V UKC Maribor zaradi pomanjkanja kadra ne uspejo več zagotavljati 24-urne neprekinjene dejavnosti odvoza umrlih, poroča časnik Večer.
Štirje opravljajo delo šestih oseb
Popodatkih Večera bi na omenjenem mestu potrebovali šest ljudi, da bi lahko zadovoljivo opravljali delo, zdaj to delo opravljajo le štirje, eden izmed njih pa naj bi bil trenutno na daljši bolniški odsotnosti. Medtem, ko odvoz pokojnika v UKC opravita dve osebi, torej dve medicinski sestri ali pa medicinska sestra in spremljevalec bolnikov, to breme v UKC Maribor opravlja zgolj ena oseba: “Kontinuirano imamo objavljene razpise, vendar je povpraševanje bistveno večje od ponudbe, na primer na razpis se javi deset oseb, na razgovor jih povabimo sedem, vendar se ga udeleži pet oseb, zaposlimo pa eno ali dve osebi na mesec,” so za Večer pojasnili v UKC Ljubljana, kjer se kot v Mariboru, srečujejo s pomanjkanjem tovrstnega kadra.
Fizično in psihično naporno delo
Pri prevozu umrlih po podatkih Večera ne gre le za prevažanje, temveč je velikokrat potrebno prelaganje z bolniške postelje na voziček, pa tudi preoblačenje in čiščenje, še navaja Večer.
“Trupla je težje premikati kot žive ljudi. Medicinske sestre, ki pogosto niso prav močne, ti pri tem ne morejo zelo pomagati. Ob tem moraš biti tudi pieteten, ne sme se dogajati, da se truplo udari ali pade in si kaj zlomi. Kar se lahko hitro zgodi – postelja se premakne in človek zdrsne. Običajno se pojavijo še neprijetne vonjave. Ti ljudje so po navadi polni zdravil, te tekočine jim potem tečejo iz ust. Pogosto so zelo kužne,” pripoveduje sogovornik Večera, ki prav tako želi ostati neimenovan. Umrle vozijo na patologijo, kjer popoldan in ponoči ni nikogar, ki bi ga sprejel. Tako oseba, ki prevaža truplo, tega odpelje v hladilnico. “Ta prostor je nasploh zelo negativen, veliko je vonjav. Tam je še več pokojnikov,” pripoveduje.
Ta prostor je nasploh zelo negativen, veliko je vonjav. Tam je še več pokojnikov.
Dodaten psihični pritesk zaposlenim predstavlja tudi dejstvo, da gre pri prevozu velikokrat za ljudi, kijih pozna. Delo pod takim pritiskom ima zagotovo posledice za duševno zdravje osebe, ki delo opravlja. Obdukcijski pomočniki imajo sicer osnovno zdravstveno izobrazbo, triletno srednjo zdravstveno šolo. In polletno usposabljanje, preden so prvič sami z mrliči. Kljub temu jim je to delo težko opravljati. Psihološke podpore pri delu pa nimajo. In plača? Z dežurstvi nanese okoli 1200 evrov, še poroča Večer.
Njihov sogovornik je še izpostavil svoje strašne izkušnje: “Padel sem v depresijo. Imel sem hude nočne more. Zvečer sem imel pred očmi vsa ta trupla. Organe, kri, okrvavljene roke … Pokojniki so se pogovarjali z mano,” je pojasnil. Poiskal je psihiatrično pomoč in še danes jemlje antidepresive. “Ne vem, kako daleč bi šlo, če se ne bi šel zdravit. Enemu sodelavcu se je popolnoma zmešalo, ker si ni poiskal pomoči.” Omenil je še, da se med sodelavci iste branže mnogi zapijejo, pa tudi samomori žal niso izjema.
