Kaj je tisto, po čemer je Maribor po vašem mnenju Maribor drugačen od drugih mest?
Maribor je obdan z neverjetno lepo naravo. Zrastel je ob vznožju mogočnega Pohorja, vinogradi se začnejo tako rekoč v samem mestu, obdan je s prekrasnimi zelenimi griči z nešteto skrivnostnih cestic in potk. Ima pa tudi nogometno ekipo, ki igra v ligi prvakov.
Kakšna je po vašem mnenju razlika med moškim in žensko na vodilnem delovnem mestu?
Danes so se možnosti glede poklicev in vodilnih mest zelo izenačile. Ženske naj bi sicer veljale za bolj čustveno inteligentne, včasih pa na vodilnih mestih postanejo preveč tehnokratsko hladne.
Menite da občani Maribora cenijo mesto in njegove znamenitosti?
Zagotovo premalo. Na primer, v času, ko je Maribor nosil častitljiv naziv evropska prestolnica kulture sem srečevala ljudi, ki sploh niso vedeli, da projekt poteka še manj da bi ga podprli z obiskovanjem ali kakor koli drugače. Mesta živijo od znamenitosti in turizma in če jih ne bomo sami cenili in negovali, jih obiskovalci mesta tudi ne bodo.
Kje v Mariboru najraje pijete kavo?
V slaščičarni Kalimero v bližini osnovne šole Gustav Šilih, s starši otrok te šole, občasno s prijateljicami v Kavarni Kalvarija ali z domačini v Kavarni art v Kamnici.
Najlepša ulica ali predel v Mariboru?
Zdaj po novem Trg Leona Štuklja. Po noči pod lučmi deluje svetovljansko. Je pa Maribor mesto, ki je nenavadno prazno ob večerih. Ko sem kot študentka iz Varaždina prispela v Maribor, sem sklepala, da je Trg svobode z znamenitim kodžakom zagotovo »korzo« (na hrvaškem glavno mestno sprehajališče in zbirališče), in nisem se mogla načuditi, ko zvečer v centru mesta ni bilo žive duše. Danes se sicer zbere več ljudi ob posameznih dogodkih, kot je veseli martinovanje, december ali festival Lent in takrat mesto oživi.
Najboljša gostilna v Mariboru?
V Rožmarin bi brez sramu pripeljala kogar koli. V Baščaršijo rada zavijem s prijatelji.
Katero sorto vina imate najraje?
Rumeni muškat.
Kaj smatrate kot svoj največji uspeh?
Da sem se kot rojena Varaždinka lepo vklopila v mesto Maribor, imam krasno družino in prijatelje. Predvsem pa moje prostovoljsko desetletno delovanje v društvu Sonček Maribor, ki so ga pred 35. leti ustanovili starši otrok s cerebralno paralizo. Menim, da je družbeno odgovorno delo v nevladnih organizacijah steber inovativnosti in razvoja družbe.
Ali ste zadovoljni s stanjem v mestu Maribor?
Sama si želim, da bi enkrat obveljalo, da si je Maribor dokončno opomogel od hudega socialnega padca po pogromu industrije razvite v času bivše države, ko je Maribor veljal za pomembno industrijsko središče. Veliko ljudi prejema plače, ki ne omogočajo zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb in zaradi tega tudi peša razvoj Maribora. Se je pa veliko spremenilo v zadnjih 20 letih glede raznolikosti študija in ti ljudje naj bi ostali v Mariboru in razvijali novo zgodbo. Sicer je v Mariboru zanimivo in lepo živeti, ker je kljub socialni stiski in posledicam gospodarske krize to mesto veselih, iznajdljivih in trpežnih ljudi. Tudi vsak posameznik sam lahko pripomore k boljšem stanju v mestu za boljši jutri vseh nas.
Kaj bi morali po vaše v Mariboru še urediti?
Parkiranje v centru mesta – Slomškov trg je čisto zamašen. Zato bi potrebovali kakšno prijazno garažno hišo v centru mesta, predvsem za potrebe gledališča, nogometa in obiska središča mesta. Fasade posameznih meščanskih hiš so zelo dotrajane in kazijo izgled potencialno lepega mestnega jedra. Še več krožnih križišč. Še naprej razvijati kolesarske poti. Sama si želim kakšno dodatno invalidsko parkirno mesto na Slomškovem trgu in v neposredni okolici, ker s sinom težko prideva v center mesta.
Kje vidite neizkoriščen potencial v Mariboru?
Danes se svet bliskovito spreminja zaradi razvoja tehnologije, nastajajo novi poklici, stari pa izginjajo, zato je pomembno biti v koraku s časom, se povezovati in posnemati pozitivno prakso evropskih mest. Mesta tudi živijo od turizma, če pogledamo samo čez severno mejo. Turiste v Maribor lahko vabi varnost in mir, kulinarika in naša čudovita narava, ki se jim dodajo še ustrezne zanimive vsebine.
Kako vidite Maribor leta 2030?
Z mojega zornega kota starša otroka s posebnimi potrebami, si želim, da bi Maribor bil primer dobre prakse in urejenosti življenja za ljudi z invalidnostjo, zlasti tistih z gibalnimi in intelektualnimi ovirami, ki imajo najmanj možnosti. Da jih ne bi več puščali živeti v oddaljenih inštitucijah ali za štirimi stenami doma, vstran ob običajnega vsakdanjega življenja. Da bi lahko hodili v šole v svojem šolskem okolišu, ki so prilagojene otrokom in ne obratno, da bi lahko dobili zaposlitev in se počutili uspešne in koristne. Za to potrebujemo kakovostne storitve v skupnosti. Predvsem si želim, da bi vsi skupaj živeli v vključevalni družbi, kjer bi spodbujali drugačnost in raznolikost, za napredek, za boljši in lepši jutri vseh nas.
