Pred tednom dni smo obeležili praznik priključitve Prekmurja takratni SHS. Ob tej priložnosti smo v Mariboru živeče ali aktivne Prekmurce oz. Prekmurko prosili za njihove poglede na Prekmurje. Kako je Prekmurje izkoristilo čas v samostojni Sloveniji, stereotipi o Prekmurju, prepoznavne znamke Prekmurja?
Našemu vabilu so se odzvali prof. dr. Mitja Slavinec, dekan Fakultete za matematiko in naravoslovje, pater dr. Vinko Škafar, upokojeni profesor na Teološki fakulteti, Jasmina Gregorec Kozole, novinarka Regionalnega RTV centra Maribor, Zdenko Škraban, komunikacijski strateg in svetovalec za korporativne zadeve, Silvo Ropoša, direktor področja distribucije Elektra Maribor in Ludvik Lendvaj, upokojeni vojaški medicinski tehnik.
1. Kako je Prekmurje napredovalo v samostojni Sloveniji od osamosvojitve? Kaj se je dobro izkoristilo, kje so bile zamujene priložnosti?
Vinko Škafar: Temeljno vprašanje je: Kaj lahko jaz ponudim Prekmurju? Prekmurje je meni namreč že ponudilo življenje. Gospodarstvo je doživelo sesutje, ko sta se zrušila desetletna trdna gospodarska stebra Mura in Pomurka, kar je povzročilo negotovost in brezposelnost. Žal ni skupnega načrta za mesta in obrobje, tudi je preskromna in premalo organizirana ponudba tistega, kar imamo. Pomislimo na imenitne gradove v Murski Soboti, Lendavi in pri Gradu, ki sicer ponujajo marsikaj izjemnega, kvalitetnega in vabljivega, toda najbrž je še več možnosti. Veliko potenciala za sedaj ni izkoriščenega in potrebuje državne investicije. Zanimivo, da Vinarium postaja najbolj znana turistična ponudba zaradi reklame, kar pa ni sorazmerno z drugimi dragocenostmi v Prekmurju. Gradovi zaslužijo vsekakor večjo promocijo in prav tako izjemne prekmurske cerkve (Selo, Martjanci, Grad, Turnišče, Odranci, … ), ki so v marsičem edinstvene. Ponudba bi lahko bila predstavljena v skupni knjižici, da bi turisti, domači in tuji, lažje spoznali številne možnosti …
Žal mi je, da ni bilo v bivši državi, kljub vplivnim prekmurskim politikom, tudi danes ni, več storjenega za zaposlitev porabskih Slovencev (npr. »politična« tovarna na Goričkem v bližini Porabja, pospeševanje obrtništva), kjer bi se porabski Slovenci lahko izpopolnili in utrjevali v Slovenščini in slovenski jezik lažje prenašali naslednjim rodovom. Zdaj se pa učijo nemščino v Avstriji, ker se tam zaposlujejo in tako postaja slovenščina v Porabju šele tretji jezik, za madžarščino in nemščino. Praznovanje 100 letnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je kljub določenim napetostim pokazalo, da tudi Prekmurci, podobno kot Slovenci ob nastanku samostojen države, ob ključnih dogodkih, znamo stopiti skupaj in se poenotiti.
Silvo Ropoša: Kakor sicer tudi ostali deli Slovenije, se je po osamosvojitvi tudi Prekmurje pričelo razvijati in pri tem slediti raznim domačim in tujim trendom. Večinoma vse občine v Prekmurju so po svoji ustanovitvi prepoznale to potrebo oz. priložnost in uspešno realizirale razne projekte bodisi same bodisi s pomočjo evropskih sredstev ali v partnerstvu z lastniki/upravljavci infrastrukture in si s tem omogočile svoj nadaljnji razvoj. Še kot otrok se spomnim prepričevanja nekaterih, da je prihodnost Prekmurja predvsem oz. samo v kmetijstvu in živinoreji ter turizmu. Vendar nekatera uspešna večja podjetja, podjetniki ali posamezniki dokazujejo, da to ne drži in vesel sem, da je tako, saj je v Prekmurju priložnosti precej več in nekateri so jih dobro izkoristili. V preteklih 13 letih je bila distribuirana električna energija (razen dveh let, in sicer v 2009 ter 2013) na tem območju z nadpovprečno rastjo in to kljub dejstvu, da v Prekmurju praktično ni prisotnega kakšnega večjega industrijskega giganta. Škoda je le, da je kar nekaj predpripravljenih obrtno industrijskih con ostalo še nerealiziranih, hkrati pa se je pojavilo kar nekaj novih con na lokacijah, kjer ustrezne infrastrukture še ni bilo in je žal v nekaterih primerih tudi ni bilo moč pravočasno zagotoviti. Poudariti bi želel še, da je iz naslova kohezijskih sredstev za vzhodno regijo oz. vzhodno Slovenijo ostalo neizkoriščenih še precej sredstev, za katera bodo v naslednjih letih potrebni dobri projekti in angažiranost tako lokalnih skupnosti, kot posameznikov.
Mitja Slavinec: Prekmurje je priložnosti, ki jih je ponudila samostojna Slovenija, izkoristilo podobno kot druge regije izven Ljubljane, slednja je namreč napredovala bistveno bolj od vseh ostalih. Kot najpomembnejšo ocenjujem avtocesto, ki je Prekmurje drugim približalo fizično in tudi psihološko, kar je pomembno vplivalo na razvoj turizma in drugih panog v gospodarstvu.
Največja zamujena priložnost pa je zagotovo ta, da se nismo bolje organizirali in vzajemno povezati ter preprečili (praviloma špekulativni) prehod lastništva naših podjetij v druge regije.
Ludvik Lendvaj: V samostojni Sloveniji se je v Prekmurju izboljšala predvsem prometna povezanost s Slovenijo z avtocesto, obnovljeno in elektrificirano železnico. Precej se je razvil turizem.
Zamujeno je propad svetovne znane blagovne znamke Mura. V sosednjem Varaždinu je recimo Varteks preživel in se razvija. Tudi ta stečaj je povzročil nezaposlenost in posledično odhod mladih, ki so zapustili tudi kmetije. Veliko se jih je z kmetijstvom ukvarjalo kot dopolnilno dejavnostjo. Z odhodom te mlade generacije je vedno več zapuščene zemlje in vedno manj domače hrane, kar nam danes čedalje več pomeni.
Jasmina Gregorec Kozole: Napredek se vidi v vseh pogledih. Čeprav je vedno veljalo, da je to »od Boga pozabljena pokrajina«, je to zgolj neka floskula, ki jo preostanek Slovenije rad ponavlja. Mislim, da je Prekmurje v infrastrukturnem, gospodarskem in še kakšnem drugem pogledu bolj razvito kot katera druga pokrajina. Odkar imamo avtocesto, je napredek še večji, saj so nekateri s to cestno povezavo dobro izkoristili geostrateško lego pokrajine. Je pa res, da bi se dalo bližino Avstrije, Hrvaške in Madžarske še bolje izkoristiti za gospodarski napredek. Nenazadnje pa pretežno ravninska pokrajina nudi neomejene možnosti za pridelavo hrane in glede na veliko povpraševanje po ekološko pridelani hrani, bi marsikdo tam lahko dobro živel od tega. A ne poznam prav veliko pridelovalcev …
Zdenko Škraban: Prekmurje je slovenska eksotika v vseh pogledih. Je posebno in drugačno. Ravnica, kjer se spočije duša, je podobno kot Maribor z okolico plačala visok davek osamosvojitve. Velike tovarne, kot so bile Mura, Panonija, Nafta Lendava, so iz takih in drugačnih razlogov propadle. Pošteni, skromni, a delavni ljudje so v veliki meri svoje priložnosti našli čez mejo v Avstriji, mladi so se izselili.
Zamujene priložnosti so predvsem v povezovanju turističnih potencialov in oblikovanju turističnih destinacij. Prav tako je preslabo izkoriščena geostrateška lega na stičišču evropskih prometnih koridorjev za razvoj področja logistike. Smer nam kaže Avstrija do Gradca. Skratka, mlade s pridobljenimi znanji drugod v Sloveniji in tujini je potrebno privabiti nazaj in ustvariti butičnim turizem ter sonaravni razvoj, ki bo temeljil na naravnih danostih in izkoriščal geostrateško lego.
2. Kaj Prekmurje pomeni danes, kako je prepoznano v prostoru Slovenije oz. Mariboru? Kateri stereotipi se še vedno upravičeno ali neupravičeno vežejo na Prekmurje?
Vinko Škafar: Prekmurje je sicer v Mariboru sprejeto, saj v Mariboru živi in dela kar lepo število univerzitetno izobraženih in drugih Prekmurk in Prekmurcev. Prekmurec Anton Rous je bil celo predsednik izvršnega sveta Občine Maribor. Zdi se mi pa, da so v Prekmurci v Ljubljani bolj navzoči. V obeh največjih slovenskih mestih imamo nekaj starejših vrhunskih znanstvenikov, kulturnikov in samo želimo si lahko, da bi tudi mladi Prekmurci videli perspektivo zaposlitve in življenja v Ljubljani, Mariboru, predvsem pa v Prekmurju in Pomurju. Tudi Pomurska akademsko znanstvena unija (PAZU) povezuje pomurske doktorje znanosti s ciljem, da bi prispevali svoj delež Pomurju, kjerkoli že delujejo. Dobro bo treba premisliti, ali je pravkar ponujeni predlog izločitve Ljutomera od Pomurske pokrajine dejansko smotrn in v korist Pomurju in Ljutomeru, saj imajo prav nekdanji Prleki velike zasluge pri priključitvi Prekmurja z matičnim narodom. Beseda Pomurje je nastala na desnem bregu Mure že v 19. stoletju in je vključevala tudi Ljutomer.
Eni stereotipi so »stvarni«, drugi so umetni ali so nastali v literaturi starejših prekmurskih pisateljih (Miško Kranjec, Ferdo Godina…) in se delno ohranjajo, čeprav ne vsi. Ima pa seveda prekmurski človek neke posebnosti, ki so celo drugačne na Goričkem kot na Ravenskem in Dolinskem. Naivnost Kranjčevih »dobrih ljudi«, prekmurska mehka duša,se spreminja, seveda pa ima prekmurski človek dobro, plemenito in čustveno srce, ki ga sodobni stres verjetno pogosteje kot druge Slovence tudi globlje vznemirja in pogojuje nezavedno melanholijo ter lahko predčasno načenja zdravje.
Silvo Ropoša: Po moji oceni in poznavanju Prekmurje velja za marsikaterega Slovenca danes za destinacijo, ki se jo preprosto splača obiskati ali se celo tja večkrat vrniti oz. se vračati.
Mitja Slavinec: Prekmurje se je v bližnji preteklosti najpomembneje zarisalo na zemljevid Slovenije pred skoraj natanko dvajsetimi leti (11. avgusta 1999), ko se je le od tukaj videl popolni Sončev mrk. Svojo prepoznavnost v tem trenutku pa verjetno najuspešneje gradi preko turizma in prepoznavnih gospodarskih družb.
Prekmurje občutim kot regijo, v kateri je zelo prijetno živeti. Neokrnjene narave in zdrave ter odlične kulinarike se domačini verjetno niti ne zavedamo v pravi meri, saj je to del našega življenja in svojevrsten standard. Verjamem, da so pretekli stereotipi glede odmaknjenosti in zaostalosti preseženi, vsaj pri tistih, ki Prekmurje obiskujejo.
Ludvik Lendvaj: Glavni stereotip je, da je še vedno nerazvito, daleč daleč od Slovenije. Če recimo v Novi Gorici omeniš Prekmurje, se čudijo, kako je daleč. Moj odgovor je, naj sem malo pozanimajo, kje je bilo Prekmurje, ko je bilo glavna surovinska baza za njihove pršute, takrat ni bilo daleč.
Prekmurje se sicer deli na Goričko in Ravenski del. Goričanci so pretežno luterani, Ravenci pa katoličani. Razlike so bile včasih očitne. Pravi Goričanci imamo dušo. Včasih je bilo to ločeno, v današnjih časih se to izgublja. Na Goričkem boš iskal vodo, dobil pa boš še kaj drugega za piti in hrano, drugo po Sloveniji pa recimo ne bi dobil niti vode. Prekmurski narod je skromen, z dobro dušo, navajen trdega dela, predvsem na Goričkem, kjer je trda zemlja. Kljub temu jo ljudje še vedno obdelujejo, predvsem sadovnjake.
Če se malo pošalim, tudi nekdaj je bilo Goričko znano po gobah. Sam kot strasten gobar pa ugotavljam, da so nam žal naši Mariborčani skoraj iztrebili tudi to našo dobroto, ker ob vikendih množično prihajajo na Goričko po gobe. Za sabo pa večkrat puščajo precej svojih smeti. Ker imamo Prekmurci dobro srce, jim to tudi dopuščamo. Ne vem, če bi bili tako množično gobarjenje Prekmurcev na mariborskem Pohorju tako dobro sprejeto med Mariborčani.
Jasmina Gregorec Kozole: Na to težko gledam objektivno, saj je v krogih, kjer se gibam, Prekmurje prepoznano, ker vedo, da sem od tam in se pogosto pogovarjamo o Prekmurju, o lepih izletniških lokacijah in gostilnah, kjer se dobro jé. Moram povedati, da tudi v tujini marsikdo ve, kje je pokrajina ob Muri in od tam vedno nekdo nekoga pozna.
Stereotip, ki absolutno drži, je da ni nedeljskega kosila brez juhe. V tradicionalni prekmurski družini je greh, če je ni. Drži tudi, da s(m)o Prekmurci odprti in topli ljudje, ne bi pa rekla da drži, da smo družabni. Prekmurci so družabni med sebi enakimi (Prekmurci). Če so v novi družbi ali recimo v družbi ljudi iz drugega dela države, so zadržani, rekla bi, premalo samozavestni. Dokler ne ugotovijo, da je vmes še kdo iz Prekmurja, takrat pa se takoj povežejo in takoj sledita dve obvezni vprašanji: od kod si? Poznaš tistega pa tistega? In v trenutku imajo vsaj eno skupno točko/osebo ter so takoj najboljši prijatelji. To je vedno isto, tudi če se dva neznanca iz Prekmurja srečata denimo v tujini ali na morju, medtem ko pri drugih, recimo Štajercih tega povezovanja ne opažam.
Zdenko Škraban: Stereotipi se vežejo na podobo, ki jo nerealno prikazujejo v filmih in oddajah. Vsakemu v Mariboru in Sloveniji polagam na dušo, da si vzame čas in osebno izkusi Prekmurje. Prepričan sem, da se bo z veseljem vračal, saj je Prekmurje ohranilo originalnost starih dobrih časov ter iskrenost gostoljubnih ljudi, ki ponujajo vrhunsko kulinariko ter vroče srce.
3. Katere so tri (ali več) najboljše »znamke« v Prekmurju, ali prihajajo iz Prekmurja (osebe, ali podjetja, ustanova)?
Vinko Škafar: Prekmurje je dalo v preteklosti zanimive strokovnjake. Kot Beltinčan naj omenim sovaščana Vilka Novaka, ki je veliko ustvarjal na etnološkem, slavističnem in literarno-zgodovinskem področju. Omenim naj Izbor prekmurskega slovstva, Martjansko pesmarico, Slovar stare knjižne prekmurščine. Omenim naj tudi Jožeta Balažica, predstojnika Inštituta za sodno medicino, Janeza Malačiča, profesorja na Ekonomski fakulteti. Pisatelja Feri Lainšček in Ervin Flisar sta gotovo zelo zanimivi »znamki«. Brez dolgoletnega poslanca Jožeta Horvata bi bilo veliko težje, če sploh, da bi postal 17. avgust državni praznik in posledično letošnje proslave, ob stoletnici priključitve Prekmurja k matični domovini, vsaj takšne kot je bila, najbrž ne bi bilo.
Žal sta se zrušila dolgoletna trdna gospodarska stebra Mura in Pomurka, ki sta bili pred desetletji odlični »znamki« Prekmurja. Danes se sicer dvigajo posamezna podjetja in tudi privatniki, ki pa še morajo upravičiti, da so postali razpoznavni in najboljše »znamke« v Prekmurju. Naslov najboljša »znamka« v Prekmurju pa – po mojem – pripada zdravilišču v Moravskih Toplicah.
Silvo Ropoša: V splošnem se Prekmurje vsekakor lahko pohvali s široko poznano turistično dejavnostjo, ki vključuje tudi razno lokalno kulinariko. Pri tem izstopajo tako posamezniki oz. manjša družinska podjetja, kot še zmeraj tudi večje družbe, ki se vrsto let že ukvarjajo s turizmom in le-to prepoznavnost tudi ohranjajo ali celo nadgrajujejo. Nikakor pa ni za spregledati nekaterih večjih in tudi manjših družb, ki so prisotne kot ponudniki kakovostnih storitev ali odličnih izdelkov oz. pridelkov tako v Sloveniji, kot tujini. Za njimi stojijo sposobni in inovativni posamezniki, ki jih brez, da jih naštevam, večinoma ni moč spregledati, zato smo lahko vsi Prekmurci ponosni na njih.
Mitja Slavinec: Najpomembnejše znamke so na različnih področjih, zato jih je težko omejiti na tri. Med pisatelji kaže izpostaviti Ferija Lainščka, med glasbeniki je najbolj prepoznaven Vlado Kreslin, med plesalci Matjaž Farič, izjemen preboj v svetovni razred je naredil akrobatski pilot Peter Podlunšek, na področju gospodarstva je tudi nekaj pomembnih vlečnih konjev, kot so zasebna in mednarodno zelo uspesna podjetja Roto, Medicop, Kodila, Lust in Ocean Orhids, prav tako ne kaže spregledati Pomurske akademije, ki združuje preko 160 pomurskih doktorjev znanosti in vrhunskih umetnikov in je edina območna akademija v Sloveniji. Na področju turizma je eden največjih “atraktorjev” lendavski stolp Vinarijum, dobro pa se kot svojevrstna vrata v Prekmurje uveljavlja tudi Expano in še bi lahko naštevali.
Ludvik Lendvaj: V turizmu Moravske toplice, prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan, pesnik Feri Lainšček, ki nam daje pravi smisel Prekmurca. Prekmurci se lahko pohvalijo, da sprejemajo Rome, s katerimi imajo že od nekdaj dobro sodelovanje, imajo svoj vrtec, ki ga obiskujejo tudi neromski otroci, krajevno skupnost, društva. V letošnjem letu pa nas veseli da je NK Mura prišla nazaj na mesto, ki ji pripada, celotno Prekmurje živi za nogomet.
Jasmina Gregorec Kozole: Ogromno jih je, ampak če moram izbirati, bi rekla, da je prava »znamka« Prekmurja Vlado Kreslin, Lušt paradajz (ker doma ne jemo več drugega in sem postala tudi dostavljavec za prijatelje v Mariboru) in absolutno prekmurska gibanica, s katero vedno, povsod, ob vsaki priložnosti razveseliš jedce.
Zdenko Škraban: Menim, da so to reka Mura, prekmurska gibanica in prekmurska duša, ki počiva v meglicah nad mursko vodo. Vsak, ki jo spozna, je ne more pozabiti.
4. Kakšno prihodnost ima Prekmurje, predvsem mladi, kakšni so vaši predlogi, videnje za razvoj Prekmurja, kje so priložnosti?
Vinko Škafar: Ustanovitev pokrajine in zastavitev skupnega pokrajinskega vsestranskega načrta in skupno neideološko načrtovanje prekmurskega šolstva, kulture, industrije (z mislijo na Porabje) in turizma. Možnosti in priložnosti so številne. Škoda da mladi izobraženci bežijo iz Prekmurja v večja domača središča, predvsem pa v tujino.
Pomembno je tudi zaupanje v domačega človeka, da mladi sposobni in usposobljeni Prekmurci ne bodo bežali drugam. Pomembno je spoštovanje domačih strokovnjakov in ne smemo po nekem prekmurskem »stereotipu« bolj zaupati enakovrednim strokovnjakom od drugod kot svojim.
Bilo bi odlično, če ne bi govorili o tajkunih, o sorodstvenih lobijih, ampak o vrednotenju dela vsakega človeka, o njegovih kvalitetah, sposobnostih, izobrazbi in dialoškosti. Če hočemo imeti srečne ljudi v Prekmurju, in da iz Prekmurja najsposobnejši ne bodo ne bodo bežali, se morajo vsi čutiti ovrednoteni. Prav prekmurska pokrajina bi naj postala čim bolj dialoška in najbolj pravna pokrajina v državi.
Če živim pošteno in v sožitju z drugimi, mi je sreča podarjena. Iskati je treba to, kar nas povezuje, v tistem v čemer se ločimo, pa bodimo strpni in spoštljivi drug z drugim. Prekmurke in Prekmurci bomo srečni, če se bomo odločali za sožitje in empatijo do vseh ljudi v Prekmurju ne glede na narodnost, jezik, vero in kulturo.
Silvo Ropoša: Zdi se mi, da so se v obdobju zadnjih let v konjunkturi precej izboljšale tudi priložnosti za mlade, ki so zaključili šolanje/študij izven Prekmurja in so se lahko vrnili na delovna mesta nazaj v Prekmurje. Ob že omenjeni politiki financiranja države bi bilo smiselno z inovativnimi projekti mladih le-to izkoristiti. Sicer pa mislim, da trenutno prevelike bojazni za stagnacijo razvoja Prekmurja ni. Priložnosti je prav gotovo še kar nekaj, tako v gospodarstvu, kot turizmu. Rad bi pa omenil, da bi tako za razvoj ali celo obstoj kmetijstva v krajih ob reki Muri, kot za dodatni razvoj turizma in ohranitev dediščine same reke Mure, bilo smiselno čim prej tudi raziskati možnosti, ki jih reka lahko ob tem dodatno nudi. Tako imenovani večnamenski objekti v sklopu reke Mure bi po mojem mnenju bili koristni tako za samo reko, kot za ljudi, ki živijo ob njej, kakor tudi širše za regijo.
Mitja Slavinec: Prekmurje mora svojo prihodnost graditi na priložnostih, ki so povezane s specifiko okolja, kot so multikulturnost in odprtost, gostoljublje in čisto okolje. Vse našteto so aduti za turizem, ki pa mora iz masovnega prehajati v butičnega. Prav tako bi bilo dobro, če bi številne inovativne ideje in pobude, ki jih je v tem okolju zagotovo nadpovprečno veliko, bolj samozavestno nadgradili tudi s podjetniško pobudo. V uspešnih pomurskih podjetjih imajo mladi številne možnosti za uspešno kariero in odličen življenjski standard v našem lepem Prekmurju.
Ludvik Lendvaj: Da ima Prekmurje prihodnost, lahko dokažemo na primeru kraja Odranci, saj se damše vedno pripeljati kakšna proizvodnja. Od države pa bi pričakoval več posluha njenega aparata za to čudovito pokrajino.
Jasmina Gregorec Kozole: Priložnosti za uspeh in razvoj ima Prekmurje in mladina tam prav toliko kot kjerkoli drugje v Sloveniji. Morda je edino čas, da si drznejo in da se neha jamrati, kot češ, da bi nam »država morala dati/omogočiti/prispevati itd«.
Predlog, ki ga imam za mlade pa je ta, da prenehajo z miselnostjo, da je prekmurščina svetovni jezik in da se morajo vsi ostali potruditi razumeti Prekmurce, če želijo komunicirati z nami. Ne razumet narobe, sem ponosna Prekmurka, zelo rada govorim v svojem narečju, ampak bolijo me ušesa, ko slišim kakšnega uspešnega Prekmurca ali recimo zlatega maturanta ali športnika, ki ne zna tvoriti ene povedi v lepi Slovenščini. Prej sem omenila Kreslina… Je zvest svojemu narečju, ampak ve, kdaj ga je primerno uporabiti in kdaj ne. Prekmurščina je krasna, ampak lep jezik sodi k osnovni izobrazbi.
Zdenko Škraban: Prekmurje vidim kot vrt tega dela Evrope, ki izkorišča geotermalne potenciale in rodovitnost naše zemlje. Kot zeleno oazo, s ponudbo butičnih turističnih destinacij v okviru Unescovega biosfernega rezervata in drugih naravnih danosti, podprto z vrhunsko kulinariko, ohranjeno z naravno in kulturno dediščino. Vse to morajo uresničevati usposobljeni mladi kadri, ki svoje življenjske izzive najdejo v rojstni regiji. Tam naj jim bo zagotovljena najvišja možna kakovost življenja in pogoji za ustvarjanje sonaravnega trajnostnega razvoja.
