Šiš na Lentu, tista mala okrepčevalnica, kjer imajo odličen krompirček in kjer (vsaj jaz) prisegam na “totega pišeka”, hamburger s pečenim piščancem in vrhunsko kombinacijo šampinjonov, rukole in mocarele, je praznoval že svojo deseto obletnico. Iz malega “kiosk” fast fooda so se najprej razširili, posodobili ponudbo, pred tedni pa na veliko prvo obletnico na torti. Ja, bila je torta, koncert in degustacija za vse.

Iz Beograda, z ljubeznijo… na Lent

Sicer pa Šiš že celo prvo dekado pravzaprav piše svojo zgodbo o uspehu, ki se pravzaprav bere kot kak scenarij za hollywoodski film. Gre pa takole. Ideja o Šišu je pravzaprav nastala v srbski prestolnici, kjer so prijatelji med obiskom ene od beograjskih okrepčevalnic s hitro prehrano v bližini savskega nabrežja, jedli tako dobre sendviče, da so jih sklenili odnesti tudi s seboj domov. In tako se začne zgodba o ponudbi “balkanskih” specialitet približno 500 kilometrov stran.

No, namesto Save imamo tukaj Dravo, ampak v Šišu se pohvalijo, da je recept za specialitete, ki so jih premamile pred dobrimi desetimi leti (in jih premamijo še vedno, ko se odpravijo v Beograd), skorajda enak. Okusi beograjske specialitete pa so imeli veliko opraviti tudi s samim imenom okrepčevalnice na Lentu.

Zakaj je torej Šiš Šiš? Zaradi Šiševega sendviča namreč. Prav ta pa je bil tudi glavni hod mojega tokratnega kulinaričnega potepa in glavna tema današnjega menija.

“Jugeci”, kasete, plastični stoli in Bijelo Dugme

Torej Šišev sendvič. Čeprav so me v Šišu podučili, da pravzaprav vsi, ki poznajo Šiš poznajo pravzaprav ta skorajda že legendarni sendvič, ki v sebi združuje okuse Bakana, Maribora in s seboj pravzaprav nosi Šiševo dediščino, me je bilo kar malo sram priznati, da prvič slišim, da v Šišu sploh pečejo sendviče. Prostora ob nekdanji kavarnici Kaj se najprej spomnim kot solarija, potem pa zgodbo o žepni okrepčevalnici poznam iz zgodb najprej o krompirčku in burgerjih, še najmanj pa o sendviču.

Seveda se je spodobilo, da torej ob njihovem prvem okroglem jubileju pobrskamo malo po vseh teh letih nazaj in torej prvič pokusim sendvič, ki je tlakoval Šiševo pot iz Beograda na Lent.

Sendvič pa ni edino, kar spominja na njegove korenine v srbski prestolnici. Po temeljiti prenovi pred dvema letoma je Šiš postal nepogrešljiva točka za vse jugonostalgike oziroma ljubitelje retro kulture, ki smo jo poznali nekje v 80-ih tudi pri nas.

Na stenah namesto slik kasete, ki smo jih včasih poslušali, stara omarica prve pomoči, sedeš lahko na enega izmed tistih oranžnih stolov, ki so jih včasih imeli v vsakem zdravstvenem domu, pred teboj lesene mize iz učilnic, po zidovih slike “jugeca” in starega Iskrinega telefona, ki se sigurno še najde na “kakih babičinih dilah”, za piko na i pa iz zvočnikov prijetno zazveni kakšno Bijelo dugme ali drugi zimzeleni komad, ki si ga kar takole mimogrede zamrmraš medtem ko čakaš na svoj obrok.

Priznam, vse skupaj spominja na nekakšno šolsko malico, še posebej, ker sendviče, burgerje, hot doge, warpe, perutničke in pravzaprav vse jedi v ponudbi strežejo na pladnjih, pijačo pa dobiš v tistem “plehnatem” lončku, iz katerega smo pa res nazadnje pili še v šoli. Vau, potovanje v času uspelo, le da naša jedilnica ni bila iz neobdelanega betona in da po mizah nismo imeli parketa ribja kost.

Ravno prav pikanten, ravno prav sočen in ravno prav dimljen

In tako me na pladnju, pod Šiševim papirjem in ob plehnatem lončku pričaka moj Šišev gurman. Ideja o pokušanju vseh obrazov kulinarike po štajersko je bila moja večna želja, vse od prvih korakov na novinarskem faksu. Malo zato, ker v hrani res uživam, malo pa zato, ker rada premikam svojo cono udobja in to najraje storim kar na krožniku.

Čeprav ga s “šiš kebabom” povezuje ime, je to (in njune skupne korenine na Balkanu) pravzaprav tudi edina njuna skupna točka. Šiš pa naj bi bilo pravzaprav poimenovanje za podolgovato obliko jedi.

Šišev sendvič, pravzaprav dokaj nenavadne podolgovate oblike, me je najprej spomnil na tiste burgerje, ki so bili pri nas popularni, še preden se je pričela invazija burgerjev z bombetko, ki jih danes lahko dobiš v vseh večjih trgovinah. Tiste tanke, a zajetne burgerje z lepinjo namreč. Okus pa nikakor ni bil enak. Pravzaprav se ne more primerjati niti s hamburgerji niti s katerimkoli sendvičem, ki ga poznamo pod tem poimenovanjem. Pleskavico, podolgovati goveji čevap rahlo dimljenega okusa, je odlično dopolnjevala sveža ledenka, zelje in paradižnik, zraven pa še hišne omake, jogurtova omaka, nekaj, kar sem uspela prepoznati kot “urnebes”, in pa pečena paprika. 

Beli čebuli, ki sicer paše v sendvič, sem se sicer odpovedala, a sem se odločila za nadgrajeno različico sendviča, dopolnjenega s sirom in slanino. Na prvi grižljaj se mi je zdel kot nekakšna mešanica kebaba, burgerja in “pečenjare” z žara, torej vsega v enem.

Rahlo pikantno, rahlo “zelhano”, sočno, predvsem pa okusno. Čeprav feta sira v drugem agregatnem stanju ne maram, se je v rahlo pikantni kombinaciji kot urnebes, tipična rdeče-bela rahlo pikantna mešanica izkazal kot odlična popestritev, skupaj z jogurtovo omako pa predvsem osvežitev okusa sendviča. In smo pri coni udobja. Tudi pečene paprike ne jem. Ampak me je zavoljo današnje rubrike, predvsem pa zato, da se s sendvičem res pobliže spoznam, predvsem pa njegov okus, tistega, ki mu je uspel preboj iz Beograda na Lent, mikalo, da pozabim na svoje meje, kaj jem in kaj ne, in zagriznem globoko v Šiševo delikateso. Proti pričakovanju je bila tudi paprika prava poživitev.

Ima tudi nekaj štajerskega

Čeprav na prvi pogled ni izgledalo, je bila tudi porcija naša, balkanska, predvsem pa ogromna. Kljub temu da mi je pred prihodom v Šiš glasno krulilo, mi sendviča ni uspelo “dokrajčiti” tam, torej na licu mesta, ampak sem se tega podviga lotila šele doma, kjer sem ga lahko po mili volji tudi natančno preučila.

Še največje presenečenje je bilo meso. Podolgovat “šiš” goveji čevap v podolgovati lepinji. Dokaj medium rožnato pečen znotraj, sicer pa rahlo dimljenega okusa, kot bi ga še pred minuto vzeli z žara. Če sem na prvi pogled mislila, da bom dobila sendvič, ki bo zgolj v drugačni preobleki spominjal na klasični burger z lepinjo, omakami in solato, je prav goveji čevap poskrbel za tisti preobrat, ki daje Šiševem sendviču tako specifičen okus.

“Požegnali” so ga tako tisti, ki so poskusili original, pa tudi vsi ostali, ki so poskusili njegovo štajersko različico, so ga v Mariboru sprejeli z odprtimi rokami, tako kot vse druge izvozne produkte “bivše Juge”, Jasminom Stavrosom, čevapčiči in ostalimi na čelu. V Šišu so celo razmišljali, da bi Šiš ostal Šiš in bi ponujal samo avtohtone kulinarične dobrote s področja Balkana.

Recept za sedaj že tradicionalni sendvič v Šiševih začetkih nikakor ni bil enostaven, ker jim v okrepčevalnici, kjer so prvič okusili originalni sendvič, niso izdali vseh skrivnosti. S pokušanjem so ga tako “mic po mic” uspeli sestaviti in mu dodali tudi nekaj štajerskega. Lepinje pečejo v eni od pekarn posebej za Šišev sendvič, pravi izziv pa so tudi lokalne sestavine, ki so že desetletje enake in ki sendvič delajo edinstvenega, predvsem pa takšnega, s katerim bi se zagotovo ponašali tudi v Beogradu.