Prve zavoje je Rušanka Mihaela Hvalec naredila s petimi leti, slabo desetletje zatem pa je že premagovala svoje prve kilometre in spoznala, da je kolesarstvo enostavno “njen šport”. Temu je zvesta vse do danes, premagovanje razdalj in občudovanje narave pa zanjo pomeni sprostitev in spoznavanje same sebe. Zaradi njene nalezljive pozitivne naravnanosti je za šport na dveh kolesih navdušila že marsikoga, v prihodnje pa si želi, da bi bilo takšnih še več.
Kdaj ste pričeli aktivno kolesariti in kaj vas je prepričalo, da začnete?
Bilo mi je trinajst let, ko sem spoznala, da je kolesarstvo moj šport. Takrat sem kupila svoje prvo kolo in se iz trgovine do doma peljala šestnajst kilometrov. Velik podvig za trinajstletnico, ampak starša sta mi zaupala, da bom previdna. Da sem sploh začela kolesariti me je navdušil hrib v bližini Zgornje Kungote, kjer sem preživljala otroštvo. Ko sem se zapeljala na vrh sem občudovala razgled na dolino in okoliške kraje. Ta podvig me je spodbudil, da sem se s kolesom odpravljala vedno dlje in raziskovala nove poti.
Kdaj ste se sicer naučili voziti kolo?
Prvič sem kolo zapeljala pri petih letih, in sicer tistega s pomožnimi koleščki, ki so se kar naprej nekje zatikala in meni je to šlo zelo na živce. Očetu sem zato rekla, naj jih odstrani, saj znam vendar voziti brez njih. Bila sem dovolj vztrajna in čez čas sem se tako že ponosno vozila po dveh kolesih.
Kam ste se najdlje peljali, koliko kilometrov ste naredili naenkrat?
Kaj za vas pomeni kolesarjenje?
Predvsem užitek, kjer najdem sebe in se popolnoma sprostim. Tudi če sem še tako utrujena, si vzamem čas za kolo, pa tudi za eno ali dve uri na dan, ker to zame pomeni popoln odklop. Mene je kolo naučilo vztrajnosti. Če želiš na željen cilj, potem vztrajaš in ga dosežeš. Če obupaš, do cilja ne prideš. Tako preprosto.
Ali kolesarite sami ali s kom skupaj?
Večinoma se na kolo podam sama, včasih pa z menoj kolesari tudi družina, ki me podpira pri mojih kolesarskih podvigih.
Imate v spominu kakšno dogodivščino, ki se vam je pripetila na poti?
