Rek, da so študentska leta najlepša, ne obstaja zaman, saj so nas številne prejete izkušnje iz časa bivanja v mariborskih študentskih domovih prepričale, da so študentska leta za marsikoga zares nepozabna, zabavna in včasih tudi malce odbita.

Trenutne generacije študentov svoje spomine, ki jim bodo ostali za vselej, šele ustvarjajo, bivši študentje pa se na čas bivanja v študentskih domovih radi pogosto spomnijo. Za bodoče študente bodo zbrani gotovo še dodaten razlog na listi razlogov, zakaj se odločiti za bivanje v študentskem domu …

Ste pripravljeni na nekaj minut glasnega krohotanja ob branju prigod naših bralcev in podoživljanja svojih študentskih let? Pa začnimo!

1. Plastične kravice

»Moja študentska leta so se zaključila že kakih 10 let nazaj, ampak tega dogodka pa se spomnim kot včeraj in vedno ko se s cimrami in prijateljicami iz študentskega doma dobimo na kavi, se vedno spomnimo na to in se režimo kot pečeni mački.

Skratka, v 3. letniku faksa se je moja cimra pripravljala na zelo zahteven izpit in zaradi vse živčnosti je bila že kar malce nemogoča, zato smo se s še dvema kolegicama odločile, da jo malo razvedrimo. Kako? Nabavile smo nekaj paketov čisto majhnih plastičnih figuric živali iz kmetije, med katerimi je bilo največ kravic. Vseh teh figuric je bilo zagotovo več kot 50.

Te igračke smo nato v času, ko je bila cimra na sprehodu, skrile na najbolj nepričakovana mesta v najini sobi – predvsem na njenem delu – tako da bi jih odkrivala povsem po naključju in v trenutnih ko bi to najmanj pričakovala. Kravice smo skrile recimo v pokrovček njenega inhalatorja, v njen paket robčkov, med vložke za menstruacijo, v embalažo vate za čiščenje ličil, med njene spodnje hlače, v odejo, vzglavnik … Saj razumete. Vsepovsod torej.

Cimri seveda nismo nič povedale, samo čakale smo do trenutna, ko je našla prvo plastično figurico, ki je bila kravica v njenem inhalatorju za astmo. Njenega izraza popolnega začudenja ne bom pozabila nikoli, našega smeha ob vsaki naslednji kravici pa tudi ne. Naslednjih nekaj tednov je bilo za cimro tako manj stresnih, saj se je ob izpitu ukvarjala še z vprašanjem, kje vse bo še našla kakšno figurico.« U. L.

2. Slana kava

»Študent že zelo dolgo nisem več, če pa bi imel možnost, pa bi se vsaj za kak teden vrnil v tisti čas, da se srečam z družbo našega nadstropja. Prigod imam več, vseh seveda ne bom delil, za ene je pa tudi prav, da ostanejo neizrečene in samo naše. Ena bolj zabavna prigoda je bila potegavščina, ki smo jo izvedli na mojem domskem sosedu, ki je živel dve sobi stran od mene in mojega cimra.

Ta poba je bil res super in nanj imam same lepe spomine, ampak ena stvar, ki nam je šla pri njem na živce, je bila njegova obsedenost s čistočo kuhinje v našem nadstropju in ker se seveda mi vsi tega nismo držali, si je pogosto označil svojo hrano in sestavine s posebnimi nalepkami z imeni, tako da je bil prepričan, da je to res njegovo in da je vse »čisto in OK«.

Dokler si ga nismo odločili si malo privoščiti … S kolegi smo si redno kuhali kavo, ki smo si jo sladkali iz naše raztrgane vreče s sladkorjem, ki je bila malo polita pa malo zlepljena, ampak nič hujšega, ta naš poba pa si je kavo sladkal iz svoje sladkornice, na kateri je bila seveda nalepka z njegovim imenom. Kaj smo naredili? Po eni od njegovih pridig o tem, v kako kaotičnem stanju je naša kuhinja, smo, ko ga ni bilo zraven, seveda, njegov sladkor presipali v našo vrečko, v njegovo sladkornico pa smo nasipali sol.

Brezzvezna fora, vem, ampak nam se je zdelo to neverjetno zabavno. In je bilo, saj je bil rezultat viden že ob naslednjem kuhanju kave, ko je poba ob ugotovitvi, kaj smo mu ušpičili, užaljeno zapustil omizje. Naj povem še, da se je potem s svojimi pridigami in označevanjem hrane malo umiril …« P. N.

3. Napačna soba

»Na to zgodbo nisem najbolj ponosen, ampak je pa tako nepozabna, da jo obvezno povem na vsakem srečanju s kolegi. Bilo je davnega leta 2002 in v našem študentskem domu smo zelo zelo radi obiskovali študentske zabave v bližnjem ŠTUKU. Ker vedno nismo šli vsi, smo imeli navado vrata svojih sob puščati odklenjena, da ne bi ponoči ob prihodu domov budili svojega cimra.

Tako sem en torek na zabavo odšel s prijatelji s faksa, moj cimer pa je zaradi seminarske naloge tokrat ostal v domu. O tem, kako smo se imeli na zabavi, ne morem kaj dosti povedati, saj se niti ne spomnim, za kakšno zabavo je šlo, vem pa, da sem mogoče spil kakšen kozarec piva več kot bi bilo dobro.

Ko sem se vračal v študentski dom, sem po hodnikih hodil zelo tiho in upal, da nikogar ne zbudim. Ko sem prišel do svoje sobe, sem tiho stopil in ker sem slišal globoko dihanje cimra, ki je očitno trdno spal, sam se odločil, da se samo slečem, preskočim vso tuširanje in umivanje zob in skočim pod odejo. Pozor, vse to delam v čisti temi … Lučke na telefonu in to takrat še ni obstajalo …Ko se uležem na svojo posteljo, s krikom ugotovim, da postelja ni prazna in oseba pod mano se prav tako odzove z glasnim kričanjem, kar prebudi tudi cimra, za katerega se izkaže, da niti ni moj cimer!

Ko smo prižgali luč, smo ugotovili, da sem se v svoji zmedenosti uštel v nadstropju, golo naključje pa je bilo to, da sta imela tudi ta stanovalca odklenjena vrata svoje sobe. Nič ne moreš, opravičil sem se in se potem uspel prebiti do prave sobe. Zgodba o tem, kako sem se sredi noči ulegel na nekoga, pa se je, kot si predstavljate, hitro razširila …« V. P.

4. Katastrofičen all-nighter

»V študentskem domu, v katerem sem živela, je bilo kar nekaj študentk z Medicinske fakultete moje starosti, kar je pomenilo, da smo večino ponavljanja za kolokvije in izpite opravljale skupaj, kar nam je zelo pomagalo, nekatere v našem domu pa smo s svojimi dolgimi večernimi ponavljanji snovi, pri katerih nismo bile najbolj tihe (saj veste, šest punc na kupu …), včasih spravljale ob živce.

Tako smo se nekoč učile za precej težek izpit in bolj kot so ure minevale, bolj smo ugotavljale, da bomo do izpita, ki nas je čakal zjutraj, komaj prišle skozi vse, kar moramo ponoviti. Zato smo pač potegnile »all-nighter«, celonočno učenje, ki smo ga iz sobe po tem, ko se je moja cimra odpravila spat, prestavile v našo kuhinjo, kjer smo si nato skuhale kavo, pripravile prigrizke in tako dalje. Nato smo ponavljale …

Ure so tekle in na neki točki smo očitno presegle same sebe ter na mizi preprosto zadremale kar nad svojimi učbeniki. Nekomu z našega hodnika, ki je bil očitno bolj jutranja ptica, se je to zazdelo blazno smešno, hkrati pa se je želel z nami zaradi vsega preposlušanega ponavljanja malo pošaliti. Ker je (kot vsi v tistem nadstropju) dobro vedel, da imamo izpit že ob 8. uti, nas je, čeprav je bila ura šele 6., s tresenjem vsake za ramena zbudil in pri tem panično govori: »Alo, 9. je ura, prespale ste svoj izpit, kaj je z vami?«. Me smo seveda vse zmedene in še rahlo v spanju temu nasedle in panično začele tarnati, dokler ni ena od kolegic vseeno pogledala na uro na mobitelu in ugotovila, da nismo zamudile ničesar. Kaj je bila naša lekcija? Za ponavljanje ne izbiraj nočnih ur …« M. G.

Bi tudi vi take spomine?

Vas je ob branju kar zamikalo, da bi se za nekaj časa spet vrnili v študentska leta? Vsaj v popoldneve, ki bi jih preživljali s svojimi cimri in domskimi sostanovalci, izpitov si najbrž ne želi nihče še enkrat podoživljati …

Danes je v kar 14 študentskih domovih Univerze v Mariboru priložnosti za ustvarjanje spominov ogromno, saj se lahko domovi pohvalijo s sodobno opremo, ki ponuja možnost za športno in družabno udejstvovanje tako v samih domovih kot v domskih fitnesih in zavidljivem fitnesu na prostem v študentskem kampusu na Gosposvetski.

Študentski domovi so tako več kot le domovi, saj predstavljajo pomemben prostor študentskega dogajanja, ki vključuje vse od poučnih gasilskih vaj, okusnih zajtrkov, predavanj, večerov družabnih iger, študentskega vrtnarjenja na domskem vrtičku in še veliko veliko več!