Družbene omrežje Tinder, ki je primarno namenjeno iskanju (ljubezenskega) partnerja, tudi prijateljev, zaradi svoje enostavne uporabe resda prinaša svoje prednosti. S sočlovekom pridemo v stik instantno, brez da bi zapustili svoj sedež, a včasih takšni tudi ostanejo – instantni. V veliko primerih pa se ljudje dejansko najdejo in se spustijo v razmerje, celo poroko. Spet drugi se k Tinderju vračajo veliko preveč.

Tinder ni zgolj “hook-up”

Nejc Plohl, magistra psihologije in asistenta na Filozofski fakulteti Maribor, ki kot svoje raziskovalne interese navaja zlasti komunikacijo znanosti in z znanostjo podprte politike ter Facebook in druga socialna omrežja, nam je razkril svoj vpogled v tematiko tako pozitivnih kot negativnih plati družbenih omrežij, kot je Tinder. Uporabnost Tinderja je lahko precej raznolika, je prepričan in je ne moremo zreducirati zgolj na t. i. “hook-up”, oziroma srečanje brez obveze, ki vključuje spolni stik, saj bi to pomenilo pretirano poenostavljeno razumevanje motivacije za uporabo te aplikacije.

“Medtem ko številni posamezniki Tinder in podobne aplikacije res uporabljajo za iskanje spolnih odnosov brez obveznosti, druge vodi iskanje ljubezni oz. romantičnih partnerjev, preprostost komunikacije, izboljševanje lastnega samospoštovanja, vznemirljivost uporabe tovrstnih aplikacij ali pa aplikacijo preprosto uporabljajo zato, ker jo uporabljajo drugi,” nam zaupa.

Poleg iskanja ljubezni nas k Tinderju vleče sama vznemirljivost, pa tudi priljubljenost aplikacije. “Obstajajo določene razlike po spolu – moške naj bi pri uporabi Tinderja (v primerjavi z ženskami) pogosteje usmerjali motivi spolnosti, vznemirljivosti in preprostosti komunikacije,” še pojasni.

Za razliko od drugih strani, namenjenih iskanju partnerjev, ki jih poznamo že leta, pa Tinder prinaša določene prednosti, je še prepričan.

Zakaj dajemo prednost virtualnemu pred klasičnim zmenkom?

Mobilne aplikacije, kot je Tinder, ponujajo nekaj klasičnih prednosti v primerjavi z nevirtualnim zmenkarjenjem pa tudi klasičnimi oblikami spletnega iskanja partnerjev. “Med drugim se npr. zmanjša verjetnost zaznane zavrnitve (povedano po domače, zaradi načina delovanja Tinderja je težje ugotoviti, da drugim nisi všeč), potrebnega je znatno manj časa in truda (velik nabor potencialnih partnerjev, odločanje o potencialnih partnerjih je hitro, tudi čas od »match-a« do prvega srečanja je lahko sila kratek), partnerje pa lahko tudi zelo enostavno filtriramo glede na naše preference (npr. starost, oddaljenost).”

Na Tinderju imamo prav tako možnost “prodati same sebe”, izbrati najlepše slike, izpopolniti svoj opis, kar nam v živo morda ne bi uspelo. “Do neke mere vse te prednosti Tinderja gotovo pomenijo premik k bolj površinskim odnosom, a temu ni nujno tako – od začetnega stika, ki na Tinderju res prinaša zgolj informacijo o izgledu in kratek opis, se pogovor seveda lahko razvije v različne smeri, odnos pa se lahko prenese iz virtualnega v nevirtualno in postane tudi dolgotrajen. So pa pri tem ponovno pomembni motivi obeh uporabnikov.” Temu pritrjujejo tudi študije, ki kažejo, da se kar 72 odstotkov vseh razmerij prične na spletu, kar 80 odstotkov uporabnikov pa je t. i. milenijcev.

Pasti Tinderja v zasvojitvi

Plohl meni, da se nevarnosti in pasti tovrstnih aplikacij se skrivajo predvsem v problematični uporabi Tinderja, ki po mnogih značilnostih spominja na vedenjsko odvisnost in jo je kot tako nujno ločiti od normalne uporabe. Za problematično uporabo naj bi nekako bilo značilnih šest glavnih lastnosti, in sicer 1) pomembnost Tinderja za posameznika (v primeru problematične uporabe Tinder močno usmerja oz. vodi posameznikove misli in vedenja), 2) vpliv Tinderja na razpoloženje (v primeru problematične uporabe interakcije na Tinderju izrazito izboljšajo ali poslabšajo posameznikovo razpoloženje), 3) sprememba tolerance (v primeru problematične uporabe se čas uporabe Tinderja nekako vseskozi povečuje), 4) odtegnitvena kriza (v primeru problematične uporabe se ob začasnem prenehanju pojavijo močni neprijetni občutki), 5) Tinder kot ovira (v primeru problematične uporabe Tinder ovira odnose z drugimi osebami in druge aktivnosti) ter 6) relaps (v primeru problematične uporabe se bo oseba po obdobju abstinence zelo verjetno vrnila k prejšnjim vzorcem uporabe Tinderja).

Prevara možganskega centra za nagrajevanje

Vasily Klucharev iz F. C. Donders Centra za kognitivno nevroslikanje (F.C. Donders Center for Cognitive Neuroimaging) na Nizozemskem je odkril, da je možganska struktura, imenovana nucleus accumbens, odgovorna za procese nagrajevanja, bolj aktivna, ko ljudje gledajo privlačne obraze. Ljudje prav tako verjamejo, da so privlačni ljudje bolj inteligentni, družabni, sposobni, prijateljski in vredni zaupanja. Lep izgled zavede celo matere: Študija s strani razvojne psihologinje Judith Langlois kaže, da matere bolj pritegnejo lepi dojenčki.

Tinder temelji na principu t. i. “nepredvidljivih nagrad”. Nekaj podobnega recimo doživljamo v kazinu, kjer stiskamo na gumbe, v upanju da nam morda uspe zadeti nagrado, saj vemo, da je to mogoče. Na Tinderju je podobno: prav lov za nepredvidljivo nagrado v možganih povzroči večjo aktivnost kot nagrade, za katere vemo, da jih bomo dobili. Prav tako se ob tovrstnem pričakovanju nagrajevanja veča vsebnost dopamina. To pomeni, da je zavedanje, da se bo zgodilo nekaj dobrega, bolj nagrajujoče in obetajoče kot sama nagrada. Navsezadnje nikdar ne vemo, kdaj nas bo nekdo opazil in kdaj bomo tudi mi opazili nekoga, ki nam je potencialno všeč. Če Tinderja nekaj časa ne bi odprli, bi po ponovni uporabi ugotovili, da nas čaka množica partnerjev, s katerimi bi se lahko ujeli ali pa bi okrili precej všečkov osebnih fotografii, četudi  retuširanih in povsem nerealnih. Tu je ta element presenečenja, ki lahko skorajda zasvoji, zlasti če je govora o mladih najstnikih. Potem je tu še množica izbire. Če je izbire preveč, potem obstaja večja možnost, da ne bomo sprejeli prav nikogar, prav tako se zmanjša miselnost, da smo se odločili pravilno.

Ustvarjalci se zanašajo, da se bodo uporabniki vračali – tudi če so našli svojo ljubezen

Tinder na tak način zasede možganski center za nagrajevanje, zaradi česar se uporabniki vračajo. Tinder pusti obvestilo, ko ima uporabnik novo “ujemanje” z drugim uporabnikom. Ko uporabniki pričnejo na začetku prejemati takšna obvestila, se njihova stopnja dopamina ne poveča, vse dokler ne pregledajo profila predlaganega uporabnika. Pozneje pa lahko uporabnik doživi izkustvo nagrajevanja že s prejemom obvestila.

Podjetja in ustvarjalci aplikacij o takšni “ugrabitvi” človekovega nevrobiološkega sistema seveda ne bodo razpravljali. Rekli bodo le, da ljudem socialna omrežja lajšajo življenje in da zgolj nudijo platforme družbenega vedenja, brez vpliva na vedenje samo.

Če na Tinderju res najdete svojo pravo ljubezen, ga zbrišite in ga več ne uporabljajte, saj bo tako njihov poslovni model manj uspešen. Zanašajo se na uporabnike, ki se bodo vračali kar naprej in naprej.