Mariborski spletni medij Maribor24.si vsak teden opravi osrednji intervju o aktualnih temah v mestu in okolici. Ta teden smo, glede na prihajajočo trgatev Stare trte, opravili intervju z Mestnim viničarjem Stanetom Kocutarjem. 
V kakšnem stanju je Stara trta, katere ste kot mestni viničar oskrbnik. Smo lahko »mirni« glede njene vitalnosti?
Trta je vsa leta po revitalizaciji na začetku osemdesetih let minulega stoletja v izvrstni kondiciji. Če opazujemo štirideset ali petdeset let stare fotografije in tedanjo zahiranost primerjamo z današnjo vitalnostjo, lahko govorimo o pravem čudežu. Prav nobenih fizioloških znamenj ni, da bi pešala, analiza listja, opravljena pred tremi leti v laboratoriju v Londonu, pa tudi govori, da ji ničesar ne manjka. Prepričan sem, da bo takšna še dolgo, res pa je, da je vsemu biološkemu nekoč zapisan konec. Za Staro trto se ga zaenkrat še ne da določiti, saj ni opaziti niti enega samega razloga za kaj takega.
Imate kot mestni viničar poleg oskrbe Stare trte tudi druge zadolžitve, poslanstvo?
Skrb za trto, ki sem jo prevzel jeseni 2010, ko se je po treh desetletjih od tega dela poslovil moj predhodnik mag. Tone Zafošnik (1927-2012) razumem kot posebno zaupanje, še posebej, ker sem poklicno povezan s povsem drugimi opravili. Delo sem sprejel zaradi spoštovanja do več kot tisočletne dokumentirane tradicije gojenja vinske trte na obdravski potezi od Bresternice do Vurberka, ter do številnih rodov, ki jim je skozi stoletja štajersko vinogradništvo pomenilo kruh in poslanstvo.
To počnem za Maribor, za okolje, ki je moj dom. Res pa je tudi, da sem kot skrbnik trte na Lentu povsem samoumevno sprejel tudi odgovornost, da opozarjam na reči, ki so s tem povezane in niso dobre. Tak primer je letos zaustavljeno propadanje vinograda na Piramidi.
To počnem za Maribor, za okolje, ki je  moj dom. Res pa je tudi, da sem kot skrbnik trte na Lentu povsem samoumevno sprejel tudi odgovornost, da opozarjam na reči, ki so s tem povezane in niso dobre. Tak primer je letos zaustavljeno propadanje vinograda na Piramidi, za katerega sva z dobrim prijatelje mag. Jožetom Protnerjem uspela strniti nekakšno »koalicijo voljnih«, ki ne le, da so prepričani, da vinograd na Piramidi ne sme propasti, temveč, da ga je treba po vzoru drugih mest (npr. Stuttgart, Zurich, tudi Ptuj) razviti v nekaj, kar bo del osebnega ponosa vsakogar, ki tu živi in občudovanja tistih, ki k nam prihajajo. Gre za vprašanje časti Maribora. Zdi se mi sprevrženo, da bi se postavljali z eno samo trto, pa četudi najstarejšo, hkrati pa ne bi uspeli ohraniti Piramide. Prepričan sem, da bomo z mestnim vinogradom dobili nekaj, na kar bomo lahko ponosni. Prav osip reči vrednih ponosa v konkretnem družbenem okolju napoveduje bližino razkroja drugih vrednot. Tudi zaradi tega Piramida ne sme propasti. In ne bo.
Identiteta Maribora je skozi stoletja povezana z vinom. V katerem obdobju je dosegal svoj največji vinski razcvet?
Vsakdo, ki se je poglobil v preteklost te dejavnosti ugotavlja, da je praktično vsako zgodovinsko obdobje prineslo tako krize kot priložnosti. Dolga stoletja je bilo naravno zaledje štajerskega vinogradništva v alpskem prostoru. Pri nas so imeli svoje posesti samostani in gospoščine, velike količine najboljšega vina so šle na Koroško, v Salzburg, Gradec, tudi na Dunaj. Razpad Avstroogrske monarhije je tradicionalne tokove prekinil. Poversajska Jugoslavija je bila pretežno agrarna država z velikimi količinami vin, pridelanih v Dalmaciji, Srbiji, Makedoniji, Vojvodini. Naša vina so resda slovela kot najkakovostnejša, so pa hkrati zelo težko konkurirala poplavi pridelka z juga. Ni zanemarljivo, da je v času Kraljevine Jugoslavije k prodaji naših vin na tuje veliko prispevala gospodarska diplomacija.
Od tam pride na naše trgovske police povsem korektno vino z južne poloble, za katerega ne odštejemo kaj bistveno več kot dva ali tri evre. Priložnost, ki jo ponuja sedanji trenutek je v kakovosti in zgodbi, ki jo spremlja. Pomembno je od kod je vino, s katere lege, kdo ga je pridelal.
V povojni skupni državi je prav v Sloveniji nastalo eno največjih vinsko-trgovskih podjetij, pa tudi Vinag je veliko izvažal, nemalo prav po zaslugi starega slovesa in tradicionalne povezanosti predvsem britanskih vinskih trgovcev z našim okoljem. V zadnjih desetletjih so se razmere na svetovnem vinskem trgu korenito spremenile. V igro je vstopila prej manj pomembna južna polobla. Danes recimo pripluje tanker z nekaj tisoč tonami vina iz Čila v pristanišče v Hamburgu ali Rotterdamu, kjer so instalirane polnilnice milijonskih kapacitet. Od tam pride na naše trgovske police povsem korektno vino z južne poloble, za katerega ne odštejemo kaj bistveno več kot dva ali tri evre. Priložnost, ki jo ponuja sedanji trenutek je v kakovosti in zgodbi, ki jo spremlja. Pomembno je od kod je vino, s katere lege, kdo ga je pridelal. Količine, ki se prodajajo zdaleč ne gredo več v milijone litrov, saj je tudi tisti, ki se na kakovost spozna danes drugačen kot je bil pred desetletji. To je priložnost, ki jo lahko izkoristijo le tisti, ki v celoti obvladajo svoj posel, zraven njega pa še veliko drugih spretnosti.
Kakšno je stanje mariborskega vinogradništva, če ga primerjamo z ostalimi domačimi okoliši ali če se primerjamo s sosedi na avstrijskem Štajerskem?
Stanje ni dobro, hkrati pa je toliko drobnih velikih zgodb, ki vzbujajo upanje. Dejstvo, da je propadel Vinag, kot smo ga poznali, je težko razumljivo. Drži, da že v času privatizacije ni bil v najboljši kondiciji, a je bil še vedno hvaležen izziv za ljudi, ki bi to delo brez kompromisov sprejeli kot svojo poslovno priložnost in vsaj delno kot poslanstvo. Z vinom pač ne gre zgolj in izključno po načelih novodobne poslovnosti. Kdor misli, da bo s tem kopičil gore denarja je v usodni zmoti. Potrebno je še nekaj, česar tisti, ki ni zrasel s trto ali pa se vanjo zaljubil na prvi požirek, žal ne bo nikoli dojel. Je pa danes v Mariboru in bližnji okolici vsaj dvajset prodornih družin z izjemno uspešno ter evropsko primerljivo  vinarsko dejavnostjo. Njihovi skupni imenovalci so strokovno znanje, obvladovanje stroškov in totalna predanost delu, ki po navadi traja od zore do mraka. Ta formula je preživela dosedanje krize in bo tudi prihodnje.
Avstrijska Štajerska je delno lahko naš vzor, čeprav se prav tam nekateri pritožujejo zaradi trte kot izrazite monokulture. Pri nas je še vedno doma veliko pristnosti, ki jo sodobni ljubitelj vina zelo ceni. Lahko pa občudujemo njihovo organiziranost in sposobnost prepričevanja trga, da prav oni pridelajo najboljše vino pod soncem.
Avstrijska Štajerska je delno lahko naš vzor, čeprav se prav tam nekateri pritožujejo zaradi trte kot izrazite monokulture. Pri nas je še vedno doma veliko pristnosti, ki jo sodobni ljubitelj vina zelo ceni. Lahko pa občudujemo njihovo organiziranost in sposobnost prepričevanja trga, da prav oni pridelajo najboljše vino pod soncem. Od sosedov se lahko veliko naučimo. Tudi zgodovinsko vzeto so vredni spoštovanja, saj je njihov pesnik Jakob Dirnböck že v prvi polovici 19. stoletja v štajersko deželno himno vnesel zapis, ki kot eno največjih dragocenosti dežele omenja vinograde v dolini Drave. To so bile najboljše lege nekdanje enotne kronovine, ki danes pripadajo nam.
Vinograd na Piramidi je zaradi propada Vinaga v slabem stanju, Snaga ga je prevzela in poskuša obnoviti. Kako bi lahko ta vinograd upravičil ime »mestni vinograd«?
Že s tem, ker je prostorsko popolnoma povezan z urbanim jedrom, celo do te mere, da so ga strokovnjaki Zavoda za varstvo kulturne dediščine opredelili kot ožje vplivno območje mestnega parka. Bolj elementarna oznaka kot je mestni vinograd za Piramido pravzaprav ne obstaja. Je del mestne vedute. Če zapremo oči in pomislimo na Maribor, vidimo prav Piramido z vinsko trto. Je odlična vinorodna lega, ki temu namenu dokumentirano služi od davnega leta 1243. Je pa tudi zelo zahtevna za obdelavo in bo vedno dajala najboljši pridelek le, če jo bomo vzeli kot neprecenljivo posebnost, kot del prestiža, ki si ga po svoje razlagata, recimo arhitekt in urbanist, po svoje agronom, spet po svoje, meščan-sprehajalec in tisti, ki iz mestnega središča le obrne pogled nanjo. Vsi pa so si edini v izjemnem pomenu in organski povezanosti z mestom. Zradirati vinograd na Piramidi in ga nadomestiti z grmovjem, bi pomenilo nekaj takega kot preusmeriti Dravo. Nepredstavljivo in nemogoče. Presenečen sem, da je med nami toliko prijateljev Piramide.
Izhajajoč iz podeljenega zaupanja glede Stare trte na Lentu sem pripravljen v mestnem vinogradu na Piramidi prevzeti odgovornost zastopstva interesov mesta. Malce po vzoru tradicionalnega kletarskega mojstra deželnega vladarja, za katerega naša pravna zgodovina pravi, da je bil za Štajersko imenovan prav v Mariboru in to že davnega leta 1353.
Ko je bila zanemarjena so me na Lentu ogovarjali popolni neznanci in spraševali kaj se dogaja. Stečaj Vinaga je vsaj za ta vinograd pomenil olajšanje. Ob tem moram pohvaliti zavzetost župana dr. Andreja Fištravca, v operativnem smislu pa komunalno podjetje Snaga. Ne znam si predstavljati kdo, če ne prav oni, bi v letošnjem letu zmogel ta zalogaj. Res, da je oskrba predstavljala nemajhne stroške, neprecenljivo pa je, da so pri Snagi pokazali takšno mero odnosa do konkretne mestne zadrege kot jo v drugih primerih le stežka najdemo. Piramida ima svojo tranzicijsko preteklost, ki ni bila lepa. Ima pa tudi prihodnost kot mestni vinograd, za kar se je vredno boriti. Izhajajoč iz podeljenega zaupanja glede Stare trte na Lentu sem pripravljen v mestnem vinogradu na Piramidi prevzeti odgovornost zastopstva interesov mesta. Malce po vzoru tradicionalnega kletarskega mojstra deželnega vladarja, za katerega naša pravna zgodovina pravi, da je bil za Štajersko imenovan prav v Mariboru in to že davnega leta 1353.
Vinag prevzemajo tujci. Je upravičen strah, da bo mesto ostalo brez prepoznavne vinske blagovne znamke in da bo Vinagova klet postala zgolj industrijska polnilnica vina?
Iskreno povedano je okoli prihodnosti Vinaga ta trenutek veliko več vprašanj kot odgovorov. Stara klet ne more postati industrijska polnilnica, saj za kaj takega ni več osnovnih pogojev. So pa dobre možnosti za veliko in uspešno zgodbo mednarodnega formata, ki bi temeljila na tradiciji in bila izpeljana s sodobnimi prijemi. To se lahko zgodi le ob tesni povezanosti s turizmom. Počakajmo na prve konkretne poteze, šele takrat bo mogoče utemeljeno presoditi ali gre zgodba v pravo smer.
Bomo imel kdaj v Mariboru tudi vinski sejem? Kdo vse bi lahko k temu prispeval?
Pravih priložnosti za vinski sejem v klasičnem pomenu te oznake vsaj za zdaj ne vidim. Ljubljana je letos obnovila sejemsko zgodbo, ki pa temelji na drugih izhodiščih, drugačnih od tistih, ko je bil njen sejem še v državi z več kot dvajset milijonskim trgom. Priložnost Maribora je v domiselni povezavi najboljšega kar premoremo; stare trte, tisočletne tradicije, Piramide z enim najboljši renskih rizlingov Evrope in domišljeno prijazne ponudbe okolja, ki mu po povezanosti vinske trte in mestnega prostora ni para. Tak prijem je drugačen. Originalno odstopa od večine doslej znanih in prav to ga dela mikavno privlačnega.
Kaj bi bilo potrebno, da se kultura pitja vina in znanje o vinu popularizira, še posebej med mladimi?
Hu! Posebna zgodba. Evangelij po Janezu pravi, da je bila na začetku beseda. Tudi glede vinske kulture je tako. V vinorodni Franciji je 5. januarja 1879 začela izhajati revija  Revue vinicole, ki že skoraj 136 let vzgaja ljubitelje vina, naša primerljiva izkušnja je strašljivo skromna. Včasih se zdi da jo v slogu »Minister za zdravje priporoča …« dodatno zaničujemo. In gremo s tem v smešne nelogičnosti. Primer.
Ko sem bil kot novinar na obisku v vojaški bazi na Kosovu, so skupaj obedovali italijanski in slovenski vojaki. Po dva Italijana sta si k hrani samoumevno vzela steklenico vina, pripadnikom Slovenske vojske je bilo to prepovedano. Menda bi bilo tveganje prehudo, saj imajo menda Italijani pač drugačno kulturo.
Ko sem bil kot novinar na obisku v vojaški bazi na Kosovu, so skupaj obedovali italijanski in slovenski vojaki. Po dva Italijana sta si k hrani samoumevno vzela steklenico vina, pripadnikom Slovenske vojske je bilo to prepovedano. Menda bi bilo tveganje prehudo, saj imajo menda Italijani pač drugačno kulturo. Se pa reči premikajo tudi pri nas in to prav z mladimi. Poznati vino je za odprte glave že postalo samoumevno, tudi zato, ker je vino neizčrpen vir in navdih komunikacije, tovrstno znanje je v nekaterih okoljih že postalo standard, ki odpira vrata tudi poslovnim priložnostim. Včasih te osupne kak parček, ki je po svoji stroki svetlobno leto daleč, po ljubiteljskem znanju pa čisti vinski poznavalec. V tem je upanje. Nikoli več se ne bodo popili hektolitri vina za katerega skoraj nihče ne bo vprašal kakšno je in kje je zraslo. Popilo pa se bo kar nekaj steklenic vrhunskega pridelka, priznanega pridelovalca s pečatom odličnih leg in tak poznavalec ne bo nehal prihajati ter častiti vinograd in klet s pridelkom, ki ga je očaral. Nadaljujemo počasi. Po možnosti tako, da na javnih prireditvah plastično navlako zamenjamo s pravimi vinskimi kozarci. Brez predsodkov, da bi bili ljudje, katerih rodovi že stoletja živijo z vinom kaj manj vredni od primerljivih sodobnikov iz Alzacije, Burgundije, Toskane ali Porenja. Vse tisto, kar je tam, imamo tudi doma. In še najstarejšo trto, kot jagodo na torti vinsko lepega..