Odločitev o sprejetju 5. oktobra kot svetovnem dnevu učiteljev in vzgojiteljev je bila sprejeta na Mednarodni konferenci o izobraževanju leta 1993. Gre za praznik, ki ga obeležujejo v več kot 100 državah po svetu. V našem mediju ga bomo počastili z intervjujem ravnateljice Srednje šole za oblikovanje Maribor, gospe Nadje Jager Popovič.

Pa če se na začetku lotiva vprašanja o svetovnem dnevu učiteljev, kaj je glavni namen tega praznika?

Svetovni dan učiteljev je seveda namenjen vsem učiteljem. Dejansko gre za to, da se predstavi poklic učitelja, da se predstavi vse delavce, ki delajo v vzgoji in izobraževanju. Gre namreč za zelo častitljiv poklic, ki je izgubil na svoji vrednosti. Prav je, da se ga obeleži na poseben način in da se tudi javnost zaveda, kaj pomeni biti učitelj, delati tako z otroci, koti tudi odraslimi ter kaj pomeni predajati strokovno znanje mladim generacijam. Generacijam, ki bodo nekoč na trgu dela, kjer bodo opravljali poklice, ki se jih naučijo tekom šolanja.

Kako bi vi definirali dobrega učitelja? Kakšne kompetence bi naj imel dober učitelj?

Dober učitelj je vsekakor tisti učitelj, ki službe ne jemlje kot službe. Predvsem tisti, ki ima rad otroke, katerim rad predaja znanje. Ki je strokoven. Hkrati pa more biti tudi življenjski ter motiviran za delo, ne ozirajoče se na vse pravilnike ter na vse ovire, ki pridejo tekom poučevanja. Ne glede na vse te izzive, ki jih mladi ljudje na poti odraščanja morda prinesejo v šolo in postavijo učitelja pred izziv ali odločitve, da vidi kaj to pomeni za mladega. Da ga zna usmeriti na pravo pot. Da mu da življenjsko popotnico, da se bo učenec ali dijak lažje znašel kasneje v življenju. Ni nujno, da je pomembno zgolj to znanje, ki ga more predati kot učitelj. Pomembno je tudi vso znanje, ki ga bo lahko gradil na temeljih, ki jih je prejel tekom svojega izobraževanja.  

Veliko se govori, da današnji učitelji nimajo dovolj pooblastil, kot so jih imeli nekoč. Prav tako niso dovolj spoštovani s strani staršev kot učencev samih, kako vi vidite to situacijo?

Pooblastila sicer učitelji še vedno imajo. Tukaj se iz mojega vidika ni veliko spremenilo. Se je pa spremenil odnos tako otrok kot staršev in generalne okolice. Konec koncev je tudi odnos s strani ministrstva drugačen. Ravno zaradi tega odnosa, vseh pravilnikov ter zakonodaje, ki se vpeljujejo in teh svoboščin, ki jih imajo vsi ti posamezniki, ki so del šole, ovirajo, da bi ta pooblastila, ki jih učitelj ima, lahko izpeljali v nekem normalnem vzdušju ter delovnem procesu. Učitelji še vedno imajo pooblastila, vendar se jih bojijo uveljavljati, kajti vedno sledijo sankcije. Le redko so sankcije v prid učiteljem, ponavadi so v prid učencem ali njihovim staršem. Na ta način se dela velika škoda, kajti učitelj je tisti strokovni delavec, ki je kompetenten za to, da presodi kako je potrebno pristopati k določeni situaciji, kako je potrebno učiti. Sama menim, da bi se moralo graditi na teh pooblastilih, ki jih je potrebno vrniti k učiteljem v tej smeri, da jih ni strah reči karkoli.

To je torej eden izmed izzivov, s katerimi se soočajo učitelji. S kakšnimi izzivi se še soočajo učitelji dandanes oziroma kaj vi trenutno vidite kot največje izzive v šolstvu?

Med učitelji srednjih šol vlada veliko nezadovoljstvo v trenutnem času. Plače so seveda en del nezadovoljstva, vendar sama menim, da za pravega učitelja plača niti ni toliko tisti faktor, ki je povzročitelj nejevolje. Povzročitelji nejevolje so večinoma vsi pravilniki in vsi zakoni, vsa birokracija. Namreč učitelj ni več učitelj v smislu pedagoškega dela, ampak postaja birokrat oziroma je to že postal. Množica papirjev, množica dokumentov in pravilnikov ter posledično kaznovanje učitelja botrujejo velikemu nezadovoljstvu. Hkrati pa se vedno težje predajajo pedagoškemu poklicu, saj so vsi ti zunanji dejavniki toliko močni, da se enostavno več ne gleda, kaj je otrok oziroma učenec. Z njim je treba živeti, z njim je treba delati in njemu je potrebno posvečati 40 ur delovnega časa, namesto vsem tem papirjem, ki danes pač morejo biti, da zadostijo vsej zakonodaji. Čeprav je lahko nekdo velik strokovnjak ali dober pedagog, ga nek proceduralni postopek potem označi kot nesposobnega in še kaj drugega.       

S tem ima tako tehnologija vedno večji vpliv na delo učiteljev.

Tehnologija seveda ima vedno večji vpliv. Vendar pa tehnologija ni vedno slaba. Če jo znamo pravilno uporabljati, je lahko izreden ter učinkovit pripomoček pri delu. Lahko se s temi novimi pristopi, kot je na primer umetna inteligenca, marsikaj zapiše, lahko se zapiše učni načrt. S tem se tako prihrani čas, ki je potreben za vso birokracijo. Kljub temu pa še vedno preveč ministrstvo in država zahtevata teh nekih zadev in potem enostavno zmanjka časa za tisto pravo pedagoško delo. Ne ostane več toliko časa za posvečanje otrokom, kar je seveda škoda.

Kako pomembna je stalna strokovna rast učiteljev?

Učitelj je človek, ki se more venomer izobraževati. Učitelj je tisti, ki se more usposabljati, kot ste rekli že zaradi tehnologije. Mora se izobraževati zaradi strokovnosti. Tudi zaradi tendenc družbe ter samega razvoja družbe. Naše delo v pedagoškem poklicu se nikoli ne konča v smislu učenja in izobraževanja ter dodatnega usposabljanja. Hkrati pa z novodobno družbo prihajajo nove diagnoze ter nova stanja posameznikov, tako da ni več zgolj strokovno izpopolnjevanje. Potrebno je tudi strokovno izpopolnjevanje na področjih psihologije, pedagogike, metodologije in vseh načinov, ki jih prinaša uporaba tehnologije v samo družbo.    

Na kak način lahko učitelj vzpodbudi kritično mišljenje ter ustvarjalnost pri učencih?

Učitelj lahko vzpodbudi kritično mišljenje samo takrat, ko tudi sam zna kritično razmišljati. Če učitelj sam ne zna kritično presoditi kaj je prav in kaj narobe, kaj je tisto, kar je ustvarjeno z namenom vzbujanja strahu, z namenom zavajanja ljudi in manipulacije, potem bo težko presodil, kaj je to kritično mišljenje. Se pravi, če je učitelj sam podvržen vsem govoricam in sam povzročitelj takšnih govoric in nejevolje, bo težko pomagal otrokom. Tako, da je kritično razmišljanje nujno potrebno, da se loči rastlina od plevela, da se loči prav od narobe ter da se spoštujejo ter upoštevajo vsa ta različna mnenja, ki se jih mora spoštovati. Le na ta način se lahko najde nek skupen konsenz v razvoju same šole, v razvoju izobraževanja kot celote.

Kako pa bi definirali dobrega učenca? Morda niso dovolj zgolj lepe ocene in poslušnost ali?

Biti dober učenec je lahko stvar velike debate, ki je zelo subjektivna. Ljudje namreč zelo različno gledamo na to, kdo je dober učenec. Mnogi učitelji gledajo na učenca kot dobrega takrat, kadar ima ocene 5, ko je priden in poslušen, ko sedi v razredu ter pridno dela naloge in upošteva vse, kar mu učitelj naroči. Moje mnenje je takšno, da to seveda je dober učenec, vendar zame je to bolj delaven učenec, v smislu pridobivanja lepih ocen. Te ocene pridobiva z nekim ciljem, lahko je ta cilj mama, lahko je ta cilj oče ali željena fakulteta. Meni osebno pa je dober učenec tisti, ki se ne glede na ocene, udejstvuje raznih dogodkov. K pouku prihaja z vprašanji. Zna pomaga drugim in mu ni nič težko, kljub kakšni negativni oceni. Negativne ocene namreč ne pomenijo dejstva, da je otrok slab, da ga je potrebno kaznovati. Pravzaprav se kasneje mnogokrat izkaže, da so ravno takšni dijaki mnogo bolj uspešni na delovnem področju in življenju splošno. Bolje se znajdejo ter so bolj vsestranski. Ni pa to seveda pravilo.    

Kakšno je vaše glavno sporočilo mladim? Kaj jim velikokrat poveste, jim svetujete, pomagate?

Mladi so ena takšna individualna in unikatna bitja v družbi. Skozi generacije se v neki osnovi niso spremenili. Še vedno so tukaj mladi, mladostništvo, hormoni, ki jih pogosto razganjajo, zaljubljenost. Še vedno imamo celo paleto nekih zadev, ki jim seveda sledimo že zaradi samega razvoja človeka. To je tisto, kar je zame najbolj pomembno. Naj mladi ohranjajo to individualnost, naj ostanejo takšni kot so in predvsem naj se ne pustijo tistim učiteljem, ki mislijo, da je biti poslušen edina vrednota. Seveda je to pomembna vrednota, vendar ne vedno. Vprašati in znajti se, ne te biti sram. Vse to je tisto, kar bi mogel mlad človek doseči v času svojega izobraževanja. S tem postane mladostnik samozavesten, uspešen in sledi svojemu življenjskemu cilju. Z voljo in motivacijo je namreč uspeh zagotovljen.

Kakšne vrednote pa potrebujejo mladi, ki se odločajo za poklic učitelja?

Tako, kot smo rekli, kaj je dober učitelj, to more biti tudi mlad, ki se odloča za poklic učitelja. V Sloveniji je na nek način nenapisano tiho in skrito pravilo, da kdor ni imel kam iti, gre za učitelja. To je sicer zmotno prepričanje, ampak se pa vedno bolj izkazuje, da so potrebne neke kompetence. Človek, ki je učitelj, more biti psiholog, didaktik ter biti predvsem življenjski. Strokovnost se namreč dandanes lahko hitro pridobi. Pridobi se lahko preko internetnih zadev, študijskih orodij, ki so dostopne vsem. Mislim, da more biti učitelj tako strokovni delavec kot tudi človek.

Na kakšen način bi morali biti vzpostavljeni odnosi med dijaki in učitelji?

Vsekakor je pravilo, da je glavna spoštljivost. Tako spoštljivost dijaka do učitelja kot tudi učitelja do dijaka. Če se vzpostavi ta spoštljiv in predvsem pravičen odnos, potem ni večjih težav. Učitelj, ki je strog in pravičen, nikoli ne bo imel težav. Učitelj, ki pa recimo ni strog, ali pa je strog pa ni pravičen, bo vedno naletel na težave in odpor pri mladostniku. Na ta način se velikokrat zgodi, da je kakšen predmet zasovražen ravno iz tega vidika.

Pa če greva še morda malo na stran vašega ravnateljevanja…s katerimi težavami se trenutno soočate z vodenjem šole?

Glejte, ravnatelj je zadovoljen takrat, ko so tudi učitelji zadovoljni. Vse je tesno povezano. Na žalost je v današnjem sistemu tako, kot sem povedala, da je učitelj kot tudi ravnatelj bolj birokrat. Vedno znova se nalagajo novi pravilniki in ta delovni čas sedaj je zelo nejasno opredeljen ter povzroča velike nemire med učitelji. Vsi ti pravilniki, sedaj prihaja tudi pravilnik od odklopa in pravilnik o delovnem času. Vsi pravilniki pa so naravnani na kaznovanje in nihče ni naravnan na motiviranje ter posledične nagrade. V prepletu vseh teh pravilnikov, ki jih seveda tako učitelji kot ravnatelji moremo upoštevati, je precej težko voditi šolo, kjer so učitelji vajeni starega sistema. Kjer so opravili določeno število ur ter odšli domov. Venomer je potrebno tudi dodatno usposabljanje učiteljev, ki ga morda nekoč ni bilo, sedaj pa je z razvojem tehnologije vse to potrebno. Kako se bo to rešilo, sicer ne vem, morem pa nekoliko s prstom pokazati tudi na ministrstvo. Dolgoročnih načrtov namreč ni. Kar pa je na nek način varovalna zadeva, da se bo učitelj počutil spoštovanega ter varnega na svojem delovnem mestu. Z vsemi spremembami, ki danes prihajajo in so pogojene s prej omenjeno birokracijo pa nikakor ne bo učitelj v družbi tisti človek, ki bo znal ter zmogel preseči vse te ovire, ravno zaradi tega, ker samo pedagoško delo ostaja nekje na dnu, pomembnejše je vse ostalo.     

Se morda tudi vi soočate s pomanjkanjem delovnega kadra?

Seveda se soočamo tudi pri nas s pomanjkanjem kadra. Imamo večino delavcev, ki izpolnjujejo vse pogoje dela. Imamo pa tudi nekaj delavcev, ki nimajo dosežene te izobrazbe, ker ni bilo drugega kandidata. Vendar je strokovni delavec čudovit, tudi mladi ga imajo radi. Imamo pa tudi takšne delavce, ki imajo  zaključene fakultete ter izpolnjujejo vse pogoje, vendar pa včasih takšnih ljudi ne bi potrebovali v pedagoškem kadru.  

Letos je bilo vpisa na vašo srednjo šolo veliko, na nekaterih programih ste imeli tudi omejitev vpisa, kar je nekako stalnica. Na kakšen način kot ravnateljica ali pa kot šola na splošno skrbite za ugled ter promocijo šole?

Naša šola se resnično že nekaj let srečuje z velikim številom vpisa. Na ta način lahko postavljamo pogoje vpisov. Promocija je sigurno dobro delo učiteljev ter dobro delo šole. Promoviramo se tako kot tudi ostale šole, predvsem skozi karierne sejme in informativne dni. Naš najbolj osrednji dogodek pa je zagotovo naš festival oblikovanja mladih FOMB. Gre za festival, ki je v celoti usmerjen v mlade. Mladi so tudi tvorci samega festivala. Letos bo to že deseta obletnica, precej je razširjeno tudi med ostale. Letos sodelujemo tudi na številnih drugih projektih, večinoma oglašujemo zadeve preko spletnih omrežij. Ta promocija ali oglaševanje je namreč vedno večji strošek in menim, da je to, kar dijaki sami posnamejo, ko so na kakšnih dogodkih, naša največja promocija in da se dober glas, širi v deveto vas ravno s takšnimi zadevami.     

Se vam zdi pomembno, da je ravnatelj šole nekdo, ki je bil predtem v stiku z otroci. Da je to učitelj iz te šole, ki pozna učence, učitelje ter šolsko dinamiko?

Ravnatelj v osnovi more biti učitelj ali pedagoški delavec z izkušnjami. Ravnatelj lahko postane učitelj, ko izpolnjuje določene pogoje. Vsekakor je pomembno, da je ravnatelj tudi pedagog, kajti ravnatelji v vedno večji meri postajamo managerji in vedno manj pedagoški delavci. Vendar, če ravnatelj ne pozna specifike pedagoškega dela, potem zelo težko vodi šolo. Sama osebno sem delala marsikaj kot učitelj in tudi sedaj kot ravnateljica, počnem zadeve, ki morda niso v moji pristojnosti. Vsaka takšna izkušnja je nekaj, kaj ti pomaga, da uvidiš problem in ga znaš lažje rešiti, če si sam že izkusil neko zadevo. Drugače pa biti ravnatelj je za nekatere častna funkcija, za nekatere pa delovno mesto. Odvisno od tega, kako gledamo. V vsakem primeru pa tako kot učitelj, moreš to delo imeti rad. Tako kot sem rekla, je delo ravnatelja zanimivo, je pestro, vendar je potrebno sodelovanje z učitelji. Če so učitelji nezadovoljni zaradi nekih sistemov, je posledično tudi ravnatelj v škripcih, ko je potrebno zadovoljiti vse člene v verigi vzgoje in izobraževanja.   

Morda še čisto za na konec, kakšno poslanico sporočate vsem učiteljem? Kaj jim želite sporočiti ob dnevu učiteljev?

Predvsem bi rada sporočila učiteljem bodite in ostanite ljudje, ne preštevalci ur.