Novica, da se odpira diner me je presenetila, priznam. Ja, gre za “mojo ero”, tisto zgodovinsko obdobje, ki bi, če bi, saj veste, imela priložnost enkrat sesti v časovni stroj. Oziroma v tisti ikonični avtomobil in se zapeljati vsaj na maturantski ples iz filma Nazaj v prihodnost (Back to the future). Kar tako, v moji bližini. Prva asociacija? To pa že moram it` pogledat.

Interier kot iz filma

In sem šla. Ideja samega dinerja, oziroma bolje rečeno nekakšnega bistroja, ki so tako ali drugače najprej v realnosti, nato pa na filmskih platnih kraljevali čez lužo, je dandanes kultna in predvsem nepogrešljiva scena vsakega filma, ki opeva ero džuboksov, rokenrola, zavihanih kavbojk in pač seveda vsega, kar spada zraven. Enega imamo pri Zagrebu, enega v Leutschachu, enega v Budimpešti in ja, dame in gospodje, odličen približek originalu iz 50-ih imamo, ja, streljaj od Maribora, v Špilju, le streljaj čez avstrijsko mejo.

Dinerji so postali priljubljeni v Ameriki, kot nekakšne okrepčevalnice oziroma restavracije s hitro prehrano, še preden je vajeti v roke vzel McDonald`s in postal številka ena v verigah s hitro hrano. Nastali so iz potrebe po poceni, hitri prehrani, ki jo je največkrat pospremila zastonj kava, odprti pa so bili večinoma 24 ur na dan. Skozi leta so postali zelo priljubljeni, vse do danes, ko so ena tistih stvari, ob katerih nemudoma pomislimo na Ameriko. 

Čisto prvi diner je nastal iz voza s konjsko vprego, ki ga je Walter Scott prilagodil na možnost transporta z avtom, kasneje so jih delali serijsko in vanj namestili tisto opremo, po kateri takoj vemo, da smo v Ameriki. Sicer pa, vse to, kar ima Marc`s Drive in.

Kromirani dodatki, ki so bili nepogrešljiv del interierja in “midcentury” opreme, vse masivnih obrob miz, stolov, s kromom pa so bili bogato obloženi tudi avtomobili, oblazinjene klopi, ki spominjajo na tiste filmske scene, kjer v dinerjih poseda mladina in posluša Elvisa, Marc`s drive in ima tudi prijeten pridih petdesetih s kovinskimi tablicami na zidovih, črno-belimi tlemi in prepleskom ter dodatki v pastelnih odtenkih, kar mu daje še večji pridih preteklega obdobja.

Burgerji, oldtajmerji in rokenrol

Včeraj je diner tudi uradno odprl svoja vrata. A celoten kompleks je pravzaprav zasnovan več kot sam diner. Zraven dinerja deluje tudi frizerski salon, kjer je prav tako mogoče sesti na enega tistih masivnih stolov in si pustiti urediti pričesko ali brado, zraven pa je letna terasa, kjer je na mestu nekdanje bencinske črpalke mogoče pojesti sladoled ali si privoščiti priljubljen sadni šejk. Ja, tudi tega imajo.

Da je bila slika še bolj nostalgična, je bilo včeraj poskrbljeno tudi za glasbeno kuliso z avtentično mariborsko rockabilly zasedbo Joe & The Rhythm Boys, ki so vse do večera preigravali zimzelene melodije iz časov, ko je bil rokenrol še mlad, našlo pa se je tudi nekaj zasenjakov, ki so na ogled postavili svoje starodobnike.

Zraven dinerja je prav ob tej priložnosti zaživel tudi majhen bolšji sejem s starinami, prisluhniti pa je bilo mogoče priljubljenim hitom, ki so zazveneli z originalnih plošč na 45 obratov. Ne boste verjeli, a večina med njimi še vedno zveni odlično, ne glede na to, da krepko presega abrahama. Tam nekje v kotu je manjkal samo še džuboks, baje pa imajo tudi tega že nagledanega.

Sedaj pa k hrani. Tale daljši uvod je pač posledica mojega navdušenja nad preteklim obdobjem, a nič manjših pričakovanj nisem imela pred okušanjem kulinarične ponudbe. Naročiti je bilo mogoče hamburgerje, sirove burgerje, krompirček, čili, pa tudi hot dog in nekaj sladic. Med njimi sladoled in seveda priljubljeno jabolčno pito. Da bi presojala, ali je tudi hrana spominjala na tisto iz dinerjev v 50-ih, seveda ni na mestu. A, čeprav resda nisem iz petdesetih, vseeno vem, kaj je dober burger.

Hrustljav, zapečen in sladek – Marcov burger

In Marcov je odličen. Postregli so me s sirovim burgerjem s slanino, ki je simpatičen že na prvi pogled. Zavit v papir, na pladnju, zraven pa krompirček v tisti plastični mrežici. Kar konkretno sem se morala uščipniti, da se nisem še bolj vživela v sceno in se domov odpeljala kar v nebesno modrem Buicku, ki je stal za vogalom. Goveje meso je bilo, kot se spodobi ravno prav medium prepečeno, burger ravno prav založen, da niso manjkale niti kisle kumarice in cheddar, slanina pa hrustljava.

Nadvse zanimivo se mi je zdelo, da tudi kruh pripravljajo v Marcovem dinerju sami, ima pa tisti sladek okus, ki da burgerju pravi okus. Kot sem uspela izvedeti, je poudarek na sestavinah ena ključnih smernic, h katerim težita lastnika dinerja, kakšen pa naj bi bil okus hrane in nenazadnje sam izgled dinerja pa sta izvedela prav na svojem popotovanju po domovanju burgerjev, nikjer drugje kot v Ameriki.

Odličen je bil tudi krompirček. Ne morem mu reči ravno pomfrit, saj je bil narezan na nekoliko večje rezine, a odlično zapečen, hrustljav in sočen. Hrana je bila navkljub včerajšnji gneči in številnim radovednežem, sveža.

Potem ko je torej včeraj preživel ognjeni krst in tudi uradno preživel otvoritev, pa sedaj Marc`s drive in vabi vse nostalgike, retro ljubitelje in tudi kulinarične navdušence, da sedejo na eno izmed rdeče-belih sedežnih in si naročijo svoj obrok. Odprti so vsak delovni dan med deveto in peto popoldne, naročiti pa bo mogoče še številne druge dobrote, tudi rebrca, zajtrke z jajčki, solate, čebulne obročke ali vrečko pokovke. Na izbiro je tudi bogata ponudba sladic in pijač, med njimi so različna piva, pestra izbira vin lokalnih ponudnikov, koktejli in šejki, naročiti pa je mogoče tudi kavo iz retro avtomata. Celotno doživetje, če strnem, nahranili so me tako in drugače.