Mariborski zapor, ki stoji praktično v središču mesta, je bil do ustanovitve Doba največja slovenska kaznilnica, ki sprejme okoli 150 obsojencev. Tam so nameščeni v glavnem tisti, ki so obsojeni na krajše zaporne kazni (do leta in pol) ter priporniki.

Sobe so urejene s posteljami in kopalnicami, vsem je namenjen tudi skupni prostor, kjer kaznjenci lahko gledajo TV in se družijo. Na voljo imajo manjši, betonski sprehajalni prostor v katerem se dopoldne lahko zberejo priporniki, popoldne obsojenci. Skupini sta ločeni, da ne pride do naključnih srečanj, saj med seboj ne bi smeli komunicirati. »Da pa se, seveda. Preko kuhinje, s spuščanjem pisem po vrvicah v spodnje nadstropje in še kaj. Pri priporu je najhuje to, da ne veš, kako dolgo boš tam. Ko prideš prestajati zaporno kazen veš, koliko mesecev ali let te čaka, pripor pa je negotovost,« pravi Mariborčan, ki je svojo kazen odsedel pred nekaj leti.

Dnevi so zapolnjeni

Sogovornik pove, da čas za zapahi pravzaprav mineva zelo hitro: »Bujenje je okoli sedmih zjutraj, nato se urediš in imaš možnost, da greš za dve uri na dvorišče in v trgovino. Paznik celo gručo pelje do trgovine v zaporu, kjer si lahko kupiš, kar želiš. Denar je sicer omejen, pri sebi ne smeš imeti več kot 100 evrov. Dan načeloma teče zelo hitro, na koncu nimaš časa za nič. Dolgčasa ni, saj je sistem urejen tako. Možnost imaš tudi za dve uri na fitnes, je kosilo in večerja, nekaj časa gledaš TV ali si na računalniku in dneva je konec.«

Zapornikom je dovoljeno imeti računalnik, vendar brez povezave s spletom: »Telefoni sicer absolutno odpadejo, a jih ljudje vseeno imajo. Tudi internetna povezava ni nek problem.«

Iznajdljivost je v zaporu največja vrlina

Mobilne telefone in kakšne druge dobrine si zaporniki znajo priskrbeti na zelo kreativne načine. Ena zanimivejših zgodb je, ko so kaznjenci preko poznanstev plačali delavcu v podjetju, ki je zaporniške avtomate oskrbovalo s sendviči, da je v vsak zadnji sendvič v vsaki vrsti nastavil mobitel.

Zaporniki so iznajdljivi tudi pri prostorih za skrivanje. »Veliko imajo skrito na straniščih med keramiko. Izdolbejo fuge okoli ploščice, odstranijo ploščico in naredijo luknjo v steni, nato pa ploščico pritrdijo nazaj z zvečilkami in fugo popravijo s pomočjo zobne paste.«

Lepo vedenje je nagrajeno

Iznajdljivosti navkljub pa k najbolj »prijetnemu« bivanju za rešetkami pripomore vzorno vedenje. Igranje po pravilih namreč prinaša številne ugodnosti. Denimo v zaporu na Dobu, so obsojeni najprej nastanjeni v sobo s sedemnajstimi posteljami, a so lahko v obdobju nekaj mesecev zaradi dobrega obnašanja premeščeni v celico, kjer bivata le dva.

Večjo naklonjenost strokovnih delavcev si marsikdo pridobi z obiskovanjem prostočasnih dejavnosti, kar dolgoročno pripomore k možnosti za predhodni izpust; podaljšan čas obiskov (dodatnih 15 minut) pa lahko pridobivajo s pobiranjem smeti na dvorišču.

»Kot apartmaji na Hrvaškem pred 20 leti«

Zapornikom prvi mesec prestajanja kazni obiski niso dovoljeni, nato jim pripada ena ura, dvakrat na teden. Nekdanji mariborski kaznjenec sicer pravi, da so obiski na Dobu bolje urejeni: »Kot prvo je večji prostor s kantino s prigrizki in pijačami, imajo pa tudi pet ali šest sob, ki so videti kot apartmaji na Hrvaškem pred 20 leti – postelja, omarice, kopalnica.«

Te sobe lahko obsojenci koristijo za intimne obiske svojih partnerjev: »Na obisk ti pripada 45 minut, da si lahko s svojo partnerico v sobi; dobiš svežo rjuho in če je soba prosta, lahko greš. Vsak tretji teden je možna tudi nočitev, tvoja partnerica lahko pride ob osmih zvečer in si lahko z njo do šestih zjutraj, nato te pazniki pospremijo nazaj v tvoj blok.«

V Mariboru je dvorišče premajhno

Že pred nekaj leti je direktor mariborskega zapora Robert Šilc izpostavil, da bi zavod potreboval prenovo. Tudi nekdanji kaznjenec osvetljuje problematiko premajhnega dvorišča in natrpanosti: »Moje mnenje je, da je prestajanje na Dobu lažje. Več je prostega časa, več je dvorišča. V Mariboru je dvorišče samo betonsko in nimaš kaj početi. Na Dobu se lahko prijaviš tudi za urejanje okolice in dobiš neke bonitete, recimo daljše obiske. Večje je, bolj prosto in zato bolje in lažje.«

Paznikov je malo, a so korektni

Razen prostorskih težav imajo v Mariboru že več let problem s premajhnim številom pravosodnih policistov. Ti so sicer uspešni pri svojem delu, a jih, glede na več kot 100 odstotno zasedenost, v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor, primanjkuje.

Zapornik, ki je tam preživel večji del svojega prestajanja pravi, da so obsojenci s pazniki zadovoljni, saj so pri svojem delu korektni: »Če delaš stvari, ki ne sodijo v neko normalno življenje, pa je logično, da te nihče ne bo toleriral. Na Dobu je drugače, ker je več ljudi in imajo opravka z več devianti, zaradi česar so že v osnovi malo nastrojeni.« Kot slabost izpostavlja, da zaporniki ne v  Mariboru, ne na Dobu niso kategorizirani po prekrških: »To pomeni, da je lahko nekdo, ki je povzročil denimo prometno nesrečo in mora odsedeti dve leti, v sobi z nekom, ki je zagrešil veliko hujše zločine. Razliko v vedenju paznikov v obeh krajih torej povzroči tudi to, da v Mariboru ni zapornikov s tako visokimi kaznimi in jih je tudi manj. Na podlagi tega lahko tudi prej vzpostaviš kontakt s strokovnim osebjem, ker lahko prej določijo, kdo je okej in kdo ni.«

Pobegov ni veliko

V zadnjih letih v zavodu v Mariboru ne beležijo pobega zaprte osebe, beležijo pa tri poskuse pobegov. Pobeg ali poskus pobega s prestajanja kazni zapora, se šteje kot disciplinski prestopek, za katerega se obsojenca lahko disciplinsko kaznuje. Zadnji poskus pobega beležijo v letu 2015, ko je zaprta oseba poskusila pobegniti iz varovanega območja, vendar so ji pravosodni policisti s hitrim posredovanjem pobeg preprečili.

»Veliko zapornikov se odloči za pobeg, ko jim je kot ugodnost omogočen nekajurni izhod iz zapora ali pa med obiski zdravnikov,« razlaga nekdanji kaznjenec in hkrati poudarja, da se takšen beg ne izplača.

Na Generalnem uradu Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) pojasnjujejo, da za preprečevanje pobegov v zaporih nadzorujejo organizacijo in izvajanje sistema varovanja, izvajajo aktivnosti na področju usposabljanja pravosodnih policistov, prav tako pa opozarjajo na varnostno kulturo, profesionalnost dela pravosodnih policistov ter osebno odgovornost zaposlenih. V ZPKZ Maribor je trenutno zaposlenih okoli 80 pravosodnih policistov. »Glede na obseg dela v vseh zavodih za prestanje kazni zapora beležimo pomanjkanje tako pravosodnih policistov, kot tudi strokovnih delavcev,« povedo URSIKS.

Zaradi odklonskega vedenja še vedno v samice

Neprilagojeno obnašanje je sankcionirano – kršitelji reda so prestavljeni v samice. Po pripovedovanju bivšega zapornika tem prostorom pravijo medicinke in bi se naj po zakonu uporabljale le kot skrajni ukrep. Gre za sobe, ki so oblazinjene, da je onemogočeno samopoškodovanje in v katerih morajo neprilagojeni zaporniki preživeti 12 do 24 ur, dokler pristojni ne ugotovijo krivca v dani situaciji.

»Tiste, ki so bili v prekršku nato na Dobu namestijo v Blok 1, v izolacijo. V primeru, da je kdo komu povzročil telesne poškodbe ali kaj podobnega, se to obravnava kot kaznivo dejanje zaradi katerega mora zapornik na sojenje in je zato, ker je že zaprt, dodatno kaznovan še strožje,« pojasni Mariborčan.

»V zaporu je naravna selekcija«

Enako kot v življenju izven zapahov, se tudi v zaporu formirajo skupine, ki se med seboj povežejo glede na interese. »V zaporu je naravna selekcija: če si normalen, se družiš z normalnimi ljudmi, ki jih je notri precej; če si narkoman se družiš z narkomani, če si Rom se družiš z Romi, če si pedofil, se družiš s pedofili. Slednji so v zaporu še posebej osovraženi, a je sistem naravnan tako, da so zaščiteni; če ga samo užališ z besedo »pedofil« in te paznik sliši, si za en mesec prestavljen v izolacijo. Notri težko pride do konfliktov, ni tako, kot je videti v filmih.«

Zamere se zato večkrat rešujejo na drugačne, še bolj podle načine: »Dogajalo se je, da so narkomani, če so se s kom skregali, nastavili tablete v vrečki nekomu pod jogi. Potem kdo med pazniki namerno razširi govorice, da začnejo vse pregledovati. V sobi s sedemnajstimi posteljami, bi lahko bil krivec kdorkoli; če je pod tvojim jogijem, pa si avtomatsko kriv. Tudi na omaricah si je iz tega razloga zračne luknje pametno zalepiti s selotejpom.«

Zapor te lahko spremeni (ali pa tudi ne)

Kako bo zapor vplival na posameznika je odvisno le od njega samega. Čas tam teče drugače, ustvarijo se tudi različne družbene dinamike. Klofute padajo zavoljo dveh evrov, preprodajajo se cigarete in tablete ali pa se iz nagnitega sadja izdeluje alkohol. Pa vendar, naš sogovornik meni, da so slovenski zapori dobro urejeni in da kaznjencem lahko omogočijo dobro popotnico za reintegracijo v življenje, v kolikor si tega le želijo tudi sami.

»V zaporu imaš čas, da v svoji glavi razčistiš, kaj sploh hočeš od življenja. Ali boš ves čas po zaporih, ali pa boš normalno živel. Zelo je pomembno, če imaš koga zunaj, to te motivira. Veliko jih je, ki nimajo nikogar, ko pridejo ven. Imajo malo prihranjenega denarja, 200-300 evrov, kar ni dovolj niti za mesečno najemnino; takšni se v 50 odstotkih vračajo. Ti, ki nimajo nikogar.«