Legendarni Alfi Nipič, ki je na glasbeni sceni že polnih 65 let, konec junija pa je v Jarenini, kjer živi že skoraj 50 let, dobil svoj muzej, prav danes praznuje 80. rojstni dan. Je velik ambasador slovenske glasbe, skoraj dvajset let je po celem svetu nastopal z Ansamblom bratov Avsenik, nato pa glasbeno pot nadaljeval s svojo zasedbo. Kljub častitljivim letom še vedno z največjim veseljem stopi na oder ali se odzove na povabila medijev iz Slovenije in tujine. Mi smo ga ob 80-letnici obiskali v njegovi Jarenini, v muzeju Ostal bom muzikant.

Ste si kdaj v življenju predstavljali, da boste vse to dosegli?

Že večkrat sem povedal, da nikoli nisem razmišljal o tem, kako dolgo bom na sceni. Izučil sem se za tekstilnega tehnika, žal je kasneje ves mariborski tekstilni bazen propadel, tako da sem kmalu nehal razmišljat o kakšnem tekstilnem udejstvovanju. Nikoli pa si nisem mislil, da se bom z glasbo tako dolgo ukvarjal. Vse se je zgodilo spontano, prehajal sem iz enega termina na drugega, tisto pri Avsenikih, kjer sem bil skoraj 20 let, pa se je malo zavleklo. Po letu 1990 pa sem še veliko odhajal v Begunje, kjer sem pomagal Sašu Avseniku pri njegovih začetkih, z njim sem bil tudi izven meja na turnejah, tako da potem nisem več razmišljal o tem, da bi se ukvarjal s čim drugim. Že dolgo vem, da ne bom tekstilec, da bom glasbenik, dokler bom lahko.

Ste že kot otrok veliko prepevali?

Prepevati sem začel že v osnovni šoli, največ pa v tekstilni tehnični na raznih proslavah. Takrat so nas na odru spremljali z enim inštrumentom, s kakšnim klavirjem ali kitaro, zdaj je to precej drugače. Če samo pogledamo evrovizijski festival, na katerem vsi prepevajo na glasbeno matrico oziroma podlago. Žal orkestra ob pevcu na Evroviziji že več kot deset let ni na odru. In če se to dogaja na tako velikem odru, potem pa je povsem normalno, da tudi ostali pevci začnejo razmišljati drugače. 

[[image_1_article_69938]]

Omenjali ste Evrovizijo. Ali obžalujte, da niste nikoli nastopili na tem festivalu?

Ne. Več kot Evrovizija mi je pomenilo nastopanje z Avseniki. Z njimi sem prepeval po celotnem nemško govorečem področju; v Avstriji, Nemčiji, Švici, v večjem delu Francije, tudi v Belgiji, Italiji in na Nizozemskem. Če sem iskren, se nikoli nisem potegoval za nastop na Evroviziji. Enkrat je bila sicer možnost, da bi bil v izboru, vendar sem tisto odpovedal zaradi terminov, ki sem jih imel z Ansamblom bratov Avsenik.

Bi dejali, da je bilo obdobje, ko ste nastopali z Avseniki, eno lepših v vaši glasbeni karieri?

Žal te ekipe več ni, vsi člani ansambla so umrli. Tudi Ema Prodnik, prva pevka, s katero sem prepeval prvih deset let. Ob meni sta ostali samo še Jožica Svete, ki je pela tako dolgo kot jaz, in Joži Kališnik, ki je bila v ansamblu zadnjih sedem let. To je bilo eno močno, obremenjeno in naporno obdobje. To sem prikazal tudi s svoji biografiji, v kateri je 350 fotografij. Izdali smo 42 velikih plošč (LP-jev), na vsaki je bilo po 20 skladb. Skoraj vse so razstavljene v muzeju, in to tako v nemški kot v slovenski izvedbi. 

Kdaj je postalo jasno, da se ansambel ne bo obdržal?

Več kot pol leta prej smo že vedeli, da bo zadnji koncert v Kölnu, na katerega je, tako pravijo, prišlo 12 tisoč ljudi. Jasno je bilo, da se približuje konec ansambla. Najprej sta ga zaradi nesporazuma zapustila Lev Ponikvar in Mik Soss, nakar smo tudi ostali sklenili, da prenehamo s turnejami. To se je zgodilo ravno konec leta 1990. 

Je bilo slovo težko?

Bilo je težko. Če z nekom nastopaš desetletja na odru, z njim potuješ, si z njim po raznih hotelih in srečanjih, se potem ni enostavno posloviti. Bilo je precej v srce segajoče in še zdaj se spomnim, da smo bili tisti dan precej tiho, bolj sami zase. Po eni strani nas je to, da smo končali, zelo prizadelo.

Potem pa ste znova iz narodnozabavne prešli v zabavno glasbo.

Prvih 13 let sem prepeval samo zabavno glasbo. Začel sem pred 65 leti, ko sem pel z Big band orkestrom RTV Ljubljana na prireditvi Sončna ura v Ljubljani, in zmagal. Na naslednji Sončni uri v Mariboru sem prepeval v duetu s prijateljem Damjanom Kataliničem, izvrstnim pevcem, ki je bil kasneje član skupine Generacija. To, da sem lahko prepeval z velikim orkestrom tedanje RTV Ljubljana, je bilo takrat veliko priznanje. Pridobil sem celo posnetek tega nastopa, na katerem je napoved, da sedaj na oder prihaja Alfonz Nipič, tekstilni tehnik, ki bo prvič zapel z velikim plesnim orkestrom. 

Prehod v narodnozabavno glasbo pa se je zgodil po 14 letih, ko je prišel k meni v Kazinsko dvorano Maribor Slavko Avsenik in me vprašal, ali bi nadomestil njihovega pevca Franca Korena, ki odhaja v pokoj. Po kratkem premisleku sem se odločil, da bom to naredil. Če bi pa vedel, kakšen napor je to, koliko bo potovanj, koncertov, zdoma sem bil vsak mesec po 22 dni, se verjetno ne bi odločil za tako napornih 20 let. O tem zdaj velikokrat razmišljam. Praktično sem z ansamblom Avsenik pustil 20 let na evropskih avtocestah in v hotelih. 

Kako je to sprejemala družina?

Težko. Ni bilo enostavno. Domov sem prišel za dva, tri dni in potem znova odšel za več kot dvajset dni, saj smo imeli še raznorazna televizijska snemanja. Ni bilo enostavno, bilo je zelo naporno. Verjetno v Evropi ni ansambla, ki bi imel, tako kot mi, 21 koncertov na mesec. Tako napornih turnej, kot smo jih imeli mi, trenutno ni. 

Katera zvrst vam je bliže; zabavna ali narodnozabavna?

To je tako, kot če imaš tri sinove, in te vprašajo, kateri ti je najljubši. V vsaki zvrsti  je potrebno delati z dušo in telesom. Dve leti sem tudi prepeval v Zagrebu s pop skupino Clan, ki je bila sestavljena po vzoru Blood, Sweat & Tears oziroma Chicaga. Sestav je bil popolnoma drugačen; prepeval sem s štirimi pihalci in štirimi spremljevalnimi inštrumenti.  Z njimi sem bil na treh ali štirih pop festivalih po Evropi, takoj zatem pa sem odšel na turnejo z Avseniki. 

[[image_2_article_69938]]

Še eno nehvaležno vprašanje. Ali obstaja kakšna skladba, ki vam je še posebej ljuba?

Če se ukvarjaš z več vrstami glasbe, ti vsaka skladba tisti trenutek daje eno toplino in je v srce segajoča. Če pa delaš nekaj z odporom, potem pa je tisto gotovo daleč od kvalitete. Z Avseniki sem posnel okoli 370 skladb tako v slovenskem kot nemškem jeziku, potem pa še okoli 300 svojih skladb. Tudi te so na raznih nosilcih zvoka, celo na dveh vinilnih ploščah. Ogledate si jih lahko v mojem muzeju v Jarenini. Pred dnevi sem bil v avstrijskem Gradcu na ORF-u, kjer so me presenetili s posnetki, tudi takimi v slovenščini, na katere sem že malce pozabil. 

Kakšno mesto ima pri vas skladba Silvestrski poljub?

Gotovo je med tistimi najbolj uspešnimi, nekje pri vrhu. To sem najbolj opazil, ko sem bil osemkrat v Ameriki in Kanadi in dvakrat v Avstraliji, kjer so me zmeraj spraševali, ali bom zapel tudi to skladbo. Pa tam nikoli nisem bil v decembru. Malo mi je šlo na smeh, zapel pa sem jo vseeno. 

Katere pa so narodnozabavne skladbe, ki so pri vrhu?

Od mojih skladb je to gotovo Ostal bom muzikant in Mladi kot smo nocoj ter prvi valček, ki sem ga posnel z Avseniki, Slovenija, odkod lepote tvoje. Prva polka pa je bila Lepo je biti muzikant. Zadnji dve skladbi se mi zdi, da igrajo vsi ansambli, pa ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi. 

Ostal bom muzikant je tudi naslov zbirke v muzeju. Ime ni bilo izbrano naključno?

Gotovo ne. To vem že zadnjih 20 let. Spomnim se, da mi je v Kölnu Košir dejal: "Alfi, ti pa ostani muzikant." Od tukaj tudi ideja za prvo polko. 

[[image_3_article_69938]]

Tudi muzej Slavka Avsenika je nastal, podobno kot vaš, še v času njegovega življenja. Kakšni so občutki, ko vstopite v ta prostor, v Štajersko hišo glasbe, in vidite vse, kar ste dosegli, zbrano na enem mestu?

Ravno v teh dneh sem pregledoval sobo v svojem domu, kjer imam zbrane stvari, in se mi zdi, da je tam še vedno polovica mojih stvari. Prav izbirati sem moral stvari za muzej, v katerega še vedno kaj prinesem in dopolnim zbirko. Oktobra sem povabljen v Gradec, kjer bom dobil eno od visokih avstrijskih priznanj (zlati Award) za življenjsko delo. To je še ena velika nagrada, ki pa je nisem pričakoval. 

V zadnjih letih ste imeli več resnih zdravstvenih težav. Zdi se, da se zdaj dobro počutite in da je to težko obdobje za vami?

V času corone sem dobil močno pljučnico, v bolnici sem bil dva meseca. To mi je kasneje pustilo raznorazne težave. Zdaj vidim, da sem se vrnil, da se zelo dobro počutim, tudi nastopam več. Priznam, da takrat, ko sem bil tako bolan, nisem razmišljal o tem, da bom še kdaj nastopal. Bil sem tudi trikrat operiran na hrbtenici, kar pa je posledica od prej. Samo z Avseniki sem naredil, to piše na priznanju, ki mi ga je dal naš takratni menedžer, več kot dva in pol milijona kilometrov po Evropi. Slovenija sploh ni šteta zraven. To je seveda pustilo svoje posledice, tako kot pri vsakem drugem šoferju, ki je desetletja opravljal svoje delo. Glasbeniki smo bili takrat tudi šoferji svojih avtomobilov. Vsak večer smo nastopali v drugem kraju po Evropi. Na primer prvi dan v Salzburgu, drugi dan pa v Bremnu. 

Na kak način pa ste se soočali s slavo in medijsko izpostavljenostjo?

Do medijev potem dobiš občutek, da se odzivaš na njihova povabila. Vsak dan imam nekaj. Pred tem pogovorom sem bil recimo na intervjuju v Mariboru za ORF. Vse to lahko pomaga temu muzeju v občini Pesnica.

Občina ima, lahko rečem, zelo pozitiven odnos do tega. Vedo, da je takšen muzej dobrodošel, da se lahko kraj pokaže navzven tudi v glasbenem smislu. Muzej so zelo lepo uredili, zdaj bomo še nekoliko popestrili sprejemno avlo v pritličju in že tam nakazali, kaj je mogoče videti v prvem nadstropju. Sprašujejo me tudi, ali je mogoče kupiti kakšno ploščo, razglednico ali plakat. To ljudje pogrešajo, ker dandanes ne moreš več nikjer kupiti vinilne plošče ali CD-ja. 

Marsikdo, ko vas gleda na odru, se sprašuje, od kod ta energija, na kak način polnite svoje baterije, kaj vas drži v tej formi? 

To je avtomatika. Sam pravim, da sem vedno, preden grem na oder, kot dirkalni konj, ko pa stopim gor, pa je potrebno dati vse od sebe. In to optično in glasovno, saj me ljudje gledajo in poslušajo. Če prideš na oder kot ena mevžika in nekaj narediš s strahom, je strah tudi njih, ki te gledajo. Mene je včasih strah, ko gledam kakšnega nastopajočega s težavami, in si mislim, ali bo ali ne bo zvozil. 

Sebe je potrebno dati 100-odstotno publiki. Če je to umirjena skladba, z umirjenim obnašanjem v stilu skladbe, ki jo prepevaš, ali pa v gibanju na odru. S svojim telesom je potrebno pokazati, da tudi sam uživaš, ko to prepevaš. To vidimo tudi pri svetovno znanih vokalistih, po katerih smo se vedno zgledovali. 

Videti je, da vsa besedila znate na pamet. Jih tudi kdaj ponovite pred nastopom?

Še vedno znam na pamet veliko besedil, se pa zgodi, da kdaj kakšno prej ponovim, če skladbe že dolgo nisem prepeval. Približno 70 tekstov znam na pamet, in to slovenskih in nemških. To ti ostane. Z Avseniki smo polovico programa vedno zamenjali po šestih mesecih, da so ljudje slišali tudi nove skladbe. S tem smo predstavljali nove plošče, za katere so ljudje takrat stali v vrsti in jih kupovali. Sprva so bile to vinilne plošče, zadnjih pet let pa tudi zgoščenke. 

[[image_4_article_69938]]

Ob 80. rojstnem dnevu je verjetno vaša glavna želja povezana z zdravjem. Kaj pa si poleg tega še želite?

Želim si, da bi bil še dolgo, kolikor se bo dalo, v stiku z glasbo. Glede na vse klice, ki jih dobivam, vidim, da bo do novega leta še zelo pestro, pa tudi kasneje. Odzival se bom, dokler se bom lahko, in dokler se bom zavedal, da lahko kvalitetno in v istem žanru in zagnanosti dajem to, kar sem do zdaj dajal na odru. Nastop mora biti vedno popoln, in sicer v smislu gibanja in primerne obleke kot tudi glasovno. 

Koga najbolj cenite na svetovni glasbeni sceni?

Zadnje čase z zanimanjem spremljam, ker je to moja generacija, Toma Jonesa. On je popoln. Pride na primer kot gost v neko žirijo, tam brez težav odpoje eno ali dve pesmi. Še vedno je glasovno sposoben, še vedno mu služi glas, škoda bi bilo, če ne bi to naredil. 

Žal mi je bilo, ko sem gledal Ditko Haberl in Neco Falk, ki sta poslušali, kako so drugi, mladi pevci prepevali njune pesmi. Vem, da bi onidve to odpeli z levo roko. Res mi je bilo žal, da ju nisem slišal. 

Kaj pa počnete, ko ste doma, ko nimate nastopov?

Imam kar nekaj opravil. Tako sem pretekli vikend, ko nisem imel nastopov, poslal televizijskim hišam posnetke svojih koncertov. Posnetih jih imam kar devet v živo, gre pa za koncerte, ki sem jih pripravil pred desetimi leti. Sicer pa se večkrat odpeljem pod Pohorje, kjer si privoščim kavo, in tam ne gledam ves čas na uro. V teh deževnih dneh moram še nekaj postoriti na podstrešju. Pri hiši je namreč vedno kakšno opravilo. 

Ob koncu bi se želel zahvaliti vsem, ki me spremljajo, nekateri med njimi že 65 let.