“Za vse pasti sodobnega sveta, trženja, pomembnosti delovnega mesta na ministrstvih, mestnih svetih in parlamentu ter biti glavni in pomemben, politika za svoje žrtveno jagnje uporablja tudi šolstvo, učitelje in najbolj ranljive skupine – učence in dijake. Prekrito, tiho, pa vendarle vedno bolj glasno in brez sramu,” je v odprtem pismu čustveno nastopila Nadja Jager Popović, ravnateljica Srednje šole za oblikovanje Maribor.
Šole kandidirajo za programe, ki jih ne morejo kvalitetno izvajati
Šole imajo vsako leto možnost kandidirati za kak nov program. Gre za programe, ki že obstajajo, vendar jih določena šola doslej še ni opravljala. Na Srednji šoli za oblikovanje trenutno izvajajo programe, za katere je relativno veliko zanimanja, denimo modni oblikovalec ali industrijski oblikovalec. Za njihovo izvajanje potrebna precej draga oprema (industrijski šivalni stroji,…) in tudi usposobljeni kader. Ker je tekstilna industrija v Mariboru s koncem gigantov v zatonu, skupine niso povsem polne, kajti pričakovati je, da bo zaposlitev manj.
Programe dobijo šole, ki sploh nimajo pogojev za izvajanje.
Kljub temu je država enak program odobrila v Ljutomeru in celo na Ptuju, le 25 kilometrov iz Maribora: “Programe dobijo šole, ki sploh nimajo pogojev za izvajanje. Nimajo delavnic, niti šivalnih strojev ali kadra. Kvaliteta s tem pada, posledično lahko pričakujemo tudi propadanje dijaških domov. Mi svoj kader usposobimo, potem pa ga prevzamejo in zaposlijo 25 kilometrov stran.”
“Pri nas smo se dvajset let borili za nadgradnjo 3+2 programa frizerja. To pomeni, da smo izdelali program, vložili ogromno dela, pripravili katalog. Danes pa po politični liniji katerikoli obstoječ program selijo v šole, tudi, če nimajo kadra, izkušenj, pogojev,” pojasni Jager Popovićeva.
Ne vidim smisla, da otroka pošljem na šolo za modnega oblikovalca, tam pa ni ne učitelja, ne stroja, ne delovne opreme. Se bo učil po youtube tutorialu?
Šole spreminjajo imena programov z namenom pridobiti sredstva in šolarje, brez da bi za tem stali programi, je še prepričana ravnateljica. “Že desetletje poslušamo, kako prihajajo novi poklici, kako se je nanje treba pripraviti, nihče pa ne pripravi programa, ne pripravi kataloga. Kandidirajo za obstoječ program, pri tem pa ni pomembno, da sploh nimajo pogojev.”
“Ne vidim smisla, da otroka pošljem na šolo za modnega oblikovalca, tam pa ni ne učitelja, ne stroja, ne delovne opreme. Se bo učil po youtube tutorialu?” je ostra ravnateljica.
Težavo Jager Popovićeva vidi tudi v tem, da so strokovni programi vezani na delodajalce. Medijski poklici denimo, imajo tudi po 500 dijakov in v Mariboru le par delodajalcev. “Pri nekaj televizijskih postajah in par radijskih postajah, kam lahko daš toliko otrok na prakso, da o zaposlitvi niti ne govorim,” je kritična Jager Popovićeva.
Rešitev vidi v razvoju na področju, ki je na določeni šoli močno: “Sprašujem se, zakaj recimo trgovska šola ne izdela kakega programa s poudarkom na spletnem trženju. Osnova je trženje, razvoj pa v koraku s časom.”
Za delo na daljavo so potrebne prilagoditve
Pri šolanju na daljavo so se na Srednji šoli za oblikovanje Maribor soočili s potrebami opreme za dijake, da so lahko delali na domu. Na običajnih srednjih šolah so za dijake, ki svoje opreme nimajo, poskrbeli z računalniki, pri njih je potrebna še druga oprema. Poleg industrijskih strojev so se podali v nabavo gospodinjskih strojev, da so jih lahko posodili tistim, ki stroja doma nimajo.
Na njihovi šoli je trenutno v karanteni sicer le en oddelek dijakov in večjih težav z izobraževanjem na daljavo nimajo. Več težav pa srednje šole beležijo pri izpadu kadra, ki je doma bodisi zaradi karanten otrok ali pa zaradi lastne bolezni.
