Mineva 50 let, odkar so v Sladkem Vrhu in tamkajšnji tovarni papirja Paloma posneli celovečerni film Vdovstvo Karoline Žašler, ki govori o žalostni usodi ženske v kmečko-industrijskem okolju.

Celovečerec, ki so ga v režiji že pokojnega Matjaža Klopčiča snemali leta 1976, je premiero doživel 16. novembra 1976. Zgodba govori o usodi Žašlerjeve žene Karoline, ki se zaplete v erotično razmerje z neznanim mladeničem, po samomoru moža pa mora sama preživeti v majhnem kraju. Gre za eno najpretresljivejših ženskih vlog v slovenskem filmu.

Najprej pogovor s Partljičem, nato ogled filma

Ker je film v Sladkem Vrhu še vedno zelo živ, v njem pa so zajeti dogodki, ki so se v teh krajih res zgodili v različnih družinah, Turistično društvo Brod Sladki Vrh organizira jutri, v petek, 23. oktobra, ob 17. uri v kulturnem domu v Sladkem Vrhu pogovorni večer s scenaristom filma Tonetom Partljičem, temu pa bo sledil ogled filma. 

Pogovor s Partljičem, ki je v Sladkem Vrhu nekaj časa poučeval slovenščino in angleščino, bo vodila Branka Nikl Klampfer, ki je bila nekoč njegova učenka, zdaj pa je režiserka. "Pogovor bo seveda povezan s filmom. Partljič bo z nami delil svoje poglede in spomine, zastavili mu bomo tudi kako vprašanje. Po približno 45 minutah bo sledil ogled filma, nato pa pa druženje ob pogostitvi. Želeli smo, da bi prišli tudi nekateri bolj znani igralci, vendar žal nekaterih več ni - recimo Milene Zupančič, ki je odigrala glavno vlogo, drugim pa zdravstveno stanje to ne omogoča. V filmu so sicer sodelovali tudi domačini. Upam, da se bodo dogodka udeležili, so namreč že starejši, in z nami delili svoje spomine," nam je povedal Igor Marinič, predsednik Turističnega društva Brod Sladki Vrh, ki dogodek tudi organizira. 
 

"Petdeseta obletnica snemanja filma je pomemben mejnik. Igralci, ki so nastopali v filmu, so danes stari 70, 80 let ali še več. Tudi tisti, ki so bili ob snemanju otroci, so zdaj že odrasli. Zato si želimo, da bi se dogodka udeležilo čim več ljudi."

"Želel sem pokazati, da za vaškim opravljanjem in predsodki lahko tiči tudi človeška tragedija"

Tone Partljič, ki je napisal filmski scenarij, nam je pojasnil, da so v filmu na nek način res predstavljeni resnični dogodki: "Film je navdihnila usoda resnične ženske, ki pa v resničnem življenju ni imela enakega priimka. Imela je tudi dva otroka, ki ju v film nisem vključil, saj to ne bi bil več film takšne vrste. Pri zgodbi sem izhajal iz neke vrste tragedije. Aristotel v Poetiki piše o tragičnosti človeka, ki je pred svojim časom in ga okolica ne razume. Tragično pa je lahko tudi, če človek zaostane za svojim časom. V usodi Karoline Žašler sem prepoznal prav to drugo možnost. Pri približno petdesetih letih je postala vdova. Že mlada se je poročila z moškim, ki sem ga poznal; bil sem zraven, ko je odšel v Muro. Bil je alkoholik in jo je pretepal. Njeno življenje je bilo zaznamovano predvsem z bedo in skrbjo za družino."

Ko je ostala sama, nadaljuje sogovornik so jo začeli obiskovati sezonski delavci, ki so prihajali v kraj. Nekateri so jo nadlegovali, saj so menili, da je kot vdova osamljena in dovzetna za njihovo pozornost. "Nato se je v enega od njih zaljubila. Nekaj časa je živel pri njej, ona pa mu je kuhala in skrbela zanj. Vendar se je je sčasoma naveličal, saj se mu je zdela prestara. Ona je to zvezo doživljala kot zadnjo priložnost. Prvič je zares začutila ljubezen. Ko se je moški od nje oddaljil, jo je to zelo prizadelo. Kmalu zatem je umrla. Ljudje so jo pogosto označevali za lahkoživo žensko. Spomnim se tudi krutih pripomb o tem, da bo njena hči nekoč podobna njej. Takšne besede so me prizadele. Včasih sem jo peljal z avtomobilom, ko se je vračala od daleč, kjer je delala. Spominjam se, da je govorila, kako je tudi sama končno prišla do nečesa, kar si je želela. Toda izgubljenih let in mladostnega žara ni mogoče nadomestiti. Zato se mi je njena usoda zdela tragična. Želel sem prikazati tudi okolje, v katerem je živela, in predsodke, ki so jo obdajali. V tistem času se je kraj hitro spreminjal zaradi industrije in prihoda številnih delavcev. S tem so bili povezani tudi alkohol, pretepi in druge socialne težave."

"Želel sem pokazati, da za vaškim opravljanjem in predsodki lahko tiči tudi človeška tragedija. Zato sem zgodbo najprej zasnoval kot novelo, pozneje pa jo razvil v filmski scenarij. Želel sem Karolino na neki način rehabilitirati in opozoriti, da je treba za videzom človeka včasih poiskati tudi njegovo bolečino in tragično življenjsko zgodbo."