Gužva pa je bila danes, gužva. Ja, treba je priznati, da se bliža “top” sezona. Pa ne le poletja, ampak tudi sezona kramarja. Izbira je bila tudi danes pestra, poleg zanimivega nabora  starin pa je bilo mogoče nabrati kar bogato košarico domačih sezonskih pridelkov.

Sladke male murkice

Že pred tedni se je začela sezona stročjega fižola, tudi danes pa je bil izbor kar precejšen. Za”kilo” domačega stročjega fižola je bilo treba odšteti približno pet evrov,  za putrco, “creme de la creme” fižololjubcev, ki se tako odlično poda h kisli smetani (in ocvirkom, čeprav jih, priznam, ne maram preveč), pa bo treba sicer še malo počakati. Smo pa številni obiskovalci kramarja danes res imeli krompir, začela se je namreč sezona “kiflarja”. Za kilogram je bilo treba odšteti približno dva evra, rumen ali bel domač mladi krompir pa se je sicer prodajal za dober evro po kilogramu.

Spomnim se tistih malih kumaric, ki so počile, ko si jih prelomil, po nenavadno grobim olupom pa so skrivale sladek okus, ki ga ni mogoče okusiti pri nobenih kumaricah iz trgovine. Neprecenljivo. Okus in nostalgija seveda. 

Poleg krompirja in fižola je bil na enem izmed štantov v ponudbi tudi domač grah, ki so ga luščili kar izza štanta na kramarju, poleg domače čebule pa so se tu in tam že pojavljale domače “murkice”, tiste male kumarice, ki me spomnijo na pohod po babičinih gredah in pokušino vsega, kar je vrt ponujal.

Na štantih že domače breskve

Med sadeži, ki me nekako popeljejo tja v otroške dni, so, kdo bi si mislil robide in maline, predvsem pa ribez. Do ribeza imam sicer mešane občutke, sprva mi je bil izrazito kiselkast okus všeč, potem kasneje ne, sedaj pa se ga spet nekako navajam, ko mi poleti nivo kisline močno upade in se odločim, da je čas za “pešico” ribeza. No, danes je bilo mogoče na kramarju izbirati med domačimi malinami, robidami in ribezom.

Za kilogram ribeza je bilo treba odšteti tri evre, glede na to, kako dolgo časa obiranje malih grmičkov sploh traja, pa me je presenetilo predvsem to, da ga je bilo mogoče kupiti res “na kile”. 

Sicer pa smo danes na bolšjaku tudi uradno odprli sezono domačih breskev. Na eni izmed stojnic je bilo namreč mogoče kupiti domače prleške breskve, ki so se prodajale po dva evra in pol za kilogram.

Lepa zbirka Emovih džezvic in stari Tomos

Iz tedna v teden, ko se na kramarju počutim že (skoraj) čisto domače in se mi zdi, da poznam že skoraj vse poti, prodajalce, štante in predvsem ponudbo, pa me vedno znova tudi kaj preseneti. Tu in tam tako ali drugače odnesem tudi kaj domov. Ali s seboj ali pa samo v sliki in besedi, kar nato delim tukaj med temi vrsticami.

Tudi danes je bil lep nabor starin na bolšjaku. Poleg starega Tomosa, ki bi bil zagotovo del kakšne zavidanja  vredne zbirke oldtajmerjev, se je na bolšjaku znašla tudi lepa zbirka emajliranih Emovih džezvic in plehnatih krožnikov. Ko smo že pri domačih izdelkih pa ne morem mimo lepe zbirke Ponyjev, ki so na različnih “punktih” spet iskali nove lastnike na kramarju.

Nadvse zanimiva najdba je bila danes tudi domača “šprica” za na hrbet, s katero so, kot se še spomnim, tudi moji stari starši včasih z galico škropili preganjali peronosporo po vinogradu, prav lep del zbirke pa bi bila tudi odlično ohranjena “Singerica”, včasih nepogrešljiva pomočnica vsake gospodinje, danes pa uporaben in hkrati očarljiv okras stanovanja. Našel pa se je tudi klepec za “klepanje” kos, ki mi je v otroških letih služil kot pripomoček za skakanje čezenj, za konec pa mi je tik pred izhodom s stola še nostalgično pomahal tisti star medvedek, ki je imel pred filcem trebušček še napolnjen z žagovino. Takšnega, vonja po naftalinu se spomnim še danes, smo imeli tudi mi doma, nanj pa smo morali še posebej paziti, ker so pogosto razpadli, zaradi moljev pa so nasploh še redko med “živimi”. Pa je bil tudi današnji bolšjak spet paša za oči in balzam za dušo.