Za 66-letnim Borutom Sotlarjem iz Selnice ob Dravi je težka življenjska zgodba. Z ženo Slavko se je pred 25 leti iz Maribora preselil v selniško občino, kjer sta kupila zemljišče in dozidala hišo. Borut je vrsto let kot obrtnik opravljal vodovodna inštalaterska dela, žena je bila zaposlena v Konstruktorju, v zakonu sta se jima rodila hčerka in sin.
Pri 55 letih je Borut Sotlar hudo zbolel. Pove nam, da je začel postopoma izgubljati orientacijo in se zaletavati v predmete. Najhuje pa je bilo tistega dne, ko se je z dela pripeljal domov in na domačem dvorišču z avtomobilom zapeljal čez škarpo. »Nisem mogel oceniti razdalje. Imel pa sem srečo, da se je avtomobil ustavil na betonskem železu in ni zgrmel na tla. Po tistem so me takoj odpeljali na urgenco in postavili diagnozo: rak na modih, ki se je razširil še na pljuča. Po kakšnem tednu je sledila operacija, ki so jo opravili v mariborski bolnišnici, nakar so me premestili na onkologijo v Ljubljano.«
Zaradi dveh tumorjev je popolnoma izgubil vid
Po mukotrpnem zdravljenju, številnih obsevanjih in kemoterapijah so Borutu v ljubljanski bolnišnici diagnosticirali še eno bolezen – tumorja na možganih, ki sta vplivala na njegov vid. »Prvi tumor na vid še ni imel tolikšnega vpliva, pri drugem pa je bilo drugače. Njegova posledica je bila popolna izguba vida. Z levim očesom ne zaznavam ničesar, z desnim nekoliko svetlobe. V bolnišnico so me odpeljali 11. septembra 2011, nakar sem bil tam do marca prihodnje leto, maja pa se je pojavil še en tumor. Znova sem se vrnil v bolniško posteljo, v kateri sem skupaj preležal osem mesecev. Spomnim se, da sem zdravnikom dejal, da ne vidim, oni pa so na očesih opravili številne preiskave. Vendar vse skupaj ni nič pomagalo.«
Ni se predal, v hiši si je ustvaril majhno mizarsko delavnico
Na vprašanje, kako je sprejel dejstvo, da je oslepel, Sotlar odgovori: »S tem sem se takoj sprijaznil, nisem se kaj veliko pritoževal. Dejal sem si, da ne bom ležal, ampak bom nekaj delal. Doma sem imel nekaj odpadnega lesa in sem za vnuka naredil majhen stolček. Kasneje sem izdelal še več stolčkov, bilo jih je okoli 30, in jih poklonil sosedom.« In tako se je začelo. V spodnjem delu hiše si je uredil manjšo delavnico, v kateri kljub popolni slepoti izdeluje lesene stolčke in ostale predmete, ki jih zadnja leta podarja vrtcem in drugim ustanovam. Pred tem ni imel nič mizarskega znanja, vse se je naučil na novo. »Ker ne vidim, si pri delu z lesom pomagam s šablonami. Sicer pa uporabljam vsa orodja, med drugim tudi krožno žago. Material, pravzaprav ostanke smrekovega lesa, mi sicer pokloni znanec iz Ruš, ki pripravlja les za stavbno pohištvo.«
Vsak vrtec brezplačno dobi 15 stolčkov, tri mizice, lesen tobogan, tri labirinte, ptičjo hišico in lesene škatlice.
Prvi od zavodov, ki jim jim podaril leseno pohištvo, je bil Center za otroke z Downovim sindromom v Koštaboni. Ker je bila njegova donacija lepo sprejeta, je z obiski, zlasti vrtcev, nadaljeval in do danes jih je obdaril že 60. Pohištvo je poklonil tudi bolnikom s cerebralno paralizo in avtistom. »Vsak vrtec brezplačno dobi 15 stolčkov, tri mizice, lesen tobogan, tri labirinte, ptičjo hišico in lesene škatlice. Nazadnje sem obiskal otroke v vrtcu v Pušči. Obiskov v naprej ne najavim, tako da so zaposleni in malčki ob mojem prihodu zelo presenečeni. Običajno se mi otroci zahvalijo s kakšno pesmijo ali recitalom.« Sprva sta pohištvo po Sloveniji razvažala z ženo, v zadnjem času jima je na pomoč priskočilo Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih iz Maribora, ki prevoze opravlja s svojim kombijem. Zadal si je cilj, da obdari 100 zavodov. Pohištvo za en zavod izdeluje približno en mesec, v delavnici pa dnevno preživi okoli deset ur.
In kako je Borutovo bolezen sprejela njegova žena Slavka? “Teh občutkov zdaj niti ne znam več opisati, bilo pa je grozno. Trajalo je vsaj kakšno leto, da smo vse skupaj sploh dojeli. Spomnim se, da takrat niti zdravniki niso imeli veliko upanja. Srečna sem, da je preživel.“
Ukvarja se tudi s športom
Ob tem je Borut Sotlar vodja pikado ekipe v mariborskem medobčinskem društvu slepih in slabovidnih, s katero je osvojil dva naslova državnih prvakov, na mednarodnem turnirju v Bosni in Hercegovini pa je dosegel dve zlati medalji. Hkrati za društvo stezno keglja, rad ima dolge sprehode. Že kmalu zatem, ko je prišel iz bolnišnice, je vsak dan prehodil vsaj 10 kilometrov, dvakrat mesečno se je po ruški strani peš odpravil do Maribora.
Naš sogovornik, ki je že 11 let invalidsko upokojen, se po domačem dvorišču, mizarski delavnici in hiši giba sam, brez tuje pomoči, ko se odpravi v središče Selnice ali kam drugam, pri hoji uporablja belo palico. Kolikor se da, je samostojen, pri izbiri oblačil mu npr. pomaga žena. Povedal nam je še, da so mu v spominu ostale podobe kraja, hiše, ljudi iz časov, ko je še videl. “Če bi me postavili v hišo, kjer sem v zadnjih letih pred boleznijo opravljal inštalaterska dela in mi povedali, v katerem prostoru sem, bi takoj povedal, kam potujejo vodovodne cevi.”
In kaj najbolj pogreša iz časov, ko je še videl? “Rad bi vozil, tudi kolo, saj sem v preteklosti, pred boleznijo, veliko kolesaril. Tandemsko kolo pa je zelo drago, poleg tega nimam nikogar, ki bi se vozil z menoj. Žena ni za takšne stvari, otroci so se že odselili in vedno nimajo časa.”
