Enota za otroško in mladostniško psihiatrijo v Mariboru – Klinika za pediatrijo, se že vrsto let srečuje s prostorsko stisko. Govorili smo z vodjo Enote za otroško in mladostniško pedopsihiatrijo doc. dr. Hojko Gregorič Kumperščak, dr. med., ki nam je dejala, da gre za posebno bolnišnično enoto v Sloveniji in da je prostorska stiska zares velika: »Edini smo, ki imamo bolnišnično zdravljenje od nič do 18 let. Imamo vse starosti skupaj, na enem mestu. Žal imamo le deset postelj, ki so razporejene v treh sobah.«

Želijo si, da bi se zadeve premaknile naprej

Pacientom je na voljo le en skupni prostor, ki ga uporabljajo kot jedilni prostor, hkrati pa imajo na istem mestu vse skupinske terapije, delavnice pa tudi šolski program. Želijo si, da bi se zadeve končno premaknile naprej. Največja želja pa je, da bi povečali kapacitete na 14 postelj ali pa, da bi obstoječih 10, namestili v več sob, saj bi bilo zdravljenje veliko enostavnejše. Sedaj so namreč v isti sobi nameščeni bolniki z različnimi motnjami.

Čakalne dobe predolge

Enota je nenehno 100 odstotno zasedena, žal je dolga tudi čakalna lista. »V Sloveniji je problem, da so čakalne dobe tako za ambulante preglede kot za hospitalizacijo, če ni urgentno, se žal čaka.« V povprečju pacient na oddelku prebije vsaj tri tedne, nekateri so hospitalizirani tudi več mesecev: »Motne hranjenja so recimo take, ki zahtevajo dolgotrajno zdravljenje, poleg tega pa tudi psihotične motnje. Bolniki so v tem primeru nameščeni več kot tri mesece.«

Osebnostne motnje naglo v porastu

Najpogostejši vzroki, zaradi katerih so pacienti nameščeni na omenjeni oddelek, so depresivne epizode, začetki psihotičnih epizod tudi hiperkinetičnih motenj – bolj poznanih kot motnje pozornosti in koncentracije, med znaki je lahko tudi hiperaktivnost, motnje hranjenja, samomorilno in samopoškodovalno vedenje. »V zadnjih petih letih imamo vedno več pacientov z nastajajočo osebnostno motnjo, pred leti tega nismo videli v takšnih dimenzijah. Sedaj imamo skoraj tri četrtine bolnikov, ki so pri nas hospitalizirani zaradi nastajajoče osebnostne motnje, sledijo čustvene in vedenjske motnje.« Število hipertinetičnih in psihotičnih motenj se ne povečuje.

Dnevni prostor, kjer se odvija večina aktivnosti.

Kot še doda Gregorič Kumperščakova so se, kot kažejo statistike, v zadnjih 20ih let povečale duševne motnje pri otrocih in mladostnikih za kar 64 odstotkov. Napotitve k otroškim in mladostniškim psihiatrom pa za kar 71 odstotkov. In kaj je vzrok za porast motenj? »Verjetno so krive spremembe, ki smo jim priča v družbi, šolskem sistemu in v družini, gotovo se ni spremenil genetski zapis bolezni. Definitivno se nekaj dogaja.«

Nič več tabu tema

»Ljudje iščejo pomoč prej, tako starši, kot mladostniki. Ni več tako velik tabu priti k psihiatru, kot pred desetimi leti. Nekateri poiščejo pomoč hitro, kdaj se nam zdi, da celo prehitro, opaža se trend k psihiatrizaciji težav, ne le duševnih motenj temveč tudi vse stiske in težave, s katerimi se mladostniki morajo soočati tokom odraščanja,« pojasni.  Na drugi strani je še vedno veliko staršev, ki si zatiskajo oči in si ne priznajo, da ne gre za neko prehodno težavo ampak duševno motnjo. V takšnem primeru je zdravljenje daljše in manj uspešno.

Le malo prostega časa

Po zajtrku vsak dan sledi vizita, ob ponedeljkih jih čaka psihoterapevtska skupina, ob 13.00 uri se začenja bolnišnična šola, v katero so vključeni pacienti glede na njihove sposobnosti. Sledijo obiski, po večerji večerna delavnica. »Imajo različne aktivnosti, terapije s psmi, psiho dramo, učenje socialnih spretnosti, sprostitvene karaoke in podobne aktivnosti. Imajo izredno strukturiran urnik, malo prostega časa, kar je za mladostnike zelo pomembno.«

Obravnava skupaj z družino

»Zelo podpiramo vikend izhode, če se le da, gredo pacienti čez vikend domov. Morajo spremeniti tudi življenje doma in vikend je odlična priložnost, da se spremembe začnejo dogajati zunaj bolnišničnega, varnega okolja.« Pri otrocih do 12-ih let obravnava otrok vedno poteka skupaj z družino, starše vključijo v družinsko obravnavo in terapije, sodelujejo tudi s CSD Maribor, kadar so razmere v družini slabše. Starši so vključeni tudi PRI mladostnikih, nudijo jim podporo, razgovore in vse potrebne informacije.

Tretjina pacientov z motnjo hranjenja se dolgoročno uspešno pozdravi

Na vprašanje, koliko motenj hranjenja se dolgoročno pozdravi, nam je vodja Enote za otroško in mladostniško pedopsihiatrijo odgovorila: »Tretjina pacientov se pozdravi, pri tretjini se motnje pozdravijo začasno, žal pri tretjini bolnikov ne dosežemo pravega izboljšanja, motnja kronično poteka naprej. Sem pridejo recimo pacienti najhujših oblik motnje hranjena, saj se blažje oblike zdravijo ambulantno. Po 18 letu se pacienti s težavami motnje hranjena, če potrebujejo bolnišnično zdravljenje, preusmerijo v Ljubljano, druge motnje na odraslo psihiatrijo.«

Kdaj poiskati pomoč?

»Pogosto se starši najdejo v dilemi. Najstniki se razvojno spreminjajo. Kako ločiti najstniško spreminjanje od bolezenskega? Vedno je potrebno pogledati, če je prišlo do bistvene spremembe od prejšnjega počutja in je sedaj toliko spremenjena, da mladostnik niti ne funkcionira več, nehal je hoditi v šolo, se družiti, je opustil konjičke. Takrat je potrebno pomisliti, da to ni muha, ki bo minila, ampak je potrebno poiskati pomoč,« opozarja ob koncu Gregorič Kumperščakova.