Veliki lovkar izvira iz Avstralije in je v Evropo najverjetneje prišla pred 1. svetovno vojno s sporami z uvozom volne. Dandanes je to pogosta goba po vsej Evropi, a kljub temu pogled nanjo še vedno preseneti.
Lovkar raste od poletja do pozne jeseni, predvsem v mešanih bukovih gozdovih, parkih, ob gozdnih poteh in travnikih v bližini gozda. Je gniloživka, ki je vezana na razkroj vejevja in žagovine, zato ga uvrščamo med lesne glive. Na drevesih sicer ne povzroča škode.
Smrad širi daleč naokoli
To posebno gobo lahko zaradi nenavadnega videza in smradu takoj prepoznamo. Dozoreli trosnjaki so podobni morski zvezdi, ki ima na rdečih krakih temne sluzave madeže. Lovkar se razvije iz “vražjega jajčeca” sivkaste barve, ki ima v notranjosti zdrizasto gmoto z zasnovami krakov klobuka. Ob dozorevanju to jajčece poči in iz njega poženejo deli plodišča, podobni lovkam sipe ali hobotnice.
Lovke so gobaste strukture in zelo krhke. Na spodnji strani so lovke rožnate, na zgornji pa živo rdeče barve in po površini je v obliki mreže razmazana temno zelenkasta do črna sluzasta snov, ki zaudarja po mrhovini. Na tej sluzi, kjer so zreli trosi gobe, se »pasejo« mesarske muhe. Trosi gobe se primejo muhe, in na tak način jih razširja na druga področja.
Goba ni užitna
Goba je zaradi vonja po mrhovini neužitna. Nekateri viri pa navajajo, da je v fazi jajčeca veliki lovkar užiten, vendar uživanja strokovnjaki ne priporočajo, saj je njegova strupenost še neraziskana. Okus naj bi imel po redkvi, po nekaterih informacijah pa naj bi bil tudi zdravilen. Učinkovine, izolirane iz gobe, naj bi delovale proti virusom in bakterijam.
