Danes je medicina že tako napredovala, da diagnoza AIDS ni več usodna za bolnike. Številni lahko živijo popolnoma normalno življenje. A to ne velja za Mariborčana Renata Volkerja, ko je postal oskrbnik lokala Tiffany na Metelkovi.

Z diagnozo je bil soočen v času, ko je živel v Londonu. Po smrti njegove velike ljubezni je spoznal novega partnerja ter se z njim preselil v prestolnico. Ko je živel v Angliji, se je vsakih pol leta testiral na spolno prenosljive bolezni, ker je tako priporočeno. Vedno je bil negativen, saj kot sam pravi uporablja zaščito. A je pregled februarja 2012 pokazal drugače: test je bil pozitiven. “Zanimivo je, da sem takrat prvič rekel, naj me testirajo samo za HIV in nič drugega, sicer sem namreč vedno imel test za vse spolno prenosljive bolezni,” je Mariborčan dejal za portal Svet24.si.

Ob diagnozi je doživel šok: “Sedel sem na avtobus in doživel izkušnjo, kot bi bil na vlaku smrti. Možgani so začeli divjati popolnoma nenadzirano in na dan so prihajali najbolj grozni, črni scenariji. Seveda sem si govoril: od tega ne boš umrl, umrl boš od nečesa drugega, saj so rekli, da lahko pričakujem normalno starost – pred sabo naj bi imel še kakih trideset let.” Kmalu zatem je nekaj prijateljem zaupal, s čim se sooča, tudi na spletu je poiskal samopomoč za novookužene. Ko je spoznal, ljudi, ki živijo tudi 30 let z diagnozo, ga je to pomirilo.

Terapije je zavrnil, spremenil je način življenja in dvignil svoj imunski sistem

Kot je v nadaljevanju še razložil, so mu zdravniki ponudili terapije, a jih je zavrnil, jemlje pa tablete. “Vedel sem, da prvih pet let tako ali tako ne bo posledic na zdravju. To mi je povedal tudi zdravnik in se mi je naložilo nekam zadaj v možgane. V tem času pa naj bi se virus tako razmnožil, da bi začel rušiti imunski sistem. V desetih letih naj bi se nato razvila avtoimunska bolezen, povezana s tem virusom. Tako sem začel razmišljati, kaj lahko naredim, da bi si izboljšal imunski sistem. Začel sem jesti manj mesa in se odločil za čiščenje telesa. Telo se je sámo začelo boriti s tujkom.”

V gejevski skupnosti diagnoza HIV več ni tabu: “Niti ne, res. Nad čemer sem zelo presenečen. Veliko ljudi reče, aha, moj bivši je tudi pozitiven ali imam prijatelja, ki je. Veliko ljudi je informiranih. Kar se tega tiče, je naša skupnost veliko naredila. Zato zelo podpiram izobraževanje, tudi po šolah. Pa ne zato, da bi se ljudje brezskrbno dol dajali, ampak da se zavemo, da je to ena od diagnoz, s katero je mogoče živeti.”

Da ne bi drugih okužil, je za zmenke uporabljal aplikacijo za geje, v kateri lahko označi “pozitiven” ali “negativen”. Tako je vedno označil “pozitiven”.

V družini ne delajo razlik med pozitivnimi in negativnimi

V svoji izpovedi je še pojasnil, da v njegovi družini ne delajo razlik me okuženimi in neokuženimi. Tako jedo solate iz iste sklede, v kopalnici imajo skupne brisače. Ne razmišljajo o tem, saj virus naj bi bil na zraku neobstojen, v bistvu preživi samo sekundo ali dve, zato ga tudi komarji ne prenašajo.

Je pa opozoril, da o njem vseeno še ne vemo vsega in da je pomembno imeti dober imunski sistem.

Vedno več žensk se okuži z virusom

V gejevski sceni se je vedno vedelo, kdo je okužen in kdo ne. Tako so lahko pozitivnim ostali stali ob strani. “Današnjo ljubljansko gejevsko sceno težko sodim, ker živim v Mariboru. To, kar se dogaja po drugih mestih in vaseh, je pa skrito,” je pojasnil. Veliko je še takih, ki so poročeni in imajo otroke. V nadaljevanju je še dodali, da se v zadnjem času vedno več ženk kuži z virom, vendar lahko le ugiba kje in kako.

Želja po moškemu je vedo bila prisotna

59-letnik je bil dolga leta poročen. Kot je pojasnil, se ni poročil, da bi kaj skrival, ampak ker je svojo ženo ljubil. A če bi se njegovo življenje odvilo drugače in bi pridobil izkušnjo z moškim že pri 18 letih, se verjetno nikoli ne bi poročil, je dejal.

“V srednji šoli sem imel dobrega prijatelja, med nama se je nekaj dogajalo, a nič fizičnega. Moja žena je vedela za to. Morda je mislila, da me bo pač minilo. Svoje želje po moškem nisem zatiral, vedno je bila nekje prisotna.”