V slovenskem prostoru se v domovih nabere ogromno knjižnega materiala, ki velikokrat ne najde svojega prostora. “Mi smo ustanovljeni, da rešujemo te materiale. Ko nekdo umre, vnuk podeduje hišo ali stanovanje in ne ve kam z materialom. Potem najde nas in mi to rešimo,” je dejal Marjan Miklavčič iz Bukvarne, ki se z zbiranjem knjižnega gradiva ukvarja že približno 30 let. Dodal je: “Če knjižnih materialov ne bi reševali, bi se verjetno znašli na nepravem mestu.”

To je temeljni razlog, zakaj se Miklavčič ukvarja z zbiranjem in shranjevanjem knjig. Kot je za nas pojasnil, gre za izrazito nepridobitno dejavnost, ki pa je zdravo in plemenito poslanstvo. Po njegovih besedah ga ljudje podpirajo ne le iz Mariboru, ampak tudi širše. Tako pridejo obiskovalci iz cele Slovenije. “Ta dejavnost je zelo podprta in veseli smo, ko obiskovalci najdejo kakšno knjigo, ki so jo dolgo iskali in je nikjer drugje več ni,” je dodal.

Marjan Miklavčič v svoji Bukvarni.

Podpora se kaže v prinašanju gradiva na dnevni ravni. Nekateri kličejo, drugi prinesejo knjižni material osebno, se pa tudi zgodi, da se Miklavčič sam napoti po gradivo. Poudarek pa je na reševanju knjig.

“Prizadevamo si, da bi imeli pester izbor različnih tematik”

Kot je za nas pojasnil Miklavčič, nikoli niso zbirali knjig po vrednosti ali starosti. Imel je sicer knjigo približno iz leta 1700, ki jo je dal enemu novinarju, “ker si jo je izredno želel kot zbiratelj starih knjig. Zamenjal sem jo za filme, ki jih je posnel med potovanji po svetu. Jaz sem mu pa dal to knjigo.”

Miklavčič v Bukvarni zbira knjige in jih kopiči na enem mestu, vendar to ni njegov glavni cilj: “Naše poslanstvo je to, da knjige, ki jih dobimo, gredo v prave roke. To je glavni smisel.”

“Glavno je, da obiskovalec srečen in vesel, da je našel knjigo, ki ne bo več izdana in ki je nikjer drugje ni.”

Take knjige lahko obiskovalci najdejo v Bukvarni ali pa mu jo poskuša najti Miklavčič sam. Pomembne niso le knjige, ampak tudi ljudje, ki jih zanimajo uporabne knjige. “Najstarejše knjige so pomembne za zbiratelje, ki jih želijo imeti doma na polici v kabinetu, vendar to ni naš cilj,” je dodal Miklavčič.

Miklavčič zbira knjige ne glede na vrednost ali starost.

Knjig bo vedno več, prostora pa je malo

Gradiva je ogromno, predvsem pa ga bo še več: “Menim, da bi država morala to dejavnost jemati resneje. Probleme bi morala reševati s pomočjo upokojenih knjižničarjev, študentov ali vsaj z neko prazno stavbo, za katero ne vedo, kako jo napolniti. Na tak način bi se dalo kompleksneje, celoviteje in dolgoročno rešiti prostorske stiske.” Prostorske težave so na enak način reševali tudi na Finskem in Norveškem, Miklavčič je prepričan, da bodo rešitve prišle tudi k nam in da bo tudi država spoznala vrednost knjižnega materiala.

Kljub ogromnemu številu gradiva pa ima Miklavčič še vedno pregled nad gradivom, ki ga ima v Bukvarni. “Moram omeniti samo visokošolske učbenike, srednješolske učbenike, osnovnošolske, leposlovje, mladinsko literaturo, biografije, tujejezične knjige v nemščini, angleščini, francoščini, italijanščini, ruščini, španščini, madžarščini. Tega je toliko, da je prostor izrazito premajhen.” Na tone materiala pa ima še v škatlah, ki so v skladišču.

Prostorska stiska prisotna že leta

Mariborska občina se je na začetka letošnjega leta odločila, da bo za tri poslovne prostore na Koroški cesti začela zaračunavati tržno najemnino. Sem sodi sodi tudi prostor, kjer je Bukvarna. Sicer je Miklavčič upal, da bo dosegel kakšne dogovor, vendar kompromisa ni dosegel. Tako mora zgolj s prodajo knjig pokriti najemnino v višini 620 evrov.

“Na tem področju se ni dalo dogovoriti. Občina je določila to vsoto in jo dobiva. To nas izrazito duši. Lahko bi celo najemnina bila sprejemljiva, če bi bil prostor primeren,” pojasnjuje Miklavčič. Prostor, v katerem je Bukvarna, je premajhen in v slabem stanju: “Če daš nekomu prostor v najem in mu zaračunaš najemnino, mislim, da bi morali lastniki prostor najprej urediti z ogrevanjem, ki ga tukaj nikoli ni bilo, vsaj odkar smo tu, z elektriko, ki je izrazito improvizirana, da ne omenjam vlage in podobnih zadev.”

Sicer je pred leti iskal primeren prostor za knjižni material, vendar ga ni našel, saj mu noben noče dati primerno velikega prostora.

“Žarek upanja” so mladi, ki zahajajo v Bukvarno

Obiskovalci Bukvarne so tako mladi kot stari. Prihajajo osnovnošolci in srednješolci, pa tudi starejši, največ je prav študentov, ki kupijo knjige po simbolni ceni. Naj je to en evro, dva evra ali trije. Če je kaj vrednejšega, plačajo tudi več. “Menim, da je izvor našega gradiva primeren za celotno populacijo od vrtca do starih ljud,” je dodal Miklavčič.

Sicer je prepričan, da velja predpostavka, da mladi ne berejo radi, vendar je poudaril, da to ne velja za mlade, ki prestopijo prag Bukvarne: “Naj bo to stara oseba ali mlada, kdor pride k nam, je zagotovo oseba, ki rada bere ali si želi najti nekaj za brati. Tako je vedno bilo in tako bo vedno ostalo.” Prepričan je, da bodo ljudje, kljub številnim tehnološkim napredkom, vedno posegali po knjižnih materialih.

Kdor prestopi prag Buvarne, zagotovo rad bere.

Tako je prihodnost Bukvarne svetla glede samega gradiva, ki ga je v Bukvarni izjemno veliko: “Če bi imeli večjo kvadraturo, bi lahko predstavili vse tematike, kot si to želimo.” Glede samega prostora je prihodnost Miklavčičeve dejavnosti manj svetla, saj bi se z njim po njegovem mnenju moral nekaj spremeniti. Vprašanje je tudi, koliko let se bo še sam ukvarjal z zbiranjem in posredovanjem gradiva in kako dolgo bo Bukvarna še zdržala. Z oziroma, da študenti radi hodijo v Bukvarno in se velikokrat ponudijo tudi v pomoč, vidi Miklavčič “žarek sonca”, ki mu daje upanje, da se bo nekdo od njih s tem ukvarjal.

Ena najstarejših zidanih hiš v Mariboru

Tako kot vsaka knjiga ima tudi sam prostor, v katerem je Bukvarna, svojo zgodbo. Ne samo, da je bil prostor stara pekarna, ampak gre tudi za eno najstarejših zidanih hiš v Mariboru. Preden so postavili zidane stavbe, so bile lesene in so večinoma zgorele, ko so ljudje nepazljivo kurili. Tudi gasilska služba ni bila tako organizirana kot danes.

“Obstaja tudi zgodba, da je v času kuge, tukaj v pekarni delala ena gospa. Da se ne bi srečevala z ljudmi, je preko dolge palice oziroma pladnja prodajala kruh preko okna, denar so ljudje vrgli v stekleno posodo, v kateri je bil kis, da so se kovanci razkužili. Ta zgodba se dotika tega prostora, tu se je to dogajalo.” – Marjan Miklavčič