dolgo oklevala, zavedala sem se, da bo veliko dela, dvakrat globoko vdihnila in funkcijo sprejela nezavedajoč se, kaj me bo že čez 14 dni doletelo. Prišla je epidemija covida, kot večino države nas je dobila kot hladen tuš. Pa kaj, ugriznila sem v to kislo jabolko, se spopadala s takšnimi in drugačnimi izzivi in bila prepričana, da huje ne more biti. In prišel je maj 2023, ko sem ponovno ugotovila, da narava še ni rekla zadnje besede. Pa vendar sem ta novi izziv dobro speljala, v veliki meri po zaslugi velikega nabora izkušenj, znanja, intuicije in samozavesti.

[[image_4_article_64380]]

Ste pripravljenost razdajati se za druge in jim pomagati že prinesli na svet ali se je to pri vas razvilo kasneje?

Mislim, da sem to prinesla že s sabo na svet, res pa je, da sem imela odlične vzornike; svoje starše na prvem mestu in na drugem mestu svojo babico, ki je večkrat rekla, da ni lepšega in večjega zadovoljstva, kot takrat, ko si nekomu naredil nekaj dobrega. To opažam tudi pri sebi. Ves trud, napor do skrajnih moči, celo, da greš preko svojih meja, in na koncu kak topel hvala, objem, stisk rok, solza sreče v očeh, te dvignejo in peljejo naprej, pa čeprav si k počitku legel le za kako uro ali dve. In te spet dvigne pozivnik, ker veš, da te nekdo potrebuje.

Vaše kvalitete so mirnost, strokovnost, kompetentnost in odgovornost v stresnih situacijah. Je to prirojeno ali pridobljeno?

Neka osnova je zagotovo prirojena, vse ostalo prinesejo izkušnje ter nenehno izobraževanje. Ko so drugi odšli za vikend na kratek počitek v toplice in podobno, sva se midva z možem udeleževala raznih izobraževanj in seminarjev. Meniva namreč, da mora biti proces obnavljanja znanja konstanten, če želiš biti kompetenten in suveren. In rek: »To kar se Janezek nauči, to Janezek zna« je minil, to je preteklost. Tako kot na vseh področjih se tudi v gasilstvu tehnika, oprema in miselnost nenehno spreminjajo, torej se je temu primerno potrebno nenehno izpopolnjevati, da lahko stojimo v koraku s časom.

[[image_6_article_64380]]

Kaj je bilo v lanskem maju, ko ste po neurjih obiskali več kot 500 lokacij v občini, najtežje?

Najtežje od vsega mi je bilo, ko smo morali družinam izreči ukrep o začasni izselitvi. Ko vidiš ta obup, ko se bojijo za svoje premoženje - hiše, za katere so celo življenje garali in ustvarjali. Hudo mi je bilo, ko ti oče omeni, da je celo noč sedel z baterijo v roki za hišo in gledal, če se plaz premika. Hudo je bilo iti na dvorišče hiše pogledat, kakšno je stanje, pri čemer sem vedela, da bo prvo vprašanje, kaj so rekli strokovnjaki. Ti pa sami niso imeli odgovorov o rešitvi, ker tega niso in nismo poznali. In še bi lahko naštevala.

Hudo mi je bilo, ko je gospod jokal, ker so mu umirale čebelice, ker je plaz vsak dan za nekaj centimetrov premaknil čebelnjak.

Vse to se me dotakne, vsakega, ki so se jim zgodile takšne ali drugačne nesreče, poznam osebno, seveda pa je toliko lepše, ko ti sporočijo, da so plaz sanirali, da lahko odpelješ kontejnerje, in se ti zahvalijo za vso pomoč in skrb.

[[image_2_article_64380]]

Kaj se vam bo iz tega obdobja najbolj vtisnilo v spomin?

Predvsem to, da smo ljudje tako majhni in nemočni proti naravi, pa jo včasih jemljemo tako samoumevno. Dokler razdejanja ne vidiš v živo, ne moreš verjeti in si tega predstavljati. Prav poseben pečat pa so mi v zadnjem letu pustili objemi in zahvale, ko te nekdo sredi trgovine ali na kakšnem dvorišču kar objame in se ti zahvali za vso podporo, še posebej takrat, ko potrebuje kakšno ramo za zjokat. To mi gre pod kožo in si mislim, no ja, nekaj si mogla dobro in prav narediti.

Ali lahko zdaj, ko je od vremenskih ujm v Šentilju minilo skoraj eno leto, rečete, da ste vi osebno in vaši kolegi v civilni zaščiti ter gasilci delo dobro opravili?

Sebe ne bi rada posebej izpostavljala, to delajo drugi. Pa vendar, če sem samo kritična, bi zagotovo z izkušnjami, ki jih imam danes, morda kaj malega spremenila, kaj dosti pa zagotovo ne. Glede na to, da nas je kaj takega prvič doletelo, mislim, da smo delo opravili odlično. Predvsem gasilci in gasilke so delo, tu ni kaj dodati, opravili vrhunsko. Če temu dodamo, da smo z delom začeli maja in so se neurja vrstila kar vsakih nekaj dni, da smo imeli vse od plazov, vetroloma do poplav in odkrivanja streh, da skoraj ni bilo počitka in prostih dni.

"Kaj nam to pove? To so ljudje, ki gredo čez svoje meje, zato da pomagajo drugim."

Pa vseeno smo konec koncev dobro odnesli proti nekaterim koncem Slovenije. Ko smo se bali, da naši gasilci ne zmorejo več, so se odzvali pozivu na pomoč koroški, hitro in brez pomislekov. Kar nekaj je za to odstopilo več dni svojega letnega dopusta.

Bi, če bi lahko, kaj storili drugače?

Predvsem bi se bolje pripravili na takšne intervencije, dodali kakšno izobraževanje. Sedaj nas je to naučila praksa. Predvsem pri nabavi opreme smo začeli razmišljati drugače, nismo bili pripravljeni na te intervencije. Čeprav smo gasilci znani po tem, da veliko improviziramo in da v večini primerov najdemo pravo rešitev, bi nam zagotovo boljša pripravljenost prihranila kako neprespano noč. Predvsem primerna tehnika bi nam prihranila kakšen sivi las. Zlasti pri delu na višinah v dežju in vetru nosimo kar veliko odgovornost.

[[image_5_article_64380]]

Kaj je tisto, kar vas na področju dela v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter v gasilstvu žene naprej?

Kaj me žene? Predvsem to, da vidim, da s svojim znanjem pomagam mladim, ki nas bodo, če bo sreča, nadomestili. Prav tako me žene dejstvo, da s svojim znanjem in izkušnjami kaj doprinesem kraju in krajanom. Prav tako sem prepričana, da kot ženska nosim v sebi še en dodatek, poseben občutek empatije do ljudi okoli sebe. Dokler bom imela občutek, da sem koristna, bo to oziroma je dodatna motivacija, da, ko drugi mirno spijo, jaz spim samo na pol, bi se temu reklo.

"Saj na takem položaju ves čas spremljaš vreme in dogodke okoli sebe. 24 ur imaš ob sebi telefon in ko te dvigne intervencija, samo še podrsaš tisti zeleni trak PRIDEM. Tega ti ne prinese nobena šola, to je preprosto način življenja."

Res imam veliko srečo, da oba z možem živiva za gasilstvo in sva drug drugemu neuničljiv steber, podpora, vir informacij, znanja in izkušenj. Eden drugega podpirava in izpopolnjujeva v znanju, in to se ne da naučiti v nobeni šoli, to ni napisano v nobeni knjigi. Še posebej, ko si na tleh, ko misliš, da več ne gre, imaš ob sebi nekoga, ki ga samo pogledaš in ve, da je zdaj trenutek za objem ali toplo besedo. To je za mene neprecenljivo in razlog, da vse to zmorem, saj je breme veliko lažje, če ga ne nosiš sam.