“Po mojem bom tak tudi umrl, me bo nesla zima, pljučnica …”

Mihael je brezdomec že več kot 20 let, vesel je kadar je zima mila.

Mihael je brezdomec in to je njegova izpoved, ki jo objavljamo v celoti:

“Jaz sem brezdomec že 20 let pa še več. Po mojem bom tak tudi umrl, me bo nesla zima, pljučnica … ali pa oni KOPB. Vesel sem, kadar je zima mila, pa da dobim prostor v zavetišču in da mi cankne kdaj kakšen evro v roko ali v kapo. Kakšen revež sem, če zdaj razmišljam. Samo veš, bil sem kar gospod. Sem bil delavec, sem znal popraviti vso veliko mašinerijo, od bagerjev, pa vrtalnikov, pa radijev. Sem delal za veliko gradbeno podjetje. So mi dali večjo plačo, no malo več takratnih tolarjev. Nisem pa bil zavarovan pa nismo nikoli imeli pogodbe. In potem so začeli odpuščati, jaz sem bil v tretji skupini. Ajde, Mihi – idi, po tolkem času.

Delovodja mi je še za špricer dal za na tazadnji dan. Takrat smo vedno šli po šihtu na špricer. Taka je bila navada. Žena ni delala, je vedno skrbela za najine 4 otroke. Ko sem nehal delati, sta dva sinova ravno hotela it študirat, eden za mizarja, pa eden čez eno leto za kuharja. Pa nismo za obe vozovnici pa vse stroške imeli in smo se najprej v garsonjero selili. Starejši je šel za mizarja, pa se je tisto poletje po prvem letniku ponesrečil. Je šel prvič s prijatelji na morje, veš. So šli fantje dol v Savudrijo, pa se je šleper zaletel v njih, sta dva umrla, eden pa je bil dolgo v komi. Štefko je bil kot jaz, res je bil deloven. Jaz sem se potem na špricer navadil. Štefko je bil moje izročilo, ali kako se reče.

Marica me je potem zapustila, si je našla delo čistilke in je šla potem na vas živet. Se nisva nikoli čisto ločila, ni bilo denarja za odvetnike. Sem potem enkrat izvedel, da pri novem gospodu živi. Na kmetiji, veš. Si je vedno želela imeti zemljo. Tamlajši Rok je po nesreči slabo končal šolo, je z menoj posedal po gostilni. Sva pila špricerje, potem pa se je enkrat vrgel pod vlak. Kar tako. Obe tamali punci pa sta tako šli k Marici. Nisem nikogar videl že 22 let. No, od leta 1994. 1996 pa sem moral iz stanovanja. Saj včasih sem še komu kaj popravil, samo so mi raje dali flašo kot pa tolarje. Eto, pa sva jaz pa špricerček na ul’ci. Denar dam za cigarete in vino. Malo mi je potem bolj lahko, pa želodec tako ni več navajen, da je. Ni tako zelo zaje**no, pa dan prej mine. Najboljši so kaki dnevi, tam okrog božiča. Dajo ljudje tudi po 2€. Pa zadnjič mi je ena gospa dala eno celo čokolado, ne kar neko. Ampak ono, s celimi lešniki veš, MILKA! Glej, imam še vedno ovitek. Je bila dobra. Kaj pa sanjam? Marici bi se rad opravičil; pa noče govorit z menoj. Pa hčere bi rad videl, veš. Zdaj sta že veliki, mam baje že vnučke. Ne vem, kje sem zaje**al. Tam v Jugi, tam smo vsi zaupali. Samo veš, taveliki so si dovolj nakradli, mi tamali, pa sedaj od zaupanja ne moremo živet. Kaj si želim? Da me letošnja zima ne odnese. Pol čez poletje bo že.”

Svetovni dan brezdomcev – 10. oktober

Vsako leto svetovni dan brezdomcev obeležujemo 10. oktobra in tudi letos bodo v društvu Humanitarček aktivno obeležili dan najbolj ranljivega dela prebivalstva. Letos bodo v Mariboru ponovno sklenili Živo verigo čez Stari most.