Ste že slišali za mofete? Ne? Potem preberite naslednji prispevek. Izraz bi najenostavneje razložili kot uhajanje ogljikovega dioksida skozi zemeljsko skorjo. Zemlja je razdeljena na notranje jedro, plašč in skorjo. Trdna in hladna skorja je, kot lahko preberemo v reviji Proteus, razlomljena na tekstonske plošče, ki se počasi premikajo po plastični astenosferi oziroma zgornjem delu plašča. V njem se kamnine, ki se zaradi zelo visoke temperature in pritiska probražajo ali metamorfozirajo, lahko pa se celo povsem stopijo in nastane magma. Pri premikanju plošč potekajo številne kemijske reakcije, katerih stranski proizvodi so plini.
Suhe in mokre mofete
Mofeta je tako post-vulkanski pojav, razpoka ali luknja v vulkanskih kamninah, skozi katere iz zemeljske notranjosti pretežno uhajajo ogljikov dioksid, vodna para ali drugi plini. V naravi so mofete različne; lahko so suhe, pri čemer je opazno spremenjeno in značilno rastje ter gola tla na območju najbolj intenzivnega iztekanja plina, ali mokre, kjer se v kotanjih nabira površinska ali padavinska voda z nizkim pH. Intezivnost izhajanja plina mora biti vsaj 2 na vizualni lestvici z razponom od 1 do 5. V okolici mest izhajanja CO2 rastejo nižje trave in mahovi, v neposredni bližini pa so rastline posušene. Če je plina veliko, je slišati celo sikanje.
Največ jih je na območju Ščavniške doline
Kot pojasnjujeta mag. Mojca Bedjanič, vodja projekta deProfundis, in Simon Veberič, višji naravovarstveni svetovalec z Zavoda RS za varstvo narave, so območja izhajanja plina velika do nekaj sto kvadratnih metrov, kjer poleg koncentriranega iztoka z značilnimi vplivi na tla in vegetacijo obstajajo še manjši difuzni – enakomerni razporejeni iztoki. Načeloma so plinski pojavi značilni za območja aktivnega vulkanizma (Italija, Islandija, Nova Zelandija), v Sloveniji aktivnih vulkanov ni, ampak so pojavi povezani z globokimi prelomi.
Mineralne vode (op. obstaja več definicij) vsebujejo večje količine raztopljenih mineralov (400-2500 mg/l) in nad 1 g/l prostega CO2.
Mofete se mestoma pojavljajo na območju Slovenskih goric, natančneje med Lenartom, Benediktom in Gornjo Radgono. Najdemo jih tudi na območju Radencev in Goričkega. Največja gostota teh pojavov je prav na širšem območju Ščavniške doline med Spodnjo Ščavnico, Negovo in Očeslavci. Najbolj značilne so mofeta Strmec, Slepica, Polička slatina in Lokavska slatina.
[[image_5_article_63980]]
Po Ivanjševsko slatino ljudje prihajajo vse leto
Mofete in naravne slatinske izvire si ogledamo v družbi tamkajšnjega domačina, 87-letnega Slavka Lončariča iz Lokavcev pri Spodnjih Ivanjcih v občini Gornja Radgona. Najprej nas odpelje do tako imenovane Ivanjševske slatine, nedaleč stran je Ivanjševski vrelec, ki je manjši. Ivanjševska slatina je najbolje izkoriščen naravni vodni vir v dolini reke Ščavnice. Ker ima slatina skozi celo leto enak pretok, jo številni ljudje iz bližnjih in oddaljenih krajev hodijo natakat za vsakodnevne potrebe tudi v večjih količinah. Voda iz vrelca vsebuje malo ogljikovega dioksida, na vsebnost večje količine magnezija in železa pa kaže barva vode že po nekaj urah stanja v steklenici ali plastenki.
[[image_1_article_63980]]
Ivanjševsko slatino so za prodaja polnili že pred prvo svetovno vojno. Posest z vrelcem je okoli leta 1915 kupil zasebnik Kirbiš iz Radencev. V hiši je uredil priročno polnilnico, pri polnilni napravi v stekleni kupoli, kamor je pritekala slatina iz vrelca, pa je za okras postavil Marijin kip. Slatino so iz pip okrog kupole v steklenice nalivali ročno. Zamašene steklenico so zlagali v lesene zaboje, jih zaščitili s slamo ter prevažali s konjsko vprego in lesenimi vozovi. Kirbiš je del slatine porabil v svoji gostilni v Murski Soboti, presežke pa prodajal. Ob vrelcu je nameraval urediti zdravilišče, a mu je to preprečila prva svetovna vojna.
Po drugi svetovni vojni sta hiša in ohišnico kupila gostilničarja Franc in Hedvika Ferk. Gospa je imela gostilno v Negovi, kjer je slatino prodajala, ob izviru pa še trafiko. Ko je ovdovela in postala invalidka, je gostilno prodala in se preselila v hiško ob vrelcu.
Vrelec Ivanjševske slatine je Občina Gornja Radgona v času župana Antona Kampuša obnovila. To je storila na pobudo našega sogovornika Slavka Lončariča, ki je bil v tistem času občinski svetnik, in krajanov Negove. "Takrat smo obnovili ostrešje in ograjo kupole ter uredili kanal. Parkirišče ob vrelcu smo asfaltirali in postavili nadstrešnico s klopmi in mizami. Na tem mestu so ustavijo številni turisti, veliko se jih pripelje z avtobusi," pove Lončarič. Slatino, ki po njegovih besedah blagodejno vpliva na zdravje, redno uživata oba z ženo. Voda ima opravljene vse potrebne analize.
[[image_7_article_63980]]
Ob mofetah pogosto najdemo poginule živali
Naslednja postaja so mofete v gozdu, imenovane Slepica, ki se nahajajo v, kot rečejo domačini, Žlabrovi grabi, v zaselku Amerika v Stavešincih. Prva mofeta ima premer približno 1,4 metra in globine 0,6 metra, druga je nekoliko manjša, premera en meter in globine 0,8 metra. Območje je urejeno, obišče ga precej ljudi.
Za ljudi te koncentracije (v Ščavniški dolini) načeloma niso škodljive, razen če bi se na območju zadrževali dalj časa. Posledice vdihavanja ogljikovega dioksida bi lahko občutili kot glavobol ali omotičnost.
Ko so kotanje zapolnjene s padavinsko vodo in je v njih opazno intenzivno izhajanje plina v obliki mehurčkov in brbotanja, govorimo o t.i. mokri mofeti. Plin, ki izhaja iz mofete, je čisti ogljikov dioksid. Slednji je težji od zraka in se zadržuje pri tleh.
[[image_3_article_63980]]
Kot še pravita Bedjanič in Veberič, je lahko koncentracija ogljikovega dioksida neposredno nad tlemi precej visoka, še posebej v brezvetrju, zato se lahko manjše živali zadušijo. Ob mofetah tako pogosto najdemo poginule žuželke, miši ali celo ptice. Znani pa so tudi primeri pogina večjih živali (lisice, ...), ki jih je privabila voda in so se dalj časa zadrževale na območju mofet.
[[image_2_article_63980]]
Suha mofeta na travniku
V nadaljevanju se peljemo mimo travnika, na katerem iz majhnih lukenj na površje izhaja hladen ogljikov dioksid. Gre za tako imenovano suho mofeto, ob večjih padavinah je mogoče izhajajoče pline ne samo slišati, ampak tudi videti v obliki sivih in motnih mehurčkov. Zaradi plina je rastje na travniku nižje, trava je posušena in tudi počrnela, ponekod so gola tla.
[[image_6_article_63980]]
V bližini Lokavske slatine je bila mofeta usodna za možakarja
Ob koncu nas Slavko Lončarič odpelje v gozd, ki se nahaja v neposredni bližini njegovega doma v Lokavcih. Gre za tako imenovano Lokavsko slatino, vrelec mineralne vode, ki je obdan z betonsko kašto. Gladina vode je na 249 metrih nadmorske višine, kar pomeni, da izvira približno 50 metrov višje od Ščavniške ravnine. Lončarič nam pove, da so v preteklosti tamkajšnji prebivalci redno hodili po to slatino, ohranjeni so celo stari vrči, s katerimi so hodili po vodo.
V bližini vrelca je mofeta, premera 40 centimetrov, kjer ob nalivih brbota siva, motna voda z mehurčki, ob sušnih dnevih pa se sliši le uhajanje plina. Zaradi izjanja plina predolgo zadrževanje ob izviru ni priporočljivo.
[[image_4_article_63980]]
Lončarič nam pove, da se je na tem območju le nekaj metrov vstran, kjer je bila nekoč sprehajalna pot, zraven pa je še danes mofeta, zgodil smrtni primer. Leta 1954 se je možakar med sprehodom po poti spotaknil in obležal na trebuhu. Ker je vdihaval plin iz bližnje mofete, mu ni bilo več pomoči. Zjutraj so ga našli mrtvega. Spomni se zgodbe o žrebetu, ki je iz mofete pilo vodo in izgubilo zavest.
Ljudje so jih povezovali z nadnaravnimi pojavi
Vseh skrivnosti mofet tudi moderna znanost še ni odkrila, zato so še danes predmet intenzivnih raziskav. V preteklosti pa si preprosti ljudje tako kompleksnega pojava sploh niso znali razložiti. Ker so bile zavite v tančico skrivnosti, so se pojavljale različne interpretacije in razlage, pogosto povezane z nadnaravnimi silami.
Nekateri so recimo brbotanje in sikanje v mofetah povezovali s čarovnicami, ki kuhajo vreme in intenziteto brbotanja povezovali z bližajočimi nevihtami in točo.
"V projektu deProfundis želimo z etnološkimi raziskavami zbrati in ohraniti čim več tovrstnih ljudskih razlag in nenavadnih zgodb, povezanih z ljudskim doživljanjem tega pojava. Upamo, da bomo lahko ohranili vsaj del tega edinstvenega izročila," pravijo na Zavodu RS za varstvo narave.
Slatine in mofete so naravne vrednote državnega in lokalnega pomena ter del projekta Iz globin
Slatine in mofete so edinstveni geološki pojavi. Zaradi izjemnosti, ohranjenosti, redkosti in znanstveno-raziskovalne pomembnosti so določene za naravne vrednote državnega in lokalnega pomena. Na Zavodu RS za varstvo narave si prizadevajo za ohranitev teh pojavov z usmerjanjem dejavnosti na območju naravnih vrednot in z ozaveščanjem prebivalstva o njihovem pomenu in ranljivosti. Ključnega pomena je projektno sodelovanje v projektu deProfundis.
"Skupaj s partnerji, občinama Gornja Radgona in Bad Radkersburg ter Zehnerhausom, si bomo v okviru projekta Interreg SI-AT prizadevali za dolgoročno ohranitev te ranljive naravne in kulturne dediščine z vzpostavitvijo trajnostnega upravljanja. Pojave in z njimi povezano dediščino želimo dodobra raziskati. S preudarnim načrtovanjem interpretacije in usmerjanjem obiskovalcev bomo pojave na zanimiv način predstaviti širšemu krogu obiskovalcev, a hkrati zagotoviti njihovo ohranjanje. Razvili bomo čezmejni turistični proizvod, ki vključuje tri glavne programe: kolesarski, vzgojno-izobraževalni in kulturno-ustvarjalni," sklenejo na zavodu.
