Gre za praznik, ki ga od leta 1933 obeležujejo v več kot 100 državah po svetu. V našem mediju ga bomo počastili z intervjujem z ravnateljico Srednje šole za oblikovanje Maribor, Nadjo Jager Popovič.

Če se na začetku lotiva vprašanja o svetovnem dnevu učiteljev. Kaj je glavni namen tega praznika?

Svetovni dan učiteljev je seveda namenjen vsem učiteljem. Dejansko gre za to, da se predstavi poklic učitelja in, da se predstavi vse delavce, ki delajo v vzgoji in izobraževanju. Gre namreč za zelo častitljiv poklic, ki je izgubil na svoji vrednosti. Prav je, da se ga obeleži na poseben način in, da se tudi javnost zaveda, kaj pomeni biti učitelj, delati z otroki in z odraslimi ter kaj pomeni predajati strokovno znanje mladim generacijam. Generacijam, ki bodo nekoč na trgu dela in bodo opravljale poklice, ki se jih naučijo med šolanjem.

Kako bi definirali dobrega učitelja? Kakšne kompetence bi naj imel?

Dober učitelj je vsekakor tisti, ki službo ne jemlje kot službo. Predvsem pa je tisti, ki ima rad otroke, jim rad predaja znanje in tisti, ki je strokoven. Hkrati pa mora biti tudi življenjski ter motiviran za delo, ne ozirajoč se na vse pravilnike ter na vse ovire, ki pridejo med poučevanjem. Ne glede na vse te izzive, ki jih mladi na poti odraščanja morda prinesejo v šolo in z njimi postavijo učitelja pred izziv ali odločitve, da vidi kaj to pomeni za mladega. Da ga zna usmeriti na pravo pot in mu dati življenjsko popotnico, da se bo učenec ali dijak lažje znašel kasneje v življenju. Ni nujno, da je pomembno zgolj to znanje, ki ga mora predati kot učitelj. Pomembno je tudi vso znanje, ki ga bo lahko gradil na temeljih, ki jih je prejel tekom svojega izobraževanja.  

Veliko je govora o tem, da današnji učitelji nimajo dovolj pooblastil. Prav tako niso dovolj spoštovani s strani staršev, kot tudi s strani učencev, kako vi vidite to situacijo?

Pooblastila sicer učitelji še vedno imajo. Tukaj se iz mojega vidika ni veliko spremenilo. Se je pa spremenil odnos tako otrok, kot tudi staršev in generalne okolice. Konec koncev je tudi odnos s strani ministrstva drugačen. Ravno ta odnos, vsi pravilniki in zakonodaje, ki se vpeljujejo ter svoboščine, ki jih imajo vsi ti posamezniki, ki so del šole, ovirajo, da bi ta pooblastila, ki jih učitelj ima, lahko izpeljali v nekem normalnem vzdušju. Učitelji še vedno imajo pooblastila, vendar se jih bojijo uveljavljati, saj vedno sledijo sankcije. Le redko so sankcije v prid učiteljem, ponavadi so v prid učencem ali njihovim staršem. Na ta način se dela velika škoda, saj je učitelj tisti strokovni delavec, ki je kompetenten za to, da presodi kako je potrebno pristopati k določeni situaciji in, kako je potrebno učiti. Sama menim, da bi se moralo graditi na teh pooblastilih, ki jih je potrebno vrniti k učiteljem v tej smeri, da jih ni strah reči karkoli.

To je torej eden izmed izzivov, s katerimi se soočajo učitelji. S kakšnimi izzivi se dandanes še soočajo oziroma, kaj trenutno vidite kot največje izzive v šolstvu?

Med učitelji srednjih šol trenutno vlada veliko nezadovoljstvo. Plače so seveda en del nezadovoljstva, vendar sama menim, da za pravega učitelja plača niti ni tisti faktor, ki je povzročitelj nejevolje. Povzročitelji nejevolje so večinoma vsi pravilniki in vsi zakoni, vsa birokracija. Učitelj, v smislu pedagoškega dela, namreč ni več učitelj, ampak postaja birokrat oziroma je to že postal. Množica papirjev, množica dokumentov in pravilnikov ter posledično kaznovanje učitelja botrujejo velikemu nezadovoljstvu. Hkrati pa se vedno težje predajajo pedagoškemu poklicu, saj so vsi ti zunanji dejavniki tako močni, da se enostavno več ne gleda, kaj je otrok oziroma učenec. Z njim je treba živeti, z njim je treba delati in njemu je potrebno posvečati 40 ur delovnega časa, ne vsem tem papirjem, ki danes morajo biti, da zadostijo vsej zakonodaji. Čeprav je lahko nekdo velik strokovnjak ali dober pedagog, ga nek proceduralni postopek lahko označi kot nesposobnega in še kaj drugega.

Torej ima tudi tehnologija vedno večji vpliv na delo učiteljev?

Seveda ima tehnologija vedno večji vpliv, vendar pa tehnologija ni vedno slaba. Če jo znamo pravilno uporabljati, je lahko izreden ter učinkovit pripomoček pri delu. S temi novimi pristopi, kot je na primer umetna inteligenca, se lahko marsikaj zapiše, med drugim tudi učni načrt. S tem se tako prihrani čas, ki je potreben za vso birokracijo. Kljub temu pa ministrstvo in država še vedno preveč zahtevata teh in enostavno zmanjka časa za tisto pravo pedagoško delo. Ne ostane več toliko časa za otroke, kar je seveda škoda.

Kako pomembna je stalna strokovna rast učiteljev?

Učitelj je človek, ki se mora venomer izobraževati. Je tisti, ki se mora usposabljati, že zaradi prej omenjene tehnologije in, zaradi strokovnosti, pa tudi zaradi tendenc družbe ter samega razvoja družbe. Naše delo v pedagoškem poklicu se nikoli ne konča - v smislu učenja in izobraževanja ter dodatnega usposabljanja. Hkrati pa z novodobno družbo prihajajo tudi nove diagnoze ter nova stanja posameznikov, tako da ne gre zgolj za strokovno izpopolnjevanje. Potrebno je tudi strokovno izpopolnjevanje na področjih psihologije, pedagogike, metodologije in vseh načinov, ki jih prinaša uporaba tehnologije v samo družbo.    

Na kak način lahko učitelj spodbudi kritično mišljenje in ustvarjalnost pri učencih?

Učitelj lahko spodbudi kritično mišljenje samo takrat, ko tudi sam zna kritično razmišljati. Če učitelj ne zna kritično presoditi kaj je prav in kaj narobe, kaj je tisto, kar je ustvarjeno z namenom vzbujanja strahu, z namenom zavajanja ljudi in manipulacije, potem bo težko presodil, kaj je kritično mišljenje. Se pravi, če je učitelj sam podvržen vsem govoricam ali je celo sam povzročitelj takšnih govoric in nejevolje, bo težko pomagal otrokom. Kritično razmišljanje je nujno potrebno, da se loči rastlina od plevela, da se loči prav od narobe in, da se upoštevajo vsa ta različna mnenja, ki se jih mora spoštovati. Le na ta način se lahko najde skupen konsenz v razvoju same šole in v razvoju izobraževanja kot celote.

Kako pa bi definirali dobrega učenca? Verjetno niso dovolj lepe ocene in poslušnost ali?

Biti dober učenec je lahko stvar debate, ki je zelo subjektivna. Ljudje namreč različno gledamo na to, kdo je dober učenec. Mnogi učitelji gledajo na učenca kot dobrega takrat, kadar ima ocene 5, ko je priden in poslušen, ko sedi v razredu in pridno dela naloge ter upošteva vse, kar mu učitelj naroči. Moje mnenje je, da je to seveda dober učenec, vendar je tudi bolj delaven učenec - v smislu pridobivanja lepih ocen. Te ocene pridobiva z nekim ciljem. Lahko je ta cilj mama, lahko je ta cilj oče ali celo željena fakulteta. Meni osebno pa je dober učenec tisti, ki se, ne glede na ocene, udeležuje raznih dogodkov. K pouku prihaja z vprašanji, zna pomagati drugim in mu ni nič težko, kljub kakšni negativni oceni. Negativne ocene namreč ne pomenijo dejstva, da je otrok slab ali, da ga je potrebno kaznovati. Pravzaprav se kasneje mnogokrat izkaže, da so ravno takšni dijaki mnogo bolj uspešni, saj se bolje znajdejo in so bolj vsestranski. Ni pa to seveda pravilo.    

Kakšno je vaše glavno sporočilo mladim? Kaj jim velikokrat poveste, svetujete, pomagate?

Mladi so individualna in unikatna bitja, ki se skozi generacije v osnovi niso spremenila. Še vedno so tukaj hormoni, ki jih pogosto razganjajo, zaljubljenost in mladost. Še vedno imamo celo paleto nekih zadev, ki jim seveda sledimo, že zaradi samega razvoja človeka. To je tisto, kar je zame najbolj pomembno. Naj mladi ohranjajo individualnost, naj ostanejo takšni kot so in naj se ne pustijo tistim učiteljem, ki mislijo, da je biti poslušen edina vrednota. Seveda je to pomembna vrednota, vendar ne vedno. Brez sramu kaj vprašati in se znajti je tisto, kar bi mogel mlad človek doseči v času svojega izobraževanja. S tem postane samozavesten, uspešen in sledi svojemu življenjskemu cilju. Z voljo in motivacijo je namreč uspeh zagotovljen.

[[image_1_article_70540]]

Kakšne vrednote pa potrebujejo mladi, ki se odločajo za poklic učitelja?

V Sloveniji je na nek način nenapisano, tiho in skrito pravilo, da kdor nima kam iti, gre za učitelja. To je sicer zmotno prepričanje, se pa vedno bolj izkazuje, da so potrebne neke kompetence. Človek, ki je učitelj, mora biti psiholog, didaktik ter predvsem življenjski človek. Strokovnost se lahko dandanes preko internetnih zadev in študijskih orodij, ki so dostopne vsem, hitro pridobi. Zato mislim, da mora biti učitelj tako strokovni delavec, kot tudi človek.

Na kakšen način bi morali biti vzpostavljeni odnosi med dijaki in učitelji?

Vsekakor je pravilo, da je glavna spoštljivost. Tako spoštljivost dijaka do učitelja, kot tudi učitelja do dijaka. Če se vzpostavi ta spoštljiv in predvsem pravičen odnos, potem ni večjih težav. Učitelj, ki je strog in pravičen, nikoli ne bo imel težav. Učitelj, ki ni strog, ali je strog in ni pravičen, pa bo vedno naletel na težave in odpor pri mladostniku. Na ta način se velikokrat zgodi, da je kakšen predmet zasovražen ravno iz tega vidika.

Če greva še morda malo na stran vašega ravnateljevanja… S katerimi težavami se trenutno soočate pri vodenju šole?

Ravnatelj je zadovoljen takrat, ko so zadovoljni tudi učitelji. Vse je tesno povezano. Na žalost je v današnjem sistemu tako, da je učitelj, kot tudi ravnatelj bolj birokrat. Vedno znova se nalagajo novi pravilniki in delovni čas, ki je sedaj zelo nejasno opredeljen ter povzroča velike nemire med učitelji. Vsi pravilniki so naravnani na kaznovanje in ne na motiviranje ter posledične nagrade. V prepletu vseh teh pravilnikov, ki jih seveda tako učitelji kot ravnatelji moramo upoštevati, je precej težko voditi šolo, kjer so učitelji vajeni starega sistema. Šolo, kjer so opravili določeno število ur in odšli domov. Venomer je potrebno tudi dodatno usposabljanje učiteljev, ki ga morda nekoč ni bilo, sedaj pa je z razvojem tehnologije nujno potrebno. Kako se bo to rešilo ne vem, moram pa nekoliko s prstom pokazati tudi na ministrstvo. Dolgoročnih načrtov, ki so na nek način varovalna zadeva, da se bo učitelj počutil spoštovanega ter varnega na svojem delovnem mestu, namreč ni. Z vsemi spremembami, ki prihajajo in so pogojene s prej omenjeno birokracijo pa nikakor ne bo učitelj v družbi tisti človek, ki bo znal ter zmogel preseči vse te ovire, ravno zaradi tega, ker samo pedagoško delo ostaja nekje na dnu, pomembnejše je vse ostalo.     

Se tudi vi soočate s pomanjkanjem delovnega kadra?

Seveda se tudi pri nas soočamo s pomanjkanjem kadra. Večine delavcev, izpolnjujejo vse pogoje, imamo pa tudi nekaj strokovnih delavcev, ki nimajo dosežene pravilne izobrazbe, ker ni bilo drugega kandidata, a so tudi oni čudoviti in jih imajo mladi radi. Imamo pa tudi takšne delavce, ki imajo zaključene fakultete ter izpolnjujejo vse pogoje, vendar takšnih ljudi včasih ne bi potrebovali v pedagoškem kadru.  

Letos je bilo vpisa na vašo srednjo šolo veliko, na nekaterih programih ste imeli tudi omejitev, kar je nekako stalnica. Na kakšen način kot ravnateljica, ali kot šola na sploh skrbite za ugled in promocijo šole?

Naša šola se že nekaj let srečuje z velikim številom vpisa, na ta način lahko postavljamo pogoje vpisa. Promocija je sigurno dobro delo učiteljev ter dobro delo šole. Promoviramo se tako kot tudi ostale šole, predvsem skozi karierne sejme in informativne dneve. Naš osrednji dogodek pa je zagotovo naš festival oblikovanja mladih FOMB. Gre za festival, ki je v celoti usmerjen v mlade. Mladi so tudi tvorci samega festivala, ki bo to leto potekal že desetič. Letos sodelujemo tudi na številnih drugih projektih, večinoma oglašujemo zadeve preko spletnih omrežij. Ta promocija ali oglaševanje je namreč vedno večji strošek in menim, da je to, kar dijaki sami posnamejo, ko so na kakšnih dogodkih, naša največja promocija. Dober glas se namreč ravno s takšnimi zadevami, širi v deveto vas.     

Se vam zdi pomembno, da je ravnatelj šole nekdo, ki je bil pred tem v stiku z otroki? Da je to nekdo iz te šole, ki pozna učence, učitelje ter šolsko dinamiko?

Ravnatelj v osnovi mora biti učitelj ali pedagoški delavec z izkušnjami. Ravnatelj lahko postane učitelj, ko izpolnjuje določene pogoje. Vsekakor je pomembno, da je ravnatelj tudi pedagog, kajti ravnatelji v vedno večji meri postajamo managerji in vedno manj pedagoški delavci. Vendar, če ravnatelj ne pozna specifike pedagoškega dela, zelo težko vodi šolo. Sama sem, kot učiteljica, delala marsikaj in tudi sedaj, kot ravnateljica, počnem zadeve, ki morda niso v moji pristojnosti. Vsaka takšna izkušnja je nekaj, kar ti pomaga, da vidiš problem in ga znaš lažje rešiti. Biti ravnatelj je za nekatere častna funkcija, za nekatere pa delovno mesto. V vsakem primeru pa moraš imeti to delo rad. Kot sem že omenila, je delo ravnatelja zanimivo in pestro, vendar je potrebno sodelovanje z učitelji. Če so učitelji nezadovoljni, je posledično tudi ravnatelj v škripcih, ko je potrebno zadovoljiti vse člene v verigi vzgoje in izobraževanja.   

Morda še čisto za na konec, kakšno poslanico sporočate vsem učiteljem? Kaj jim želite sporočiti ob dnevu učiteljev?

»Bodite in ostanite ljudje, ne preštevalci ur.«