Življenje nekoč je bilo popolnoma drugače kot danes. Z nami je svoje spomine iz leta 1955 delila Olga Novak, ki je takrat štela le 11 let. Vsak dan ob 5. in 17. uri je HE Mariborski otok zaprla zapornice in gladina vode je hitro padla, to pa so prebivalci izkoristili za nabiranje železa.
»V času šolskih počitnic sem se ob jutrih vstajala in šla na obalo reke nabirati železo. Ker je bilo mnogo žebljev sem si doma pripravila velik magnet, ga privezala na vrvico in vlekla po drobnem kamenju. Zelo hitro sem imela v svoji “kanlgici” precej železa.«.
»Noge sem imela vse porezane, a moja Drava je vse ozdravila«
Na obrežju Drave pa ni bilo le veliko železa, prav tako je bilo ogromno polomljenega stekla, na katerega so morali biti zelo previdni. Novakova nam je dejala, da je imela noge vedno porezane: »A moja Drava je vse ozdravila. Ni bilo časa obvezovati nog, saj je ura hitro minila in voda je ponovno začela naraščati.«.
Železo na odpad k Tončku, denar mami
Po tem, ko so nabrali železo so tega vsak dan pridno odnašali na odpad h gospodu Tončku, ki je naprej stehtal kar so prinesli. »Če je bil zaslužek 10 ali 15 dinarjev, je bilo to zame ogromno. Takoj sem nesla domov k mami. Ne vem, če sem ji kaj dosti pomagala s tem drobižem, a jaz sem imela polno srce in mislila, kako bo lahko mama kupila na trgu kakšen kilogram zelenjave več, saj je potrebovala precej pri naši veliki družini.«.
Težko življenje več članske družine
Ko je Olga dopolnila 15 let, se je odpravila na šolanje, želela je postati trgovka. Ker je delal le oče, je bilo življenje težko. Zaradi pomanjkanja časa Olga ni mogla več nabirati železa, zato je mami dajala vajeniško mesečno nagrado in tako pomagala družini. »A vseeno, moje otroštvo je bilo lepo in rada se ga spominjam. Vsak dan sem v mislih na Lentu, starejša kot sem, vedno več se spominjam,« nam pove in doda, da se najbolj spominja dni, ki jih je preživela s prijateljico, ki sta radi skakali iz mosta v Dravo: »To je bilo nekaj posebnega.«.

ČP Večer – podstrešje starih fotografij, avtor: Danilo Škofič
Na fotografiji je tudi Olga – deklica v vodi in njen najmlajši brat, ki je takrat imel komaj štiri leta. Ob koncu še pove: »Kadar prebiram te fotografije o mojem Lentu nekoč, se mi zavrtijo spomini in na vsaki fotografiji vidim nekaj kar me še danes veže na ta meni dragi predel mesta –  toti moj Lent.«.