Pred časom smo poročali, da je v Sladkem Vrhu, v kletnih prostorih enega izmed stanovanjskih blokov, zagorelo. Šest oseb se je nadihalo dima, zato so jih reševalci NMP Maribor, prepeljali v UKC Maribor. Med njimi so bile tudi tri mamice z dojenčki, dva stara okoli tri tedne, eden okoli dva meseca.

Razočarani nad odnosom sester

»Prišli smo iz požara, že tako v šoku, potem pa tak odnos do mojega otroka ob sprejemu na Pediatrijo, groza,« opisuje razočarana mama, ki je želela ostati anonimna. Povedala nam je, da je njen otrok, ob prihodu dobil na obraz kisikovo masko, zato je seveda postal nemiren. Ko so ga priklopili na elektrode za EKG je sestra nesramno dejala, da sedaj pa se bo pač nekako moral umiriti. »Dopovejte vi tri tedne staremu otroku, ki je povrhu še lačen, naj bo miren.«

Želeli so jo poslati iz sobe

»Ko so jemali kri, sem rekla, da bom prosila svojo mamo, ki je prav tako prišla tja, da bo z otrokom noter, saj sama ne prenesem pogleda na kri. Ko je prišla noter, so otroka zelo trdo držali z roko, da se je kar videl beli odtis na roki, kri pa ni pritekla, verjetno zaradi pritiska,« opisuje. Otrok je dobil modrice, predvideva, da prav zaradi močnega držanja.

Otrok je močno jokal, babica pa ga ni smela prijeti. Sestre so jo celo želele poslati iz sobe, a jim je nasprotovala. Kot pripoveduje razočarana in žalostna so bili po njenih besedah na intenzivni negi najbolj pomembni papirji: »Vse so želeli urediti prej, a nihče ni pomislil, da sta otroka, ki sta bila na intenzivni, lačna in da bi ju mogli z mamico podojiti.«

Proti volji mamic nahranjeni z dodatkom

Mamice so želeli napotiti na pregled zaradi dima, a jim je ena jasno povedala, da dokler ne podoji svojega otroka, ne gre nikamor. Željo so jima nato končno odobrili in po hranjenju sta se odpravili na pregled. »Tam so bili zelo prijazni, po dveh urah smo s pregledom končali in se vrnili nazaj na pediatrijo. Otroka sta spala, zato so naju poslali v 4. nadstropje, kjer je soba za doječe mamice.«

»Po petih urah sta še vedno spala. Roko dam v ogenj, da so ju nahranili z dodatkom, saj vsaj za mojega otroka vem, kdaj sem jo nazadnje nahranila in da pet ur ne bi prespal. Ko sem prišla k njemu je še vedno spala,« pove mama, ki meni, da bi predvsem na tem oddelku, kjer gre za stik z otroci, bilo potrebnega več sočutja in razumevanja.

Vsakodnevna rutina

»Ne smem reči, da vsem primanjkuje sočutja, nekateri so super. Zdravniki so bili prijazni, tudi naslednja izmena je bila popolno nasprotje.« A kljub temu meni, da zaposleni, verjetno zaradi vsakodnevne rutine, premalokrat pomislijo, da dejansko delajo z dojenčki, ki potrebujejo ogromno sočutja, saj ne znajo povedati, kaj jim je in kaj si želijo.