Res je, diši, in še kako diši. Danes je bil nasploh na bolšjaku prav poseben dan. Delno zato, ker je pustna sobota, začetek počitnic, in vsega kar pač pritiče zraven, sicer pa tudi zato, ker je kramar spet lahko zadihal s polnimi pljuči. In mi, obiskovalci, seveda z njim vred.

Kurenti na obisku

Sicer vhod na bolšjaka ni več omejen na samo eno vstopno točko, ampak so ponovno zaživeli tudi ostali prehodi, kjer je bilo prej mogoče vstopati na sejmišče. Kakšno olajšanje. Tudi sicer je bila atmosfera prav prijetna, pri “štantih”, kjer ponujajo jedačo in pijačo, je bilo spet veselo, pisana množica obiskovalcev tezenskega kramarja pa je bila povsod, kamor seže oko. Sicer pa ni bila pisana kar tako.

Tudi pustne šeme so danes obiskale bolšjaka. V živo sem se tako spoznala s pravo pravcato Muco Copatarico, zimo pa je vneto preganjala skupina majhnih in velikih kurentov in tako kot kjerkoli se pojavijo, sprožila velikanski val navdušenja med velikimi in malimi. Tako vztrajno so potrkavali z zvonci, da ne samo, da je nam, ki smo si upali priti bližje, in se iz oči v oči soočiti z robustnimi kosmatimi in rogatimi pojavami, še nekaj časa odzvanjalo v ušesih, prepričali so nas, da letos “ziher” ne bo več snega. Grem stavit. 

Sicer pa so bili poleg kurentov na kramarju tudi drugi znanilci pomladi. Predvsem takšni, ki jih lahko odnesemo domov.

Pomlad tudi za domov

Na izbiro je bilo tako veliko pomladnega cvetja, vse od mini narcis in raznobarvnih primul, kupiti je bilo mogoče celo zvončke, ki jih je sicer v naravi prepovedano nabirati v velikih količinah. Ljubitelji tega nežnega pomladanskega cvetja si tako lahko svojo gredico omislijo kar doma. Sicer pa so bile danes v ospredju zanimanja obiskovalcev kramarja sadike.

Izbira je bila res pestra, različni štanti so ponujali sadno drevje, grmičevje, na eni izmed stojnic pa je bila tudi velika izbira sadik trsov, kjer naj bi obilno uspevalo sladko grozdje z velikimi jagodami.

In cene? Med ponudbo dreves je bilo tako mogoče najti praktično vse. “Kar ti srce poželi”, bi rekli naši dedki in babice, torej mlado jablano, hruško, slivo, breskev, vinogradniško breskev, celo nektarino, kutino, figo, kaki in druge. Cena za sadiko se je gibala med osem in petnajst evrov, najdražja pa sta bila, ne boste verjeli, oreh in divji kostanj. Zanju je bilo potrebno odšteti kar trideset evrov. Sadike vinske trte so bile naprodaj po ceni dva ali tri evra za sadiko, za grmovnice pa je bilo treba odšteti med šest do deset evrov. Izbira pa je bila tudi v tem primeru precejšnja, naprodaj je bila ameriška borovnica, pa ribez, malina, robida, kosmulja in podobno. 

Ja, pomlad je res v zraku. Pa ne samo zaradi takšnih in drugačnih cvetočih, pisanih, razigranih znanilcev pomladi, ampak tudi zaradi vzdušja v nas. O čem govorim? O ukrepih seveda, tistih covidnih. Morda se, tako kot jaz, zadnje dni sprašujete, kaj je že to, covidna realnost, agonija, v kateri smo pravzaprav živeli skoraj dve leti. Saj veste, maske gor, maske dol, pa PCT pogoj, pa razdalja, pa prepovedi, zaprtja, in tako dalje in tako dalje. Kar tako čez noč se je vse skupaj umirilo in PCT pogoj, ki nam je prej krojil usodo (tudi na bolšjaku) nekako ne obstaja več. A priznati si je treba, da nam je “koronaživljenje” zlezlo kar malo pod kožo.

Danes sem se tako ujela, ko sem pred vstopom na bolšjaka nestrpno preverjala, ali potrebujem PCT pogoj, kje je moj potni list in podobno. Potem pa se pred menoj odpre pogled na široko odprta vrata, pred katerimi ni več šotora s hitrimi testi in tudi redarjev, ki bi preverjali PCT ne. Bravo, kramarji, zmogli smo!