Toplo vreme je tudi danes na bolšjaka zvabilo vse obiskovalce od blizu in daleč. Ko takole pri sebi pomislim, je obisk sejma zame resda postal navada, hkrati zato, da lahko z vami delim svoje vtise in prigode, hkrati pa potešitev moje radovednosti, kaj se bo v zbirkah našlo nedeljo za nedeljo. Ne boste verjeli, a velikokrat se zalotim, ko v soboto zvečer ležem v posteljo in premlevam, kaj bom naslednji dan našla na kramarju in prinesla domov.

Plehnati krožniki, kanglice za mleko in lavor, pa celo vodni skuter

Danes je bilo med “štanti” zelo veselo. Ne le da je bilo v zraku zaradi sončnega vremena čutiti pomlad, temveč je pomladno vzdušje vladalo tudi na kramarju. Stojnice so se kar šibile od različnih domačih dobrot, še vedno je vladalo precejšnje zanimanje za sadike grmičevja, vinske trte in sadnih dreves, kupiti je bilo tudi mogoče sadike pisanih eksotičnih lilij. Sicer pa je pomlad tudi čas spomladanskega čiščenja, pospravljanja in popravljanja, ko pridejo na račun vsi domači mojstrovalci in vrtičkarji. V ponudbi se je tako znašlo kar nekaj ročnega orodja, pa tudi kosilnice, različne žage, sicer pa tudi nekaj muzejskih kosov, ki so bili prava paša za oči.

Novega lastnika je iskala tudi zajetna zbirka nostalgičnih “plehnatih krožnikov”, iz katerih sem najraje (in gotovo največ) pojedla, saj me je med jedjo ves čas zanimalo, kaj se skriva na dnu krožnika. Mimogrede, enega še imam doma in spet me je prijel tisti zadovoljen občutek, da sem ga uspela rešiti preden bi romal v smetnjak. Poleg krožnikov je bila tudi lepa zbirka “kanglic” za mleko in lepo ohranjen “plehnat lavor” za umivanje. 

Pa ne le orodje, tudi nekaj drugih muzejskih kosov se je našlo. Med današnjo precejšnjo zbirko starin je bilo tako mogoče kupiti kavbojske škornje, pa leseno zibko, star kavni mlinček, odlično ohranjeno petrolejko, pisalni stroj in celo citre. Sicer pa je novega lastnika iskal tudi, kdo bi si mislil, vodni skuter. Preden sem ugotovila, za kakšno plovilo sploh gre (mimogrede, od daleč je na prvi pogled izgledalo kot jadralno letalo), sem sicer morala pogledati kar dvakrat. Najdba in pol, ki je na sejmu še ni bilo, sicer pa nadvse pogumna poteza lastnika, da je takšno mrcino sploh pripeljal s seboj na bolšjaka.

V ponudbi že velikonočne dobrine in regrat

Da je sezona piknikov pravzaprav le še nekaj stopinj toplega ozračja proč, je nakazovala tudi precejšnja ponudba žarov, gorilnikov in loncev za kuhanje na prostem.

Za ovinkom pa je tudi velika noč, zato je bilo danes že mogoče kupiti košaro za “žegen”, med suho robo pa se je našlo kar nekaj zajčkov iz sena in butaric, ki bodo kmalu aktualne na cvetno nedeljo. Že danes je bilo mogoče kupiti tudi domač hren. Za zajeten kos je bilo treba odšteti približno evro in pol. 

Sicer pa smo med domačo zelenjavno ponudbo končno dočakali tudi regrat. Prvič letos sem ga opazila na bolšjaku in zdi se, da ima ta travnata delikatesa še vedno precej oboževalcev. Za kilogram svežega regrata je bilo treba odšteti deset evrov. Sicer pa je bilo veliko povpraševanje tudi po jagodah. Za košarico je bilo treba odšteti med tri in štiri evre, po vrsti pred štantom sodeč pa je bil nakup prava izbira.

Ne v Planici, na bolšjaku

Sicer pa se je precejšnja vrsta zbrala tudi pri eni izmed stojnic s tranzistorji, zvočniki in drugimi tehničnimi pripomočki. Ker redno zahajam na sejem sem v hipu prepoznala prodajalca, nato štant in izdelke, a nenavadno se mi je zdelo, zakaj bi se tam zbralo toliko ljudi, ko pa se ponudba na stojnici ni zdela nič kaj drugačna kot ponavadi. Ko sem pristopila še malo bližje, pa se mi je posvetilo.

Iz enega tistih majhnih retro radiev je namreč prihajal direkten radijski prenos tekme iz Planice. Za hip me je preplavil občutek, da je moralo prav tako biti v tistih starih časih, ko so mi starši pripovedovali, kako so se vsi zbrali okrog radia in zbrano poslušali o pomembnih dogodkih. 

Z nostalgičnim priokusom sem se skupini pridružila tudi sama in tistih nekaj trenutkov smo skupaj dihali in navijali za naše leteče junake, ki so spet pisali zgodovino v dolini pod Poncami.