V prostorih Univerzitetne knjižnice Maribor (UKM) so danes odprli razstavo fotografij, ki sta jih v Ukrajini posnela fotoreporterja Matej Povše in Robert Balen. Pričajo o tragičnih posledicah vojne, ki že leto dni divja v tej državi. Po besedah Povšeta je treba s terena poročati o tem, kaj se dogaja, in s tem dati glas ljudem, ki trpijo.

Razstava bo na ogledu do 21. marca

Z današnjo razpravo in razstavo z naslovom Eno leto ukrajinskega odpora, ki bo na ogled do 21. marca, želijo po navedbah vodje EUROPE DIRECT Podravje Mihe Šimona opozoriti na nesprejemljivost vojaške agresije, prikazati ukrepe in odzive Evropske unije ter dati besedo novinarjem, ki so Ukrajino obiskali v času agresije nanjo.

Svobodni fotoreporter in fotograf Matej Povše je bil v Ukrajini marca lani, takoj po začetku ruske agresije nanjo. Kot je povedal, je šel tja, da se na lastne oči prepriča, zakaj morajo ljudje bežati. V takšnih razmerah je pri delu težko biti objektiven, a je kljub temu po njegovih besedah treba vztrajati in poročati o zgodbah ljudi, da se ne pozabi nanje. “Ko se soočamo s takšnimi stvarmi, moramo biti najprej ljudje, šele potem fotoreporterji, novinarji itd.,” je dejal.

Novinarka časnika Večer Klara Širovnik je pred letom dni poročala s poljsko-ukrajinske meje, februarja letos pa je s fotoreporterjem Robertom Balnom obiskala več krajev v Ukrajini. Po njenih besedah je pomembno, da opazuješ dogajanje in ljudi na terenu “z res odprtimi očmi, a hkrati ne pretirano jokavo”. “Po enem letu je že jasno, da so Ukrajinci narod, ki noče usmiljenja, ampak pokončno podporo, ki jim bo pomagala k neodvisnosti, ki si jo že dolgo želijo,” je dejala.

Življenje Ukrajincev

Ob letošnjem obisku nista zbirala zgolj hipnih vtisov, ki so dostopni vsakomur, ki pride v državo, temveč sta poskušala natančneje analizirati nekoliko manj očitne dele življenja Ukrajincev, ki so se v letu vojne spremenili, a so za posameznika še vedno zelo pomembni, na primer jezik, vera, izobraževanje, zdravstvena oskrba, je povedala.

Delo se je je močno dotaknilo, saj je v številnih primerih prepoznala podobnosti sebi in lastnemu okolju. “Vojna je vedno nehumana, a dejstvo je, da se lažje poistovetimo s tistimi, ki so nam podobni. Ker so nam ljudje, ki so trenutno pod tem terorjem, tako podobni, se lahko prepoznamo v njihovih domovih, v stvareh, ki ležijo pod ruševinami, in zato je poročanje s takšnih krajev še zahtevnejše,” je dejala.