Vse prevečkrat se namreč dogaja, da ljudje, ki umirajo, pristanejo v urgentnem centru. V UKC Maribor so zato danes zbrali vse deležnike, da bi sprožili razpravo o možnih izboljšavah.

Zaradi starajoče se družbe bo ta tematika vedno bolj pereča, zato je po besedah predstojnika urgentnega centra Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Maribor Gregorja Prosena nujno, da se doreče rešitve za “humano, celostno, holistično oskrbo, ki bo čim bližje temu, kar je želja bolnika, seveda s presekom tega, kar je možno”.

Izzivi rešljivi samo s skupnim delovanjem

“Takšni izzivi so rešljivi samo s skupnim delovanjem, mogoče tudi s spremembo koncepta,” je povedal na novinarski konferenci pred okroglo mizo na temo izvajanja paliativne oskrbe v Podravju.

V zadnjem letu je v tem urgentnem centru umrlo okoli 60 oseb z rakavim obolenjem, več kot 8000 od skupno skoraj 28.000 obravnav v urgentnem centru so predstavljali rakavi bolniki. “Velika večina ljudi verjetno ne želi umreti v eni od sob urgentnega centra, sredi vsega direndaja, ki je tam, zato iščemo rešitve, kako bi bolnika čim prej poslali domov. A to ne pomeni, da samo napišeš odpustnico in nalog za prevoz, treba je zagotoviti nadaljnjo skrb za bolnika,” je povedal.

Po njegovih besedah je nujno sodelovanje vseh treh ravni zdravstvene oskrbe, od družinskih zdravnikov do bolnišničnih oddelkov. V prvi vrsti pa je po njegovih ocenah nujna detabuizacija paliativne oskrbe v družbi, tako s ciljem omogočanja čim več ljudem, da preživijo zadnje dni svojega življenja doma, kot ustreznejšega informiranja zdravstvenih delavcev o dejanskem stanju bolnika.

Nevenka Krčevski Škvarč iz enote za paliativno oskrbo UKC Maribor je poudarila, da je paliativna oskrba pomembna za vse ljudi v državi. “Vsi moramo biti udeleženi, ne le zdravstvo. Paliativna oskrba v bolnišnici, torej naša enota in ambulanta, je le vrh ledene gore. Pod tem je ogromno dejavnosti, ki jih morajo izvajati vsi, ki so zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu, več pa bi se zahtevalo tudi od drugih laikov, ki bi lahko delovali v sklopu sočutne družbe širše v okolju, med prijatelji, sosedi in tako naprej,” je dejala.

Pojasnila je, da se paliativna oskrba ne nanaša le na umiranje, ampak se začne že s postavitvijo diagnoze neozdravljive bolezni. Večjo angažiranost pričakuje predvsem od občin, konkretno Mestne občine Maribor, ki bi po njenih besedah lahko izvedla kampanjo ozaveščanja o paliativni oskrbi in medsebojni pomoči, lahko bi postavila hospic in v vsakem domu za starejše sobo za paliativno obravnavo.

Alenka Križnik iz Slovenskega društva Hospic pa upa predvsem na spremembo zakonodaje, da bi lahko vzpostavljali hospice z do šest namestitvami. “Tako bi lahko umirajočemu omogočili stalno prisotnost svojcev in s tem intimnost družinskega okolja,” je dejala.

STA