Praznovanje velike noči, ki je (poleg božiča) največji krščanski praznik, poteka na vasi nekoliko drugače kot v centru mesta. O običajih, navadah in nasploh o pripravah smo se pogovarjali s 74-letno Ireno Novak iz Pesnice pri Mariboru, ki vsako leto znova obudi spomin na njene predhodnike, hkrati pa svoje znanje deli z novo generacijo. Sama meni, da velika noč ni samo praznik polnih košar, temveč tudi praznik dobrih ljudi.

Velika noč se začne s cvetno nedeljo

Osrednji dogodek praznovanja velike noči je sicer "žeg'n" oziroma blagoslov na veliko soboto, da pa na ta dan vse steče kot po maslu, se ljudje na veliki trenutek pripravljajo že slab teden prej. Irena veliki teden vsako leto tradicionalno začne na cvetno nedeljo, ko se odpravi na blagoslov zelenja v cerkev sv. Kunigunde v Spodnji Kungoti. Spomni se, da so bili “žegni” včasih pri vseh manjših kapelicah in križih, tega pa je dandanes zelo malo, "že zaradi tega, ker pri nas nekako primanjkuje duhovnikov." Doda tudi, da se bodo ljudje slej ko prej mogli nekako sprijazniti z dejstvom, da bi bilo dobro te stare običaje na vasi ohraniti. "Vsaka novost sicer prinaša v življenje neko spremembo, a se hkrati zaradi tega pozablja staro."

[[image_2_article_64721]]

"Ne smemo se sramovati svojih korenin, stari običaji naj nam bodo v ponos."

"Sama se spomnim, da smo pred praznikom še vse do srede delali na polju ali na vrtu, na veliki četrtek pa to ni bilo več dovoljeno. Izredno strogo pa je bilo na veliki petek. Takrat se ni nič delalo, držali smo se posta in je ravno zaradi tega naša mama naredila smetanovo krompirjevo juho. Meso smo lahko začeli jesti na veliko soboto po 12. uri. Na sobotni “žeg’n” smo, od kar se spomnim, hodili k “našemu” križu, kar se še vedno trudimo držati. Križ naj bi imel 200-letno tradicijo. Pride pa tudi vsako leto ogromno ljudi, običajno se jih nabere nekje 100. Po blagoslovu se pri Ribičevem križu nazdravi z domačo kapljico, ženske pa seveda pripravijo tudi kaj za pod zob. Gre za eno res prijetno druženje."

Kaj sodi v velikonočno košaro?

V košari zagotovo ne sme manjkati meso, rdeči pirhi, hren in potica. Seveda pa ljudje poleg naštetih simbolnih jedi dodajo tudi druge dobrote. Irena, na primer, v svojo košaro doda še beli kruh, ki je za njo nepogrešljiv del tega praznika in pa kakšno sladkarijo, ki jo lahko podari otrokom po blagoslovu.

[[image_3_article_64721]]

"V naših krajih je posebnost ta, da vinarji v košaro dodajo tudi steklenico vina. Po blagoslovu ga odnesejo domov in ga prelijejo v večje sodove. S tem blagoslovijo celotno vino," je pojasnila.

Dodala je tudi, da se zelo dobro spomni, kako so v otroških letih še vse jedi pripravljali doma. "Imeli smo veliko krušno peč, v kateri smo po navadi pekli 5 hlebov črnega kruha, potem pa se je seveda pripravil še mlečni kruh in potica. Žal pa so takšne peči, z modernizacijo kuhinj, začele počasi izginjati."

[[image_1_article_64721]]

Velika noč brez belega perila

Čeprav Irena drugače ni vraževerna, se kljub temu drži navad, ki se jih je naučila od svojih prednikov. Med te navade spada med drugim to, da se čez velikonočne praznike ne sme prati (in sušiti) belega perila. Pravi, da se tega že celo življenje strogo drži.

Poleg tega se zavzema za to, da se ogenj v peči v soboto zaneti s kresilno gobo. Včasih so sicer prižigali krušne peči v katerih so kasneje pekli kruh, žal pa je sama več nima in se zato posveti svoji lončeni peči. Pošali se še, da "je potrebno prinesti gobe, ki rastejo na drevesih, ne tiste vložene."

Seveda pa je potrebno omeniti tudi izmenjevanje pirhov pred sobotnim blagoslovom in iskanje daril, ki jih je za otroke skril zajček. Slednjega sama ne prakticira več, ker so otroci žal že odrasli.